Najdi forum

Moja hči je postala nasilna

Ne vem kako naprej, kako ukrepati
Hci je stara 16 let , v osnovni soli je bila odlicna, pridna, brez tezav , sedaj obiskuje prvi letnik ,enkrat se je ze prepisala pa vseeno noce v solo ji je prava muka. Najhuje je pa to daje nasilna do mene . Krici, razbija po stanovanju ,mece stvari vame, mi grozi, pretepa da krvavim…..
Nocem vracati nasilja, ce zelim pogovot… nikamor ne prideva…
Ne vem kaj naj res ne, kako ukrepati….ker ocitno ne bova nasli resitve…..

Spoštovana Jannika,

doživljate resno nasilje s strani hčere, ki sicer še ni polnoletna, vendar je vseeno že odgovorna za svoje nasilno vedenje in posledice takšnih besnih izbruhov jeze. Pomoč potrebujeta obe, vendar na različne načine. Predlagam, da se takoj povežete in spregovorite o hčerinem nasilnem obnašanju z njenim razrednikom in psihologinjo oz. svetovalno delavko v njeni šoli, kjer nujno prosite za nadaljnjo obravnavo hčerke in usmeritev k strokovnjakom za delo z nasiljem mladostnikov.

Potrebno je postaviti mejo nasilju, ki se vam ne sme dogajati, zato bo nujno, da tudi sami zase poiščete strokovno pomoč , da se boste psihično okrepili in ugotovili kako postavljati meje nasilju ( prijava nasilja na policijo, na CSD, prijava poškodb pri osebnem zdravniku, sos telefon za žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, psihoterapija, različni članki o psiho-fizičnem nasilju na internetu ipd…).

Opisujete sicer tudi njeno stisko glede obiskovanja šole, kjer ne vemo kaj se hčerki dogaja (morda tudi ona doživlja kako obliko nasilja?) in koliko je za nadaljevanje šolanja motivirana in odločena ona sama, vendar je potrebno najprej razrešiti oz. ustaviti nasilje. Dokler takšno nasilno vedenje »dovolite« (četudi iz strahu in nemoči), dokler o njem glasno ne spregovorite in dokler sami zase in za svojo varnost ne poiščete pomoči, tudi hčerki ne morete pomagati. Tako vi kot hčerka morata čim prej dobiti jasne meje, da je nasilno vedenje nesprejemljivo (tako glede izvajanja kot tudi doživljanja različnih oblik nasilja) in da s takšnim obnašanjem v življenju ne bo šlo ter da sami tega ne bosta zmogli (gre za zasvojitveno, kompleksno in dolgotrajnejšo problematiko).

Pomemben prvi korak ste že storili s tem pismom, spodbujam vas k pogumu in nadaljnjim korakom, kajti stvari se bodo sicer samo še slabšale in stopnjevale,česar pa si gotovo ne želite.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Delam z mladostniki, ki so se srečali z nasiljem-na takšen ali drugačen način. Nekateri obiskujejo DNK in so v soli dodatno vključeni v kak program.
Verjamem, da ste nemočna in kakor vam je povedala ga. Dimec-Bratina… Poiščite pomoč.
Stiska hčerke in vaša stiska se bo na tak način le poglabljala, če ničesar ne rešita prek pogovora…
Opazujem mladostnike in njihov odnos do staršev… In večkrat se vprašam, zakaj starši vse naredijo za npr. 13-letnika. Sej pralnega stroja ni težko prizgat, pa tud kej v lonec vrzt. Danes pa pridejo otroc domov, čakajo kaj bo na mizi, na koncu pa se krožnika za sabo ne pospravijo. Če pa se kosilo ni ok, potem je cela štala.
Ravno včeraj sem bila prisotna pri “pogovoru” med mamo in 12-letno hčerko.mala se je na mamo drla, naj bo tih, mama pa sploh ni odreagirala.
Jannika, vem da vam je zelo težko, vendar boste mogla najti rešitev. Vaša hči je v dobi odraščanja, vendar ni kako ne bi smeli dopustiti, da položi roko na vas.
Ostanite močna in poskusite najti skupno rešitev. Srecno!

nova
Uredništvo priporoča

Res je minilo ze kar nekaj casa od vase objave, kljub temu upam, da so se stvari umirile/spremenile in je vajin odnos boljsi.
V nasprotnem primeru po Sloveniji lahko dostopate do Centra za dusevno zdravje otrok in maldostnikov z napotnico osebnega zdravika (za enkrat Celje, Postojna, Ptuj…).

Punca nujno potrebuje temeljit reset. Kje se pa nahaja oče?

Želela bi izpostaviti, da je ga. Jannika napisala, da je bila nenadna sprememba v 3h mesecih! Jaz bom zelo presenečena, če to “nasilje” ni le posledica a) nasilja v šoli; ali b) napetosti doma.

Sama se spomnim kako je bilo biti 16 s starši v krizi srednjih let, in kako sem bila “problem” ker sem potrebovala mir za učenje, in “težila in bila nasilna” ker nisem mogla spati, medtem ko je bil TV prižgan v sosednji sobi do 3h zjutraj. Ker sem bila 16, se je vse s prstom name pokazalo, doma in v šoli, nikomur ni bilo mar, da sem nenaspana pri pouku, ker zaradi hrupa nisem mogla zaspati do 3h zjutraj – moj problem, moja krivda in moje posledice, če imam slabe ocene, če sem kaj rekla sem pa bila “nasilna, problematična najstnica, ki bi jo ubogi permisivni starši morali zmlatit!”.

Če je problem v šoli, šolski psiholog ne bo pomagal, če je problem doma, bo nastal še problem v šoli. Če je res tako hudo, kot ga. Jannika pravi, naj gredo k psihoterapevtu, ki ni pristranski na en pogovor.
Ni mi všeč, da se vse vrti okoli “nasilja” punce in daje nasvete kako jo dominirati kot psa, namesto da bi se osredotočili kaj se je ubogemu otroku zgodilo.

Spoštovana ZaskrbljenaBivša16letnica,

hvala za vaš odziv, in zato, da ste izpostavili tudi problematiko z druge strani, torej s strani otroka.

Razumem vašo jezo na celo serijo krivic in mi je žal, da ste vse to doživljali in tako trpeli. Žal mi je, da ste tudi vi doživljali neupoštevanost in psihično nasilje v družinskem in šolskem okolju in bili kot »šibkejši člen«, kar otrok vedno je, še dodatno ujeti v občutkih nemoči in ujetosti. Sama se še predobro zavedam, da je otrok pogosto ujetnik kolesja družinskega in družbenega funkcioniranja in kot takšen večkrat popolnoma neslišan, neupoštevan in prezrt, torej vedno znova žrtev nasilja, žal prepogosto tudi s strani (dobronamernih) staršev. Ti mu sicer načeloma želijo dobro, vendar ga zaradi svoje nepredelane ranjenosti, ne-stika s svojimi čustvi in neupoštevanja njegovega doživljanja, pogosto prizadenejo in še globlje potisnejo v vlogo žrtve. Pa ne zagovarjam permisivnega, pretirano zaščitniškega odnosa staršev do otroka, niti avtoritarnega, ko bi moral otrok zgolj ubogati in bi imeli starši pravico vzgajati s fizično prisilo.

Otroku, ki je bil tako ali drugače deležen psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja oz. tudi večkratne blažje agresivnosti in je ob tem ostal sam v svojih čustvih in svoji stiski, se vse to doživljanje nezavedno zapisuje v telo. Kasneje otrok oz. odrasli po vtisnjenem modelu družinskih odnosov nehote nadaljuje nasilje oz. agresivnost, s tem, da je bodisi sam nasilen, bodisi je ponovno žrtev nasilja. Te dinamike pa se dolgo časa običajno ne zavedamo, pogosto se pokaže šele v partnerskih odnosih oz. v lastnem starševstvu, ko nekaj ne gre in ne gre in nas šele težka preizkušnja morda pripelje do vpogleda vase.

Problematika nasilja je vedno zelo kompleksna tema in se z njo na terapijah veliko ukvarjamo, če so le klienti pripravljeni prihajati v stik s tem. Poudariti želim, da so oblike doživljanja psihičnih pritiskov in agresivnosti pogosto neprepoznane, saj smo lahko v blažjih oblikah psihično nasilni že z zamujanjem (pustim druge čakati, čeprav se sami odločajo do kdaj me bodo čakali) ali pa s tem, da mama želi biti prijazna in polika perilo hčerine družine, če prej ne preveri, če je to hčeri prav oz. če jo hčer za to ne prosi. Če pa je hči izrecno proti temu, da bi mama likala oblačila njene družine in to mami večkrat pove, mama pa hčere ne upošteva in še vedno naredi po svoje (saj ji vendar želi, po mamino, samo dobro, in naj bi ji s tem pomagala?), pa je tudi vedenje te mame psihično nasilno… Tu bi lahko govorili še ure in ure… Skratka, na terapijah počasi razdelujemo in razumemo kaj vse je in kaj ni nasilje, kako to doživlja in čuti vsaka stran, iščemo kaj lahko storimo drugače, kako se odziva naše telo…, vendar to šele potem, ko stvari niso več tako akutne, da gre za ogrožanje varnosti in zdravja.

Tudi v tej odprti temi, ki bo sicer kmalu stara eno leto, (upam, da sta si obe, mama in hči, poiskali strokovno pomoč zase in srčno upam, da tudi terapevtsko delata na sebi in njunih odnosih), ima tudi skoraj polnoletna hči gotovo neko globoko ozadje svojega nasilnega vedenja (je bila žrtev nasilnih odnosov), v čemer bi potrebovala biti slišana, sprejeta in razumljena. Vendar bo potrebno sprejeti (tako s hčerine kot z mamine strani) odgovornost za to, da ne glede na vse ne morem in ne smem kogarkoli opraskati, udariti, žaliti, poškodovati, groziti, kričati na koga ipd. , niti biti deležna prask, udarca, groženj, poškodb, žalitev, kričanja… Pač pa se učiti izražati svoje potrebe in svoja čustva in doživljanja drugače, najbolje z besedami, si poiskati pomoč, postavljati meje sprejemljivega, sprejemati svojo odgovornost in razmejevati odgovornost drugih, biti spoštljiva, sočutna in hkrati asertivna… Skratka, s psihoterapevtsko pomočjo (po relacijskem družinskem modelu) je dobro preseči stare vzorce, se izviti iz nefunkcionalnosti in osebnostno zrasti.

Vse dobro želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Ga. Dimec Bratina,
Najprej bi se vam zahvalila – letos bom 30, in vi ste prva oseba, ki me ob “izbruhu” ni označila za defektno, sebično, razvajeno, nehvaležno, problematično, hudobno, ničvredno, zabito itd.

Tudi sama sem opazila, da je prvotni komentar že “zastarel”, vendar je zadnji od 19.1. 20 – in se predobro zavedam kako nasilneži iščejo “izgovor” in kako hitro se nekateri pridružijo.

Menim, da se premalo ljudi zaveda, kako hudo lahko postane in kako daleč nekateri gredo, zato sem bom ponovno “zapičila” v podrobnost oziroma par podrobnosti. In da ne bi prišlo do pomote – to velja za moje izkušnje in mojo situacijo.

Po pravici povedano, upam, da se moje (zelo osebne) zgodbe ne objavi, vendar strah pred tem, da bi me kdo prepoznal in vedel kako pohabljena sem, zbledi ob misli, da bi lahko, tudi če samo eni osebi, pomagala priti iz nenehne spirale nasilja, preden je prepozno – ker si nihče ne zasluži tega kar sem prestajala in še vedno prestajam.

1. Dobronamerni starši:
Moji dobro namerni starši, so zahtevali da se (med gimnazijo) ne hodim učit v knjižnico, ker me “čakajo narkomani” in “si bom fentala življenje, ker hočem v knjižnico iti k**ce lovačt”, doma je bil moj (brezposelni) oče 24h na dan s prižganim TV, tako da se nisem mogla učit (zaradi slušalk oglušiš, če je ropot ga motim in si zaslužim crknt na cesti), domačo nalogo sem lahko delala samo med odmori v šoli, zaradi česar so me učiteljice grdo gledale, in oče hodil v šolo kričati, kako sem problematična in lena in neodgovorna pa še prepirljiva in asocialna – tu je dokaz, ker med odmori delam domačo nalogo. In lahko si predstavljate kaj se je zgodilo, če sem avtobus zamudila.

2. Permisivni starši – ta izraz je dandanes zelo popularen, ampak nihče ne zna točno povedati kaj pomeni. Pri nas: moja soba je bila vedno razmetana, vsakič ko je kdo prišel na obisk, se je naredil voden ogled moje svinjarije, mati kričala da me noče siliti, da jo je strah zame, naslednji dan se zdirala kako svinjarijo imam, ko sem začela pospravljati, da ropotam, da sem drajsačica-pucačica, ali imam preveč časa, zakaj se ne učim ali delam domačo nalogo (ker v tistem trenutku, pa bi jo lahko, ampak v 3min ko bi vzela stvari iz torbe, bi bila spet svinjarija pomembna).

3. Kako je potrebno prevzeti odgovornost za svoja dejanja – DA, je potrebno in ni dvoma o tem. Samo, kdo pa lahko ostane miren, če ima toliko bremena in strahu, ki se ne le vleče, ne le stopnjuje ampak nikoli ne neha. In najokrutneje, velikokrat so te izbruhi izzvani v “dokaz”, hkrati pa ostane edina možnost samomor (dovolite da obrazložim preden pride do nesporazuma).
Moj primer:

Vrh ledene gore: kričala sem v telefon na očeta “crkn” – nedopustno, kajne? Soseda (ki sta jo poklicala potem, ko sem že odšla) me je “ujela”, in me okarala, da potrebujem psihiatra, da to ni prav, da ni dostojno in da sem parazit, ki si je dolžen najti službo. Nihče ne more oporekati zgodbi, grd človek sem, vedem se nesprejemljivo.

5minut nazaj, sem prišla peš domov (15min hoda) iz trgovine s pomarančami, kjer sem ves čas zadrževala solze, vrnila očetov klic, in brez živjo poslušala dretje “ti defekten f*k ki ga ne bi bilo treba, kaj je narobe s tabo, a hočeš svojo mati v norišnico spravit”.

3h prej sem videla, da ni sadja in rekla, da grem v trgovino, in če lahko vzamem avto, sledilo je dve uri maminega norenja, da ne smem, da sem k**ba in f*k lovačm, da nimam pravice iti sama v trgovino, da moje vozniško dovoljenje ne priznava, nesposobna sem (op. Moje vozniško dovoljenje je veljavno 10let +, in brez kazenskih pik), strgala mi je žep na hlačah, vrgla kanto smeti vame, ko sem vrgla kanto nazaj v sobo (ne vanjo) je začela jokati in kričati, da bi me mogla splavit! Da sem defektna, pokvarjena, zato me nihče ne mara in me nikoli ne bo (mantra izpred 20 let, in ja pri 10ih letih starosti sem že poslušala, da me nihče ne mara in nihče nikoli ne bo). Jaz (pokvarjenka nasilna) sem šla v trgovino peš in prišla nazaj s pomarančami. (Op. Celo OŠ sem poslušala da sem breme za družino, ker “rabim” sadje, dokončno sem šele na faksu dojela, da je pomaranča cenejša od torbice in viskija).

Ampak vrh je, da sem se neprimerno vedla in kričala “crkn” na očeta, in to je nesprejemljivo.
S tem da se nisem dotaknila zakaj sem brezposelna, kaj je okoli avta in mojega vozniškega izpita, zakaj pri skoraj 30ih nisem imela niti enega fanta, kljub temu me imajo vsi za k***o. Itd.itd.itd. in to je samo od 1 prepira (od lani). Izzivanje je vsak dan, z večurnim dokazi “se spomnim kako si razbila skodelico, ko si bila 3” do pljuvanja sline vame, ker je znanka dobila vnuka, onadva pa ne, ker mene pa nihče ne mara ker sem defektna.

Ampak vsi vidijo vrh in samo vrh, in ni izhoda.
Se jokam na veterini, ker sem občutljiva? Seveda sem jaz problem to, da sem za zaprtimi vrati 3 leta poslušala, da mi bosta mačka ubila in se mi v obraz smejita “mucka pa nimamo več” na veterini – NI POMEMBNO. Ker se vidi samo vrh.

Za konec, bi se vrnila na začetek mojega monologa; to so moje izkušnje, ki so se v skoraj treh desetletjih nakopičile do te mere, da preprosto ni povratka. In ne glede na to, kako nepopisno me je sram svojega življenja, svojih izkušenj, svojih občutkov in svoje nezadostnosti v očeh svojih staršev, ki je vodila do vsega tega, preprosto ne zmorem biti tiho, če je kanček upanja, da bo vsaj enkrat vsaj enemu pomagalo iz prijema te spirale.

Spoštovana ZasrkbljenaBivša16letnica!

Pretresel me je vaš dodaten post, v katerem ste opisali kakšne hude oblike psihičnega nasilja s strani obeh staršev doživljate. Zaslužite si spoštljivost in mirno življenje, zato vam svetujem,da si poiščete terapevtsko podporo in pomoč inštitucij, ki se ukvarjajo z nasiljem ( varna hiša, CSD, Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon za žrtve nasilja…) oz. se skušate odmakniti iz “strupenega” okolja. Vem, da je težko narediti takšne korake, sploh , ker doživljate veliko sramu, ki pa spada v družinski sistem, in ne k vam.

Zahvaljujem se vam za zaupanje. Opravičujem se vam tudi za pozno objavo.

Želim vam veliko moči in poguma še naprej, veliko ste že storili, da v tako krutih okoliščinah
funkcionirate in razmišljate in berete takšne forume in skušate pomagati še komu s svojim pisanjem. Spodbujam vas, da ne odnehate in si poiščete pot naprej, da se izvijete iz povsem nespodbudnega okolja, ki vas zatira, in ima milo rečeno “težave samo s sabo”.

Vse dobro in kar pogumno. Zmorete.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Ga. Dimec Bratina,
Še enkrat hvala za tokratne in tudi prejšnje spodbudne besede – ljudje se premalokrat zavedajo kako veliko lahko pomeni pristni “kako si?” In sočutni “a si v redu?”, Ter kako globoko se lahko zareže z “ne zanima me – to je (ti si) problem”.

Vsaka zgodba ima dve plati in premalokrat smo dovolj potrpežljivi (ali zainteresirani), da bi enakovredno poslušali obe.

Še enkrat hvala in resnično upam, da bo vsaj komu pomagalo, in mogoče celo koga spodbudilo (pristno) vprašat “kako si?”.

Upanje umre zadnje, hvala ker ste mi ga okrepili.

Pa, da po 2 letih se jaz napisem…. Takrat smo ji hoteli pomagat na vse nacine…. Nikoli ji nismo vracali nasilja… Imeli smo tri napotnice za psihologa vendar ni hotela iti… Smo se pogovarjali z njo… Se je stanje popravilo.. Naredila je celo dva letnika srednje sole… Sedaj je vpisana v tretji letnik…. Noce hodit v solo… Cele dneve prespi….z solo smo se dogovorili za poseben program, vendar mora k psihologinji… Kamor sigurno ne bo sla… Sem ji povedala da ne rabi v solo.. Naj pavzira kaksno leto, kaj sploh zeli v življenju… Toda ona hoce, bo hodila v solo… Ko je treba v solo ne gre….. Vceraj me je klical prijatelj.. Policaj… Da njegova hcerka kadi travo, mogoce se kaj vec.. In je omenila mojo hcerko, da to pocneta skupaj… In naj jo opazujemo….danes zjutraj je imela korona test…. In ni hotela iti…. Po 2 letih je zopet znorela… Razbijala po stanovanju… Me parkrat udarila.. Je pa polnoletna…. Kaj naj.. Ce noce nobene pomoci

Spoštovani Jannika,

sem vesela, da ste se po 2 letih oglasili, hkrati pa mi je žal, da se vam stvari še vedno ponavljajo oz. celo stopnjujejo. Jannika, poiščite SI pomoč ZASE, da boste okrepljeni in podprti lahko pomagali sebi in nato še hčerki. Najprej rabite pomagati sebi kot mami, ki se čuti NEMOČNA, ko hči dela po svoje in noče sodelovati oz. je do vas celo nasilna. Da pri sebi nemoč spremenite v moč. Res je ne morete prisiliti, ni pa potrebno, da ji tudi preveč dopuščate, ker je hči v tem v resnici zelo izgubljena. S travo in z agresivnostjo hči kliče na pomoč, da se kot mama (ne vem kako je z očetom, če je možno, da sodelujeta oba) res angažirate in jo zaščitite pred še hujšim. Sebi boste lahko pomagali v smeri, da boste iskali svojo potlačeno jezo, moč in odločnost, ki jo kot starš imate, v postavljanju novih meja, pa tudi v novem razumevanju stvari in drugačnem ukrepanju. V tem, da se boste hčere nehali bati, ko si boste poiskali podporo. Hčeri boste lahko pomagali v smeri da ji boste dajali odgovornost (odgovorna je za svojo izbiro, ko se odloči ali pa ne odloči nekaj narediti in za določene posledice, ki sledijo prvemu ali drugemu izboru; odgovorna je za impulzivne reakcije in nasilje, pa tudi za posledice le tega), hkrati pa jo boste skušali tudi razumeti… Na tem je kar precej dela in z razdelovanjem situacij se iz tedna v teden ukvarjamo na terapijah.

Priporočam vam psihoterapijo, relacijski družinski model terapije, kjer boste skupaj s terapevtom lahko med drugim iskali svoj del zgodbe in primerno ukrepanje v različnih situacijah. Vsekakor pa si poiščite pomoč glede nasilja, ki se vam ne sme dogajati. Očitno je velika težava pri hčeri rokovanje s svojo jezo, besom, frustracijami in agresivnostjo (za kar je odgovorna sama), potem ko ji vi ne zmorete ustrezno postaviti meja oz. ji predati modela kako to ustrezno storiti. Morda jo silite v stvari in temu se bo uprla, če pa ji nič ne rečete, bo pa tudi jezna na vas… Ne vem koliko ste vi že lahko jezni, koliko pa vas je strah… Vprašanje je kako regulirati ta močna čustva. V resnici za pomoč pri rešitvi svojih starševskih, posledično pa tudi hčerinih težav, lahko zelo veliko naredite vi, Janika, tako da pomagate sebi! Če se vi spremenite in začnete drugače razmišljati in delovati, se bo morala na nek način na to odzvati tudi ona. Odločitev je odvisna od vas. Hči bo zaključila šolo, nehala s travo ali pa si bo poiskala pomoč, ko se bo sama odločila za to. Vprašanje pa je kakšna so vaša stališča in meje v vašem stanovanju glede njenega vedenja, dela, šole, sodelovanja doma, financiranja, prispevanja k družinskemu proračunu, drogah, ne-nasilju, spoštljivosti ipd. Verjamem, da tudi hčere ne boste kar pustili v njeni veliki izgubljenosti.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

New Report

Close