Pozdravljeni,
S partnerjem sva se spoznala pred cc. 7 leti. Oba že okoli 40 let, jaz z enim otrokom, on brez otrok, jaz za seboj propadli zakon, on propadlo vezo..
Pri teh letih je težko najti človeka, ki ti je všeč in s katerim se ujameš, midva sva se kaj kmalu ujela in ugotovila, da sva eden za drugega, vendar življenja še do danes si skupnega nisva ustvarila.
Jaz s svojim stanovanjem, on hišo katero je kupil skupaj s svojimi starši…..
Že na začetku sem čutila, da pri njihovi hiši nekaj ne bo v redu. On stalno nekako stvari urejal in delal z mamo, očeta kot da ni. Vedno je sam sedel in se ukvarjal več ali manj sam s seboj. Vendar sem spregledala to, ker sem mislila…tako pač je. Šele zdaj vidim, da je bil odrinjen iz življenja svoje žene, ker vse kar je počela je počela skupaj s svojim sinom oz. mojim partnerjem… Kasneje je oče mojega partnerja umrl in stvari so sem še poslabšale med nama.
Na začetku sem hodila k njim že v petek po službi in do nedelje…Zdaj mogoče v soboto zvečer ali v nedeljo…ali pa sploh več ne. On k meni zelo redko, prespal pri meni je vsega 2x v sedmih letih…, ker je bilo doma preveč hudo, ker mama je bila le prva….
Kamorkoli se odpravljava ali je to dopust ali kakšen dan kar tako (zelo redko) mamo straži doma in naju pričaka z besedami : koliko je ure, kot kako sva pozno prišla….itd…itd…
Skratka privezala je njega in ga straži, on tega ne vidi in celo ko naju nadere pravi moj partner…čez eno uho notri, čez drugo ven.
Jaz pa enostavno ne prenesem več, da pri teh letih moram vse to prenašat, kot na vrvici..
Nimava prijateljev, nimava svojega življenja, svoje zasebnosti…ničesar…
Če pa kaj rečem, me gleda kot da to ni tako in da jaz vse skupaj narobe razumem…in stalno zagovarja njeno početja.
Za vsak korak se mora opravičevat, kam, kdaj, s kom, zakaj…..Tudi če gre k sosedom slučajno, ga sprašuje kako to, da je šel tja in tja….vse razlagat in vse se nekaj opravičevat.
Skratka noro in za znoret…
Sem malo pred 50 leti in tega ne zmorem več, še tistih par ur zahteva, da sediva poleg in se ukvarjam z njima in ne več z nama?
Tukaj je rešitev? Ali je pač več ni??

Hvala

Spoštovani,

Vaša zgodba ima dve plati – vašo in partnerjevo.

VAŠA
Kdaj vas je začel motiti odnos med partnerjem in njegovo mamo? Predpostavljam, da je ta nespremenjen že od začetka vajine veze. Ali je to že od začetka ali šele zadnje čase? Ali je mogoče, da ste na nekem nivoji že relativno hitro zaznali, da je njun odnos specifičen? In da je ta del partnerjeve osebnosti nekako kompatibilen z vašo strukturo osebnosti. Ali v zvezi nastopate dominantno? To sprašujem, ker si zelo verjetno ravno takega partnerja niste izbrali naključno. Ali je mogoče, da imate na nekem nivoju korist od tega, da ste si izbrali partnerja, ki čustveno ni odrastel? Oziroma ni izstopil iz simbioze z mamo? Ali sebe vidite kot dovolj dobro, da si zaslužite zrelega partnerja? Če hočete rešite vašo trenutno situacijo in si v prihodnosti ustvariti kvalitetnejšo partnersko zvezo (s tem ali drugim moškim), je dobro raziskati svojo vlogo v celi zgodbi.

PARTNERJEVA
Ja, videti je, da je mama – temu rečemo kar čustvena zloraba – zlorabila sina za krpanje svojih manjkov. Če vas zanima več o tem, boste to našli v knjigi Po tihem zapeljani. Vendar pa je tako, da imate trenutno vi problem, partner pa ne. In dokler ga nima, se zelo verjetno ne bo odločil odrasti in bo ostal odnos z mamo enak. On najbrž situacijo vidi tako: »Saj si že od začetka videla kakšen je moj odnos z mamo in si to sprejela. Zakaj pa bi bila z mano že 7 let? Zakaj bi zdaj na enkrat rada, da se spremenim?« In to tako vidi upravičeno. Dejansko ste na psihološkem nivoju sprejeli njegovo situacijo s tem, ko ste ostali v vezi. Vprašanje je ali bi partner videl, da ima problem in se ga spravil rešiti, če bi vi postavili pogoj – zdaj pa tako in tako, ali pa grem. Kako se počutite ob misli, da bi postavili tak pogoj?

Ali je rešitev? Malo verjetno je, da bo partner spremenil svoje vedenje. Izbirate med slabo in slabšo možnostjo: ali sprejeti te partnerjeve lastnosti ali pa prekiniti vezo in iskati bolj kvalitetnega partnerja. No, je še tretja možnost, da poskušata zadeve spremeniti skupaj kot par. Ali bi bil partner za kako partnersko svetovanje? Pa tudi za vas velja, da boste s pomočjo svetovalca veliko lažje raziskali svojo plat zgodbe in tako lažje sprejemali boljše odločitve zase.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

To, da se je tebi zdelo, da sta ustvarjena en za drugega, je ravno zaradi tega, ker se je tvoj partner sposoben tako prilagoditi, v vsem ustreči, spuščati besede skozi drugo uho ven … enako, kot počne pri mami. Tvoja smola je le, da je vez z mamo tako globoka. V resnici ni pravi zate, temveč tako funkcionira (ne bi rada rekla, da je z njim nekaj narobe, ker očitno je on čisto zadovoljen).

Mislim, da če bi se vanj zaljubila druga ženska (in on vanjo), bi tebe videla podobno, kot ti zdaj vidiš njegovo mamo. In zelo verjetno te ne bi zapustil.