Naj Vas najprej lepo pozdravim.

Na Vas se obračam, ker sama pri sebi več ne najdem odgovora/rešitve na nastalo situacijo v naši družini.
Najbolje da Vam na kratko opišen svojo zgodbo.
Z partnerjem sva v vezi dobrih 5 let.
Moj partner ima iz prejšnega zakona 2 najstnika in tudi jaz enega od prej.
K meni so se vsi trije preselili pred 4 leti.
No stvari so se kar hitro začele spreminjati( na slabše ).
Izgubila sem svoj glas, moja beseda nikoli več ni obveljala, kakor koli sem želela vzpostaviti družinski odnos in avtoriteto pri otrocih in res se je on potrudil, da je moje besede izpodbil me po možnosti še nahrulil pred otroci tako, da je dal otrokom jasno vedeti, da so moja dejanja in besede ničvredne.
Naj poudarim, da večino časa preživim sama z otroci jih vozim v šolo, po izvenšolskih dejavnostih, skrbim za gospodinjstvo. Partner pa igra bolj vlogo zlate ribice, ki je dobra za izpolnjevanje prav vsake otrokove želje in potrebe.
Jaz pa igram vlogo tečne mačehe, ki otrokom “omejuje” zdravo in srečno otroštvo z nenehnimi zahtevami kot so: pospravi za sabo, pomij za sabo, uči se, odloži telefon..
In tako se sedaj borim z neposlušnostjo otrok in zaslepljenega partnerja.
Izgubljam voljo in energijo, ker sem trenutno edina v družini, ki skrbi za red, edina ki želi otroke vzgojiti v samostojne odgovorne osebe, ker partner misli, da to pride samo od sebe. Da hišna opravila malo manj kot škodijo otrokom, neomejen čas na telefonih in ostali tehnologiji jim pa koristi.
Karkoli naredim je to sprejeto kot napad, nikakor ne pridem do živega parnerju, da spregleda, da otroci rabijo kontrolo, meje, očetovo voljo in čas. Ne pa samo gotovine in je mir.
No povzetek za konec je, doma se počutim kot služkinja, ki dela vse za vse. Vsi ostali pa uživajo v hotelu mama in počasi bo tudi meni prekipelo, on me pa še kar ne sliši.

Že vnaprej se Vam zahvaljujem za vaš nasvet in za vaš čas.

Lep pozdrav

Spoštovani,

kot ste opisali vašo zvezo, je videti, kakor da je partner (zahteven, nikoli zadovoljen) “šef”, vi pa “služkinja”, in tako je že štiri leta.

Prepričana sem, da je vajin odnos bolj kompleksen, vendar ste navedli samo SIMPTOM vajine dinamike. Ta simptom bo lahko izginil samo, če bosta spremenila svojo dinamiko.

Dokler pa svojega razmišljanja in ravnanja ne boste spremenili vi, ga tudi partner ne bo, zato nima smisla, da od njega pričakujete spremembe. Če štiri leta vztrajate v opisani nezadovoljivi situaciji, morate najprej ugotoviti, zakaj VI to počnete – zakaj se počutite prisiljeni vanjo.

Če želita graditi na odnosu, bi bilo dobro na partnerski terapiji najprej sploh ozavestiti, kaj vaju oba žene v odnos, poln konfliktov.

Lepo pozdravljeni,

No, zdaj iz prve roke veš, zakaj je ločen.
Morda ga bo kak tvoj drastičen ukrep zdramil, da se bo zamislil in naredil vse, da ne bo še drugega zakonskega brodoloma. Nekateri ljudje žal dejansko rabijo postavljene meje in potem se jih nekako držijo, medtem ko sami od sebe ne uvidijo, da so določene obveznosti preveč neenakomerno porazdeljene. Ti morda ne bi nikoli dopustila, da bi partner pospravljal še za tabo in tvojim otrokom, nekomu drugemu pa ni problem peglat kavča, medtem ko ti peglaš srajce. Seveda ti, ki imaš ta občutek za skupnost, pričakuješ, da bi to pri odraslih moralo delovati brez dodatnega opozarjanja.
Žal ni tako.
Plus, malo pa vendarle pobrskaj tudi sama pri sebi, zakaj že tako dolgo dopuščaš takšno stanje. Ker treba ti verjetno ni (glede na to, da so se oni priselili k tebi).

Andr333, si še ena žena in mama, ki preveč ljubi. Vendar pa na žalost tu ne gre za tisto ljubezen, ki nas bi osrečevala in izpopolnjevala. Bolj gre za stopnjevanje najrazličnejših negativnih čustev in vedno bolj globoke osamljenosti in prizadetosti. Grozno je, ko celo sebe vložiš v otroke in moža, ki pa te tvoje žrtve sploh ne opazijo, kaj šele cenijo.
Andr333, sami od sebe te ne bodo opazili. Res ne in zelo žalosten je trenutek, ko se tega globoko v sebi zaveš. V tej lekciji življenja si zašla in čimprej začni delati na tem. Obstajajo zares koristne knjige Sanje Rozman in seveda nepogrešljiva knjiga Ženske, ki preveč ljubijo. Delaj na tem in življenje se ti bo postopoma začelo urejati. Bo pa včasih zoprno in boleče. Nobeno spreminjanje ni lahko.
Srečno, Andr333! Veliko nas je takih žensk. Nekatere so se že rešile, nekatere pa se še rešujemo. Kar pogumno!