Pozdravljeni,
vedno bolj me moti, da je moj mož do ljudi in stvari okrog sebe pogosto zelo negativno ali celo sovražno razpoložen. Oba sva stara med 40 in 50, skupaj sva polovico najinih življenj. Doslej me je mnogokrat razočaral, vendar pa sem se zaradi skupnih otrok vedno uspela motivirati za nadaljevanje skupnega življenja.
V zadnjem obdobju me je njegova sovražnost začela tako boleti, da mimo tega ne morem več. Moj oče je namreč hudo bolan, zaradi raka v zadnjem štadiju brez morfija ne zdrži. Očetova bolezen je huda breme in bilo bi mi lažje, če bi lahko možu o tem malce potarnala. Če mu želim povedati ali razložiti kaj v zvezi z očetom, me takoj ustavi in mi pove, da tega ne bo poslušal, da mu ni treba, da mojemu očetu ničesar ne dolguje, da so moji starši itak zadnja goveda na vasi …..vedno se sproži tak plaz. Enako je glede moje službe. Če mu omenim kakšen dogodek iz moje službe, me spet takoj povozi in mi razloži, da tega sranja ni dolžan poslušati, da moram sama reševati svoje težave…spet plaz.
Če se poskušam o vsem tem pogovoriti naredi zid in zavrača pogovor. Pripravljen je celo več dni kuhati mulo.
Res ne vem kaj bi lahko storila ženska v moji koži…vsak nasvet kako pristopiti k takšnemu zavračanju bi bil zelo dobrodošel.
Vnaprej hvala,
m.

Ne vem, kaj ste sklenili ob poroki, skupnem življenju, ker očitno je, da tistega “v dobrem in slabem” niste.
On je z vami samo “v dobrem”.
Ker pa je življenje oboje in se vajina polovičkarsvo in selektiven odnos vlečeta že desetletja, ste verjetno zdaj, ko tudi otroci niso več dovolj dober izgovor nereševanja vajinega odnosa (predvidevam da so že samostojni, pol odrasli?), prišli do točke, kjer si morate priznati, da je marskiaj že leta v vajinem zakonu vse prek kot prav in lepo.

Boli vas pa zato tako zelo, ker tudi izgovor, da je partner “sovražen do vseh” ne zaleže več.
Vaša bolečina vas že kričeče opozarja, da se že nehate slepiti in iskati izgovore.
Resnica je, da vas partner ne sprejema, nima dovolj rad, ne spoštuje dovolj, da bi vas lahko gledal, poslušal, komuniciral v CELOTI.
Zanj niste dovolj pomembna, da bi vas upošteval, se sploh z vami ukvarjal.
Ja, vem, resnica boli.
Zelo.
Ko boste to dejeli, si upali priznati, bo bolelo še bolj.
Nekaj časa.
Poiščite si človeka o katerem se lahko iskreno pogovorite o vsem; o bolečini, sebi, očetu, možu, ki ne premore razumevanja za vas in poskusite poiskati realno sliko, brez sprenevedanj, utvar, pretvarjanj, da je vajina dvojina sploh še tam (ker jo že zdavnaj ni, če je sploh kdaj bila).
Ampak to za nekaj časa pustite na stran.
Vso pravico imate, saj velik del vas v tej dvojini že leta ni obstajal.

Poiščite najprej sebe, kdo ste in kaj bi sploh radi.

Potem vam bo tudi veliko bolj jasno, kaj si, če si, in kako si želite skozi življenje naprej.

Pozdravljena,

dokler čakaš odgovor terapevta, je tu moje mnenje.

Težave, ki jih opisuješ, so zagotovo prisotne že od začetka razmerja, ker je to nekaj, kar je bilo v moža vsajeno v primarni družini. KAJ točno to je, seveda ni mogoče kar tako reči – za to bi bila potrebna vsaj nekajmesečna obravnava pri psihoterapevtu, morda tudi psihiatru. Tablet, ki bi zdravile čustveno nedostopnost ipd., ni. Pri takih rečeh pomaga le delo na sebi, za kar pa je pogoj, da je oseba sama zelo motivirana – in pogosto se zgodi, da ni. Sploh če živi v tistem predelu “patologije”, v katerem kraljujejo prepričanja: z mano ni nič narobe, drugi (žena) so preobčutljivi, nisem dolžan reševati tujih problemov, nisem tu zato, da bom ženin “psiholog” ipd.

Videti je, da se na probleme odziva zelo skrajno, neustrezno (beg, izolacija pred njimi in tabo, napad, s katerim ohranja svojo odrezanost od čustvene bližine). Koliko tega je predal otrokom, zaradi katerih, praviš, si ohranjala ta odnos? 🙁 Upajmo, da ne veliko – čas pa bo pokazal … Odraščanje ob čustveno nedostopnem staršu je namreč za otroka hud stres in ima pogosto resne posledice. Prav možno je, da je tudi tvoj mož odraščal v takih okoliščinah.

Vendar pa je vse to njegova stvar, ki je ti ne moreš rešiti. To bi lahko rešil le on, če bi imel motivacijo. (S tem, ko si ostajala z njim, ga seveda nisi motivirala – njemu je fino, tako kot je.)

Seveda te nikakor ne obsojam niti napadam. Samo zunanji pogled ti podajam. In zdaj bistvo: bistvo je, zakaj si vztrajala v takem razmerju. In bistvo je, da zdaj potrebuješ pomoč, nekoga, s katerim se lahko iskreno in čustveno pogovoriš o trenutno akutnih težavah (stres in bolečina zaradi očeta). Imaš prijatelje ali sorodnike, vsaj enega med njimi, ki bi mu lahko potožila, se mu zaupala? Držati vse to v sebi je zelo škodljivo (sčasoma tudi na telesni ravni).

Vsekakor pa bi bilo dobro, da si poiščeš terapevtsko pomoč. Ko boš raziskala, kaj te je vleklo v odnos s tako osebo in sililo, da ostajaš ob njej (to niso bili vajini otroci), se ti bodo odpirali tudi odgovori na to, kako rešiti (sebe – njega ne moreš, zakona tudi ne, če on ni za to).

Za konec k tvojemu vprašanju: kako pristopiti …? Kar opisuješ, je psihično nasilje. Kako pristopiti k (vsakemu) nasilju? Najprej je treba postaviti meje. V tvojem primeru bi to pomenilo, da moža seznaniš (vljudno, a odločno) s tem, da takih vedenj (brezčutnih odgovorov, kuhanja mule …) ne boš več prenašala. Poveš, da te to zelo prizadene in da bi želela zrel, sočuten odnos in pogovor. Da razumeš, da tega ne zmore kar tako, da pa je nesprejemljivo, da te tako ostro zavrača in “kaznuje”. In potem se tega držiš. Ko se spet zgodi kaj takega, pojdi ven, na dolg sprehod, kavo s prijatelji, pusti gospodinjska dela, naredi nekaj zase. Magari beri knjigo ali glej film. Sama. – Nato predlagaj pogovor. Če je odziv še vedno enak, predlagaj, da skupaj obiščeta terapevta. Verjetno bo to zavrnil. Povej, da to res potrebuješ, ker verjameš, da je lahko vajin odnos mnogo boljši, lepši, prijetnejši. Izhajaj iz sebe (ne uporabljaj “ti sporočil”: ti bi moral, ker si ti …, zaradi tebe …) in povej tako, da se bo videlo, da imaš zaupanje, da je on tega sposoben (npr. Vem, da znaš biti zelo drugačen, in pogrešam to).

Če je vse bob ob steno, si sama poišči pomoč. Tako boš, kot rečeno, pomagala sebi in videla rešitve in izhode, ki jih zdaj ne vidiš.

Srečno!

Spoštovani,

Sprašujete kaj storiti. To boste vedeli, če boste pri sebi razčistili kaj želite doseči. Spremeniti moževo vedenje? Postati bolj imuna na moževo vedenje? Si poiskati želeno podporo pri kom drugem? Sprejeti odločitev ostati ali se ločiti in začeti na nek način znova? Kaj je sploh cilj ni lahko vprašanje. Je pa nanj lažje odgovoriti, če razumete ozadje svoje situacije.

V svetovanju bi raziskovali tako. Kako, da vas je začelo tako močno motiti prav zdaj? Pravite, da vas je moževo vedenje motilo že prej, ampak ste se odločili ostati zaradi otrok. Včasih partnerji res ostanejo skupaj samo zaradi otrok, ampak to je zelo redko. Veliko bolj pogosto je, da si partnerji rečejo – ostajam zaradi otrok – dejansko pa je v ozadju pa cel paket zavednih in nezavednih razlogov (strahovi, skrbi, navade, slaba samopodoba, …). Iz vašega zapisa je sklepati, da je vajina partnerska dinamika stala skupaj dokler ni prišla ta težka situacija z boleznijo vašega očeta. Kot posamezniki in kot pari smo različno opremljeni za soočanje s temi najtežjimi situacijami. Ne vem kako je to vplivalo na vajin partnerski sistem. Lahko, da je bil mož navajen na vašo polno podporo in sedaj tako izraža frustracijo, ker vi pozornost namenjate očetu. Bi bilo za preveriti. Lahko, da ste zaradi očetove bolezni vi bolj občutljivi kot prej in se zato sprašujete – kje je podpora, ki bi jo v taki situaciji pričakovala od partnerja. Skratka, če so se vaša izrazitejša čustva, ki jih opisujete, pojavila z očetovo boleznijo, bodo zelo verjetno po očetovi smrti (upam, da sem prav razumel, da oče umira) tudi izzvenela. Vajin partnerski odnos se bo vrnil v staro stanje. Vam pa predlagam, da si v tej težki situaciji podporo, ki jo iščete pri možu, poiščete drugje. Pomembno je, da si jo poiščete.

Če pa želite razumeti zakaj ste si našli partnerja, ki vam ne nudi želene podpore, lahko preberete tale kratek članek: http://www.revitacenter.si/#page71 Od tam lahko raziskujete naprej. Ko boste razumeli svoje koristi, ki jih imate od življenja s takim partnerjem, boste tudi lažje sprejemali odločitve ostati ali ne. S tem boste postali tudi bolj imuni na besede drugih. Mogoče boste spoznali, da to kar iščete pri možu, lahko najdete pri prijateljici, ali pa celo pri sebi. Bolj imuni boste tudi, ker boste bolje razumeli moževe reakcije. Če bolje razumete moževe reakcije, se potem odpira prostor za bolj učinkovito komunikacijo z njim in tako naprej.

Možnosti so torej številne. Odgovor na vprašanje kako pristopiti oz. kaj storiti, se skriva v odločitvi kaj je vaš cilj. Potem pa raziskujete naprej kaj storiti, da boste ta cilj dosegli.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić