Dogajalo se mi je že v otroštvu , da sem se na nek način nezavedno borila za družbo kakšne deklice , da bi ta bila z menoj . Vrstnice ali vrstnica iste starosti pa je imela željo biti še s kom drugim . Skozi leta življenja sem opazila , da me zelo notranje prizadene kadar si nekdo ki se nanj navežem ali družim ne želi toliko moje družbe , zadovoljili so me le tisti ki so ostali v mojem življenju vendar so redki .
Včasih s kom sama prekinem stike ali jih omejim , ker me po drugi strani nekako začne nervirati kadar kdo izrazi potrebo po druženju z menoj .
Sploh na moške se pretirano navežem in dajem več kot prejemam , se pa tudi zgodi da kdo daje tudi obilno nazaj . Občutek imam da se globoko v sebi prav trudim da me nekdo ne bi zapustil vendar se tega občutka bolj slabo in preredko zavem . Ljudi nekak presojam po sebi . Če sem jaz vedno na voljo se mi zdi da bi enako lahko ravnal tudi kdo drug . To je podobno temu , da če se nekdo umakne se pričnem jaz truditi da do tega ne pride , vendar se dogaja po moji zdravi presoji , da se ljudje ne umikajo od mene ampak zgolj zaradi tega ker imajo svoje obveznosti in življenje .
V otroštvu nisem živela ne z očetom in ne z materjo temveč v rejništvu kjer je bilo vse razen potrditev in pravega sprejetja ne . Čutila sem se preveč osamljeno in nesprejeto vendar mi je take občutke povzročalo moje napačno prepričanje da me ljudje ne sprejmejo povsem .
Zanima me ali gre za strah pred zapuščanjem ? In kaj lahko storim sama ? Kakšna vaja za samosprejetje mogoče ali karkoli ?

Spoštovani,

za čisto natančne odgovore bi moral bolj podrobno poznati vašo zgodbo in pa bolje razumeti kaj je vaš cilj. Je to: se počutiti ok, tudi če kdo nima časa za druženje z vami? Ali pa mogoče: se ne pretirano navezovati? Ali pa se samo sprejeti tako kot ste? Tudi moral bi razumeti kako velik problem imate. Kar ste napisali lahko pomeni občutno znižano kvaliteto življenja na področju odnosov. Prav tako pa bi lahko nekdo s tako dobrim uvidom v svoje življenje kot ga kažete vi, videl določene svoje značilnosti kot problematične. Nekdo drug pa bi jih ocenil kot pač značilnosti zdrave osebe. Marsikdo bi lahko rekel, da se malo bolj naveže in čuti malo večjo neprijetnost, če drugi nima časa zanj. Seveda ni moj namen zmanjševati pomena vašega vprašanja. Bi pa recimo v svetovanju odprl vprašanje če problem dejansko imate in če, kako velik je.

Ne bi se strinjal s temle vašim stavkom: “Čutila sem se preveč osamljeno in nesprejeto vendar mi je take občutke povzročalo moje napačno prepričanje da me ljudje ne sprejmejo povsem.” Prej bi rekel, da je bilo vaše prepričanje pravilno. Ne vem koliko ste bili stari, ko se prišli v rejniško družino in kakšen odnos so imeli do vas rejniki. Ampak tudi, če bi rejniki sprejeli čisto majhnega dojenčka in vzeli popolnoma za svojega, to ne more biti isto kot simbioza z mamo. In en del simbioze je ravno to, kar ste napisali – da mama otroka povsem sprejema. Torej, tudi če so bili vaši rejniki ok, mislim, da ta vaš občutek o nesprejemanju povsem pravilen.

In ja. Odsotnost biološke mame se lahko odraža tudi na značilnosti navezovanja odnosov – kot opisujete. Vendar ponavljam, to nikakor ne pomeni, da je kaj narobe z vami. Vsi imamo vrečo sranja iz otroštva, vendar ne gre mešati po njej, če ni nujno. Sami lahko recimo preberete knjigo Attached, Amir Levine. Govori o razlogih za različne stile navezanosti in kako bolje živeti z vsakim od stilov. Našli boste tudi svoj stil. In ja tudi kakšna vaja za samosprejemanje bi bila dobrodošla. Ne samo za vas, ampak za kakih 80% populacije. Ena vaja je recimo, da s svojim notranjim otrokom vzpostavljate kontakt kot bi mama s svojim dojenčkom. To pomeni ljubeče besede s čisto nežnim glasom. Beseda naj poudarjajo ljubezen do lastnega notranjega otroka, brezpogojno sprejemanje same sebe in sporočila, da ste vi tista (vaš odrasli del), ki bo poskrbel za varnost notranjega otroka. Tudi samoobjemanje dobro deluje. Ta pogovor lahko deluje čudaško, je pa zelo zdravilen. Bistvo je v tem, da funkcije brezpogojne ljubezni, popolnega sprejemanja, zagotavljanja varnosti itd zdaj lahko zagotavljate sama sebi.

Lep pozdrav,
Uro Drčić

Hvala za odgovor . Nekako bi bil moj cilj počutiti se ok tudi če nekdo nima časa . Celotne zgodbe res tukaj izpostaviti ne more . Ponavadi sem takšna da sama vzpostavim stik z ljudmi ki jih poznam tudi dlje časa . Pogovora mi res nihče ne odkloni sem pa opazila da ga tudi sami prvi nikoli ne vzpostavijo z menoj. To izgleda nekako tako kot od vseh ljudi pa že ne bom izbral tebe za pogovor . Očitno imam problem pa ne vem kje .