Pozdravljeni, sem oženjen skoraj tridest let,zgradila veliko hišo, trije otroci, ki so že odšli na svoje. Ostala sama z ženo. Imela skupne konjičke: gore, kolo, motorizem, itd. Lansko jesen me preseneti z besedami, da je spoznala prijatelja, ki jo razume bolj kot jaz, da ne vidi z menoj prihodnosti. V tem trenutku kot da me je zadela… ne vem kaj, ampak nobena bolečina ali kaj drugega na zaboli tako kot to. Pozneje mi je rekla, da telesnih stikov ni imele, le pogovor. Verjel sem ji in ji tudi nisem zameril. Priznam da je leta nazaj morala prenašati moje lobusumje, ki pa sem ga počasi umiril in ga že nakaj let kontroliral, da sem si umiril to lobusumje( pred 15timi leti sem jo porinil od sebe in se poškodovala). Hotela je ločitev. Po prigovarjanju otrok sva odšla k terapevtu. Že med samimi terapijami sem mislil da nama gre iz dneva v dan boljše. Tudi žena je bila istega mnenja. Pred tednom je morala iti za tri dni na službeno potovanje v 150km odaljen kraj z besedami grem za tri dni. Ok. Verjel sem ji, da nima nobenih postranskih namenov. Ko se vrne domov, še ni dobro zaprla vrata za seboj, je rekla, da mora spet iti od ponedljka do srede(sreda je praznik). Ko je stopila v kuhinjo je bilo prvo vprašanje;” Kaj bo z nama”.Spet se je začel dan, kot pred pol leta nazaj. Rekla mi je da si bo našla stanovanje, da mi ne bo v napoto- nikoli mi ni bila. Počasi sva se umirila, pogladila besede z pogovorom, povabil sem jo v savno, da se umiri. Ko je spet odšla me gloda od znotaj na ven in ne vem kaj storiti. Lobusumje, katero sem komaj uredil pri sebi vre iz mene. Po eni strani si dopovedujem;” Umiri se, ni panike”, itd.. P Moram reči, da sem ji predlagal, da pridem za praznični večer z motorjem k njej in greva na kakšno kavo, da imava skupen večer. Ne nimaš kaj hoditi. Zaradi tega predloga sem posesiven, da jo hočem imeti pod nadzorom.
Ne vem? Sem skoraj obupal.

Spoštovani,

Iz vašega zapisa je videti, da ima žena v neki točki prav. Da delujete posesivno. To sklepam iz tega, da je žena že odšla, vi pa pravite – sem skoraj že obupal. Ona se umika po nekaj dni in vsa iz sebe pravi »kaj bo z nama«, vi pa jo vabite v savno, da se umiri. Poleg tega omenjate lastno neutemeljeno ljubosumje. Skratka, deluje kot da nekako žene ne vidite kot svobodne osebe s kompleksnimi čustvi, mislimi, željami, ampak jo poskušate vmestiti v vlogo ‘moja žena’. S tem, da nič od napisanega ne mislim kot očitek. Nasprotno. Vem da imate zelo tehtne razloge, da do žene čuti kot čutite. Vključno s strahovi, bolečino in pretiranim ljubosumjem vred. Vendar pa, če boste nadaljevali z istim pristopom, boste verjetneje dosegli nasprotni učinek kot pa želite. Napisali ste, da ste svoje ljubosumje spravili pod kontrolo. Točno tak občutek imam tudi jaz. Da ste ga spravili pod kontrolo, niste pa raziskali in spremenili psihološke logike, ki je v ozadju tega razdiralnega ljubosumja. Omenili ste, da ste že šli na terapijo. Predlagam, da se pogovorite s strokovnjakom še sami. Prvi cilj bi lahko bil razumeti ljubosumje pri sebi. Pa ne samo ljubosumje. Gre za kompleksno ozadje kako vzpostavljamo in gojimo odnose. Kako varne se počutimo v njih. Koliko lahko drugim zaupamo itd. Drugi clij pa bi bil tudi razumeti ženo. Kar je zdaj ne. Na ta način lahko pri sebi postavite trdnejše temelje za kvalitetno vezo.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić