Najdi forum

Pozdravljeni,

že od kar pomnim, lahko rečem od otroštva, me pesti občutek tesnobe, take specifične. Vedno sem se najbolje počutila doma, vedno sem hitela domov iz šole, kar neko tesnobo sem čutila, da moram hitro domov, zdaj je enako ko sem v službi, še hujše pa je od kar imam otroka. S partnerjem sva sama in me stiska, ko vem, da bo otrok npr. do 16ih v vrtcu. Prej ko sva bila sama s partnerjem to ni bilo tako izrazito oz v mejah obvladljivosti (potrebovala sem kakšen klic), zdaj ko imam otroka pa ves čas hitim, da sem z njim, na porodniški, kljub temu, da sem bila večino časa sama z otrokom, tudi ko sem imela priložnost nisem zmogla it nikamor, ker sem imela slabo vest in me je stiskala tesnoba. Ne predstavljam si, da bi morala na kakšno službeno pot… Spomnim se, ko sva se s partnerjem spoznala se je dogajalo, da ko sva bila kakšen dan narazen, da sem ga tako močno pogrešala, da me je kar bolelo, kmalu pa se je spremenilo v neko paralizo ali da nisem ničesar čutila-odsotnost čustev. Tudi ko sem ga videla sem rabila čas, da sem se navadila in spet priklicala čustva. Zadnjič mi je partner to očital, ko je bil na službeni poti mi je bilo zelo hudo, ko pa se je vrnil, pa sem bila hladna, kar taka odsotna sem. To sem mu tudi razložila, tako na začetku veze kot zdaj in da ne vem zakaj tako? Veliko sem že razmišljala v tej smeri, ker me ta tesnoba resnično obremenjuje. Moja mama se spomnim je enako ves čas hitela in želela takoj priti domov, enkrat je rekla, da jo ves čas stiska tesnoba, ko ve, da smo mi doma. Za očeta pa je rekla, ko je bil dlje časa odsoten, da je bil hladen, ko sta se ponovno videla, ona pa se ga je veselila.

Kaj se mi to dogaja, ali mi mogoče znate pomagati oz razložiti?
Naj povem, da sama sem bila po 10 ur v vrtcu, mama je imela zelo strogo vzgojo, v bistvu mislim, da je mejilo že na zlorabo, kot berem danes (pretepanje, zaničevanje, zapiranje v temne prostore, kričanje..). Mislim si, da je vzrok v tem, vendar me zanima kakšno vedenje staršev (ne vem kako naj vprašam) povzroči potem tako čutenje pri otroku-kako se razvije taka tesnoba, ko si od doma? Pa tudi ta čustva otopelosti (tukaj si mislim, da sem kot otrok verjetno večkrat doživljala občutek zapuščenosti in sem razvila tak “obrambni mehanizem”, da sem starše pokopala)?

Hvala in lep pozdrav

Spoštovani,

Da bi čisto natančno razumeli (večinoma nezavedno) logiko vašega čustvovanja bi potrebovali nekaj srečanj s strokovnjakom. Prvim nekaj srečanjem rečemo diagnostična faza psihoterapije, ker toliko traja, da skupaj raziščemo klientovo zgodbo in njeno ozadje. Ste pa zapisali same bistvene dele vaše zgodbe, tako da so obrisi ozadja že jasni.

Vsak človek v sebi nosi tri dele osebnosti. En del osebnosti ostaja kot nekakšna slika nas iz otroštva. Recimo temu delu notranji Otrok. Potem je en del, ki ga tekom odraščanja zgradimo na podlagi sporočil naših staršev. Recimo temu delu notranji Starš. In potem je še tretji del, ki ga razvijamo neodvisno od otroštva. To je naš avtonomni del osebnosti in mu lahko rečemo notranji Odrasli. Ti trije deli so deloma integrirani v celovito osebnost, deloma pa delujejo vsak po svoje. To je nekako kot bi imel več podosebnosti, ki lahko vsaka po svoje misli, čustvuje in ima svoja prepričanja. Pri raziskovanju vaše zgodbe bi nas zanimalo kakšna prepričanja ima pri vas vsak od naštetih delov. Predvsem bi nas zanimala temeljna prepričanja o sebi, svetu in drugih. Kaj recimo verjamete o svetu? Je varen ali nevaren? Kot mala punčka ste verjetno opazovali mamo kako se boji. Logično bi bilo, da ste to mamino počutje doživljali kot ogrožajoče. Majhen otrok se počuti v svetu varnega, če njegova mama predstavlja stabilno, varno bazo, kamor se lahko kadarkoli zateče. Torej, če se je mamo pogosto strah, otrok čuti, da je njegova varna baza ogrožena in to logično doživlja tudi kot grožnjo lastni varnosti. In kar otrok pri svojih starših oceni kot pomembno, ponotranji vase. To pomeni, da ste čustvovanje svoje mame ponotranjili in je postalo to del vas. To pa pomeni, da iste situacije pri vas prožijo ista čustva, kot jih je doživljala mama. S tem, da je mama lahko imela čisto druge razloge za svoje strahove (tesnobo), vi ste pa le ponotranjili ta način odzivanja. To je eno.

Potem je vprašanje kaj je iz vašega otroštva ostala v vašem notranjem Otroku. Če starši zapirajo otroka v temen prostor, ta lahko doživi separacijsko grozo – v smislu »tisti, ki bi me morali imeti brezpogojno radi, so me zavrgli v grozen temen prostor. Lahko umrem.« Tako doživljanje bi lahko ostalo v vašem notranjem Otroku in bi se lahko kazalo kot tesnoba že ob krajši ločenosti od bližnjih (mož na službeni poti, ločitev od otroka med porodniško, otrok v vrtcu, …) Občutek paralize/otopelosti je verjetno posledica ali višje intenzitete strahu ali pa dolgega trajanja strahu. To je pričakovano v vaši situaciji. Logično je tudi, da vaš psihofizični sistem potrebuje čas, da pride spet v neko normalno stanje po tem, ko je preživel hudo separacijsko tesnobo.

Verjetno torej doživljate pretirane tesnobne reakcije iz dveh koncev. Iz notranjega Starša in Otroka. To v praksi pomeni še ojačano doživljanje strahov. Tesnoba je ena od vrst strahov. Vaša zgodba je poponoma skladna z vašim doživljanjem. In seveda tako doživljanje znižuje kakovost življenja. Če se kdaj odločite to spremeniti, to naredite v psihoterapevtskem procesu. Tekom procesa klient najprej uvidi od kje in zakaj prihajajo ti pretirani občutki ogroženosti. Potem pa počasi iz svojega Starša in Otroka vzame tiste zdrave, funkcionalne vsebine in jih vgradi v svoj Odrasli del. Nefunkcionalne vsebine, ki so sicer v zgodnjem otroštvu služile svojemu namenu, pa postopoma opusti. Na nek način klient psihološko odrašča, zadiha bolj na svoja pljuča, postane bolj on sam in manj kot svoja mama ali kot otrok. Tako nekako :).

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Če smem samo pripomniti …. ne vem ali se eni starši sploh zavedajo kako pohabijo svoje otroke tudi na čustvenem področju ? In potem soseska govori poglej kakšna je ali kakšen je … čudno se obnaša in strah ga tare /jo tare …
So pa primeri še hujši . Vedno pa je kriv tisti , ki mu drugi takšno mineštro naredijo iz življenja .
Ponavadi takšen človek išče pot iz sranja drugih z raznimi psihoterapijami .
Odleglo ti bo šele takrat draga avtorica , ko boš stopila pred to svojo mamo in ji zmetala vso njeno svinjarijo v obraz in si boš enkrat dovolila čutiti do svojih staršev tudi tisto kar sedaj ne upaš . Verjemi , da ti bo odleglo .

nova
Uredništvo priporoča

Na žalost sem poskušala na lep način povedati kaj sem doživljala, vendar naletela na zaprta vrata in gluha ušesa, v bistvu obtoževanje, da so bili taki do mene, ker sem bila namogoč otrok, v olajšanje pa mi ni bilo bistveno, kar sem edino dosegla so bile meje da ne hodijo več po meni. V bistvu nisem imela nikoli staršev, ki bi si ta naziv zaslužili, tako da moram to najprej sprejeti in preboleti. Gasim pa trenutne stiske, ker se mi je veliko stvari na enkrat zgodilo (menjava zaposlitev, mobing…) in to še toliko bolj potem pride do izraza. Na dolgi rok pa vidim, da brez konkretne psihoterapevtske obravnave ne bo šlo.

New Report

Close