Spoštovani

40 let sem v zakonu. Celo življenje pa se zdravim za sladkorno. Pri starosti 30 let so me upokojili zaradi zapletov pri sladkorni. Imam samo 40% vida in iz leta v leto je slabše. Pa tudi z boleznijo ledvic dem čisto na meji. Vprašanje časa, kdaj bo potrebno na dializo.
Pred letom in pol je bil 90 letni tast hospitaliziran zaradi napredujoče demence. Ko se je po 3 mesecih vrnil iz bolnice, se je tudi pri meni začele pojavljati nezavedna hipoglikemije. Eno leto sem imel pogoste vsako tedenske hipoglikemija, včasih tudi 2-3 krat na teden. Pa tudi tastu se je stanje poslabševalo. Žena je takoj na začetku izgubila živce in s svojim očetom ravna zelo slabo. Tudi, ko sam padem v hipoglikemijo sem deležen šikaniranja. Pa tudi po tem, ko sem sedaj kak teden dva v redu, poslušam od nje, da samo čaka, da se naju nekako reši, ker da tako ne more več živeti.Za tasta je res problem dobiti v domu prosto mesto že več ko dve leti, ker na dementnem oddelku ni prostora.
To bi še nekako šlo, tudi če tast ostane doma, čeprav je z njim čedalje težje živet.
Bolj me skrbi to kako se dela z njim. Saj ni fizičnega nasila je pa bolj psihično in še dobro, da se tast tega ne zaveda več.
Skrbi me kako bo z menoj, ko bom odvisen od moje žene. To bo slej ko prej prišlo. Če se bom zvedal in doživljal take psihične pritiske ne bo za zdržat. Resno premišljujem o odselitvi od doma. Toda, kam naj grem s to borno, 325 € invalidsko pokojnino. Kdo me bo vzel, ker mu bom samo v napoto.
Kakorkoli se obrnem imam nerešljiv problem. Dokler sem še toliko pri sebi, da lahko skrbim še vsaj malo sam zase, bo tole stanje trajalo tako kot traja sedaj. Res se bojim, ko bom odvisen …….. Ko se pa nabere dosti gorja, mi pa preostane samo še…. Hmmm pa se bojim, da tudi zato nimam oprostite izrazu jajc, da bi to naredil. Mogoče res, ko si enkrat primoran to narediš v efektu, Pa res upam, da je to tako.

Nekako ste res v zoprni situaciji . Ženi bi bilo pametno postaviti ogledalo pred njo da se malo vanj pogleda . Posnemite jo kadar se bo znašala nas očetom, potem pa ji posnetek pokažite , vsekakor se bo zgražala nad njim če ne pred vami pa nekje na samem . Žena ima očitno težave z živci oziroma nerazumevanjem in nepotrpljenjem. Se bojim da se ji bo na stara leta vrnilo vse za nazaj . Nimam pametnega in rešljivega nasveta za vaš strah in skrb . Včasih so se ljudje obračali na Boga in mnogokrat jim ta čudežno pomaga da se jim situacija popravi .

Spoštovani,

Pri svojem svetovanju srečujem številne težke zgodbe. Nasploh je življenje težje, kot nam recimo prikazujejo mediji, vi pa ste pokasirali še večjo porcijo problemov kot je to v povprečju. Strinjam se z vami, da je vaša trenutna situacija težka in da bo kvaliteta vašega življenja verjetno okrnjena tudi v prihodnosti. Se pa ne strinjam, da je situacija brezizhodna in da si ne morete olajšati prihodnjih let. Pa tudi poiskati lepih in za vas prijetnih trenutkov.

Bistvo je, da svoje probleme razdelite na:
(1) rešljive
(2) nerešljive in izogibne
(3) nerešljive in neizogibne

Tiste pod (1) postopoma rešite, tistim pod (2) se postopoma izognete, tiste pod (3) pa sprejmete in živite. Jaz ne poznam vaše zgodbe dovolj podrobno, ampak bom nakazal kje jaz vidim, da bi lahko iskali rešitve. Greva po vrsti.

Sam nisem zdravnik, zato sem na hitro vprašal kolega, ki je tudi zdravnik, kaj meni o vašem pismu. Njegova prva misel je bila, da so tako pogoste hipoglikemije nenavadne oziroma se običajno pojavljajo takrat, kadar ni najbolje poskrbljeno za bolezen. Torej vprašanje tukaj je ali imate redno in dobro medicinsko oskrbo vaše bolezni in ali vi natančno izvajate navodila zdravnikov (inzulin, hrana, ostala zdravila, pregledi, kontrole, …)? Sigurno vi ogromno veste o vaši bolezni, ampak vseeno postavim to vprašanje. Ali je tukaj en del problema, ki ga je mogoče rešiti? Torej zmanjšati število teh zapletov zaradi sladkorne?

Naslednja stvar je odnos vaše žene. Dolgoletna skrb v določeni meri za moža in zdaj za očeta z demenco je lahko strašanski napor. Jaz sicer gospe ne poznam, ampak ne morem si zamisliti človeka, ki v taki situaciji ne bi na en ali drugi način popustil. Nekateri ljudje sicer z veseljem skrbijo za druge, ampak ne leta in leta in to ob tako resnih zdravstvenih stanjih. Vsekakor to ni samoumevno. To, da čakate na dom je dober začetek. Kaj pa lahko naredite do takrat? Ali lahko vi kaj prispevate pri skrbi za tasta? Ali ima žena sorojence, ki bi lahko prevzeli del odgovornosti? Ali obstajajo kakšne organizacije, ki bi nudile pomoč prostovoljcev? Recimo v okviru župnije. Vsekakor pa predlagam, da se z ženo dogovorita za sestanek na najbližjem Centru za socialno delo. Tam je prijazno osebje, ki največ ve ravno o vprašanjih, po katerih sprašujete. Predstavili vam bodo vse možnosti. To je torej izziv tudi za ženo, da poskrbi zase. Če žena ne bi bila za to, pa greste lahko sami. Predstavite svojo situacijo in vam bodo svetovali. Ravno zato so tam. Tudi če bi se odločili odseliti, vam bodo oni pomagali kako in kam.

Kar se tiče samomora. Ne gre za to, da nimate jajc. Gre za to, da vsi v zdravem delu osebnosti hočemo živeti. Tudi, če je situacija težka. Tukaj ( https://med.over.net/clanek/izgorelost-in-depresija-crno-beli-nesporazum-ki-izvira-iz-otrostva/ ) sem nekaj malega napisal, zakaj je samomor nesmiseln. Ta ni toliko posledica dejanske situacije kot pa napačnih prepričanj iz otroštva. O upravičenosti samomora v smislu evtanazije se pogovarjamo v točno določenih okoliščinah. Izpolnjeni morajo biti vsi ti trije pogoji: oseba trpi hude bolečine, do konca življenja je ostalo zelo malo časa in ni več nobenih možnosti za zdravljenje. Vaša situacija je težka, ampak ne izpolnjujete nobenega, kaj šele vse tri :). Saj veste kaj svetujemo, če nekdo razmišlja o samomoru. Obiščite psihiatra. To ni floskula, ampak resno mislim. Povejte osebnemu zdravniku za svoje misli in naj vam da napotnico za psihiatra. Povejte svojo situacijo tudi njemu. Mogoče vam bo pomagal samo s kakimi zdravili, da se boste bolje počutili, ali pa svetoval tudi širše.

Naštel sem več stvari. To ne pomeni, da morate zdaj vse to izpeljat. Hotel sem nakazat na kakšen način rešujemo tako situacijo. Začnite z eno malenkostjo, ki jo lahko opredelite kot rešljiv problem in jo rešite. Ali pa eno kot izogiben problem in se je znebite. Poiščite eno aktivnost, ki vas veseli in jo vrnite v svoje življenje. Veste kaj je najgloblje, kar sem spoznal pri delu z ljudmi. Besede ne opišejo dobro tega občutka, ampak, če bi ga spravil v besede, bi rekel – da je vsakdo, ne glede na karkoli, vreden ljubezni in življenja. Tudi to se sliši kot floskula, pa ni.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Od kod ste? Dve leti je nesprejemljivo dolga čakalna doba tudi za dementnega moškega. Iskati morate aktivno, to, da ste oddali prošnjo, ni dovolj. Treba je klicat po domovih in spraševat, iti osebno do socialne službe, tudi v nekaterih psihiatričnih bolnicah, kjer obravnavajo dementne bolnike, pomagajo iskati namestitev (in so pri tem zaradi izkušenj lahko veliko uspešnejši od nas). Poleg tega, če ne dobite prostora ravno v najbližjem domu, je možna tudi začasna namestitev kje dlje in potem ima absolutno prednost pri selitvi bliže.

Pomoč na domu nudijo tudi oskrbovalke prek občine, to je subvencionirano in stane okoli 5 evrov na uro (odvisno od občine), upravičenec lahko koristi največ 20 ur na teden. V nekaterih krajih imajo tudi prostovoljce, ki hodijo obiskovat starejše za družbo, kar je tudi lahko prav dobrodošlo.

Ženo lahko zelo dobro razumem. Tudi če ne bi bilo tasta, jo naslednjih 30 let ne čaka nič dobrega. Predvidevam, da sta stara okrog 50 oziroma 60, in da se moraš pri teh letih sprijazniti z umiranjem na obroke, ko že sam nisi več ravno na vrhuncu življenjske energije in bi pravzaprav moral počasi in postopno začeti izpregati, ni ravno za skakat od veselja.
Kljub temu grobost do tasta v nobenem primeru ni opravičljiva. On ni nič kriv in če bi lahko izbiral, se verjetno ne bi odločil za tako dolgo življenje in tako hudo bolezen, noben priseben ne bi tega podpisal. A žal nimamo izbire. Zbolimo in živimo.

Kakšen pa imata sicer odnos z ženo? Verjetno je tudi tu še nekaj manevrskega prostora za izboljšave, da bo obema lepše. Oba verjetno pogrešata nežnost, naklonjenost, tisto pravo partnerstvo. Mislim, da si kljub bolezni lahko še vedno partner oziroma dober mož. Ne zreduciraj žene na medicinsko sestro, še vedno je tudi ženska in žena!

Sem si vzel malo časa in premislil ter premlel vaše odgovore. Hvala vsem trem za odgovore.

Ne bom na dolgo in široko razlagal, kaj vse se smo že poizkusili bom pa na kratko napisal.

1. Socialna služba. Hja služba, ki je sama sebi namen. Pošilja te od vrat do vrat , konkretno pa ne pade nič od njih. Po večkratnih obiskih pri njih ti dajo vedeti, da si tečen. Zelo razoćaran nad njimi in jih ne peosim več. Oni pa me tudi ne kontaktaktirajo.

2. Dom starejših v kraju. Tast prvi na lestvici za sprejem že leto in pol. V tem času sprejeta na njegovo mesto že vsaj dva v dom. Na vprašanje, kako to je odgovor, da sta bila poslana iz bolnice in, da so ju morajo sprejeti. Ok vzamem za resnico, čeprav mislim, da se ne pišemo pravilno.
Po drugih domovih po SLO ( beri 20 domovih), pa odgovor, da ni prostora. Od 20 domov dobiš samo od treh, vsake toliko časa pismeno, da so obravnavali prošnjo in da še ni sprejet. Od drugih pa nič. Ko kličeš in vprašaš, pač dobiš odgovor, še ni prostora.

3. Svojci. Ja oni pa dokler ni tast pred leti jasno in glasno rekel, da bo šparal za pogreb, so se odmaknili za njegovo skrb. Ženo je pooblastil za njegov dvig denarja in sedaj živi pri naju na najine stroške. Pa nič zato, je vsaj prišparal toliko, da ko bo v domu ne bo šlo iz najinega proračuna nič.

4. Moja sladkorna. Ker imam po dolgotrajni sladkorni že težave z ledvicami in očmi, se pazim še bolj. In posledično zato težave z hipami. Moram reči, da v zadnjem času teh težav veliko manj. Pa upam, da bo tako z ledvicami on očmi.

5. Žena. Hja no malo boljše je. Je že malo skužila, da z vpitjem in silo ne dosežeš nič.

Toliko na kratko, drugače pa je dogajanja na to mojo temo za debelo knjigo. Sam sem pa še v precepu kako naprej in kako bo šlo v moji bodočnosti. Po pravici povedano še ne vidim pametnega izhoda.

Se poslužujete pomoči na domu za očeta? Preveri, kdo jo organizira v vašem kraju, je to dom ali podjetje. Če je dom, pomeni, da negovalka potem lahko posreduje informacije o stanju očeta iz prve roke (pomaga pri sprejemu). Prav tako moraš biti v rednem stiku s socialno delavko v domu. Pozanimaj se morda tudi, kako je z dnevnim varstvom – nekateri domovi ga nudijo. Tudi to je potem plus pri sprejemu, ker oskrbovanca že malo poznajo. Mogoče oče niti ne potrebuje zaprtega oddelka, ampak bi bila dovolj že tako imenovana gospodinjska skupnost, kar je nekakšna vmesna stopnja za tiste, ki niso več samostojni, so umirjeni, hkrati pa ni nevarnosti, da bi kam odtavali.

Praviš sicer, da z očetom nekako še gre, vendar je tukaj vedno lahko element neprijetnega presenečenja, če bi zbolel, obležal, postal nepokreten, kar pa bi bilo potem za vaju z ženo verjetno neobvladljivo breme, za očeta pa bi bilo slabo poskrbljeno.

Jaz sem pred časom iskala prostor v domu za očeta, vem, kako je in da postelj za moške drastično primanjkuje, vendar če bi bilo vseeno, v katerem kraju je, bi prostor dobil takoj. Tudi kar se tiče stikov po telefonu, lahko rečem, da so bili vsi zelo prijazni in so se bili pripravljeni potruditi.

Glede tvoje finančne plati: ti pripada kak dodatek (za nego, varstveni itd)? Saj je še socialna pomoč višja od tvoje penzije, to se mi pa res ne zdi prav.

Bodi ženi zaveznik, poskusi najti notranji mir tudi zaradi nje. Če bo njej lažje, bo neprimerno lažje in lepše tudi tebi.