Zivimo skupaj v vrstni hisi. Spodaj zivi moja mama. Jaz z mozem in 3 otroci na vrhu. Vedno smo se razumeli dokaj lepo. Ne recem vcasih tudi skregali. Zacelo se je pred pribl 2 leti ko je mama napadla moza da ji je ukradel denar. Mu 100 procentov zaupam in vem da ni. Nato je imela se par izpadov proti njemu, nato izgleda je na to pozabila. Sedaj kaksno leto pa je zacela kako mi ponoci ropotamo, da ona ne more spati. Da midva samo sexava in samo to ji gre po glavi. Vendar uporablja zelo prostaske izraze in se dere. Mi se zbudimo in je cista tisina. Ce bi imeli misko bi jo slisali teci ker je tak mir. Samo ona slisi nas kaj vse ponoci delamo in ji ne damo mir. Nato preklinja in se dere. Verjetno vsi v ulici mislijo da smo nori. Stanje postaja nevzdrzno. Zadnjic ko je spet zacela je pa moz, ki se zraven ne zeli vtikati, znoru in reku da bomo sli. Pred tem me je srecala na hodniku in me zacela lasat ker baje ne znam obesat perila in je vzunaj preklinjala in nas posiljala… Nato dva dni nisem govorila z njo. Potem pa je spekla strudl in ga prinesla in se opravicila in rekla da zeli samo mir ponoci. Ampak mi ponoci damo mir. Ne vem kaj naj naredimo ker imam pocasi vsega tega napadanja dovolj. Otroci se ko se ona dere skrijejo v omaro da ne slisijo. Ali naj gremo in jo pustimo da se znajde sama, ssmo potem bo verjetno cisto otopela. Ne druzi se z nobenim, vsi so cudni, edino jaz sem tista s katero se pogovarja. Meni se pa vcasih tudi ne da. Imam naporno sluzbo. Naj povem se to da kuha obcasno za nas 5. Za otroke pa redno. Saj ji pravimo da ni treba samo po drugi strani pa je to edina obveznost ki jo ima. Ce se to ne bi bi bilo se hujse. Bila sem pri njeni zdravnici ki pravi da pac eni starostniki postanejo zleht in izgleda da ona to je. Predpisala ji je tablete ki jih ne jemlje.

Spoštovani,

Ja, zdravnica ima prav. Situacije kot je vaša so precej pogoste. Iz več razlogov, telesnih ali psihičnih, se lahko zgodi, da oseba v starosti bolj poudari določene značilnosti. Če je bila neka značilnost prej le blago opazna, lahko postane v starosti zelo izrazita. Kot bi postala oseba na nek način karikatura sama sebe. V primeru demence pa se recimo v začetnih fazah lahko pojavijo tudi čisto nove osebnostne značilnosti. Nekdo, ki se je celo življenje vedel prijazno, lahko postane žaljiv, paranoičen … Za vašo mamo bi bilo vsekakor dobro, da bi bila v redni zdravniški obravnavi. Še posebej psihiater bi bil tisti, ki bi ji lahko najbolje pomagal. Ne zato, ker bi bila nora, ampak ker imajo največ izkušenj katera zdravila so primerna za katero osebo in katero stanje. Plus zdravniki bi morali preveriti možnost telesnega izvora težave (demenca, tumor, …) Drugo vprašanje pa je ali bi mama sprejela tako obravnavo.

Kar se tiče vašega vprašanja je pa tako. Odnosi z osebami, ki po vedenju močno izstopajo, tako kot vaša mama, so zelo naporni. Običajno svetujemo dva scenarija. Prvi je, da povečate distanco do te osebe. Se odselite, se videvate manj pogosto, se ne pogovarjate o intimnih zadevah itd. Običajno je to dobra rešitev. Drugi pa je, da poskusite vseeno obdržati tesnejši odnos. V tem primeru svetujemo, da zelo natančno določite kaj je v vedenju te osebe za vas sprejemljivo in kaj ne. Tako, da oseba natančno razume kaj lahko počne in govori ter da tudi ve, kakšne bodo posledice, če se teh pravil ne drži. Nobena od teh opcij ni prav rožnata, ampak tako je. Tudi če oseba vztraja pri svojem nesprejemljivem vedenju in ostane sama, se potem naprej pogovarjamo kaj so tiste dolžnosti otroka do svojega starša ne glede na njegovo vedenje. Kaj pa je tisti del odnosa, ki ga je starš deležen samo če se vede ustrezno.

Odločitev v nobeno smer ni lahka. In je seveda samo vaša in moževa. Ena zadeva, ki pomaga pri takem razmisleku je, da vi kot otrok razmislite, (1) kaj je vaša pravno-formalna dolžnost v smislu skrbi za mamo, (2) kaj je vaša dolžnost gleda na vaša prepričanja in (3) kaj je tisto več v odnosu, kar bi si želeli, če bi se mama ustrezno vedla.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Sem v letih, ko s prijatelji veliko debatiramo o svojih starših, ker imamo vsi težave z njimi in jih moramo reševati.
In ugotavljam, da res ogromno osebnih zdravnikov demenco, osebnostne motnje in mentalne bolezni pri starejših očitno sploh ne jemlje resno in se čutijo kompetentne, da jih zdravijo oni, brez napotitve k specialistu. Včasih je pravo diagnozo mogoče podati šele po nekajtedenskem bivanju na psihiatriji.
Prisluhi ponoči kažejo na preganjavico, ta je pa značilna za nekaj resnih umskih bolezni, na primer shizofrenijo. Brez ustreznega zdravljenja se to ne bo umirilo. Vztrajajte pri tem, da se izda napotnica za specialista, psihiatra ali nevrologa.
Z mamo se nima smisla pregovarjati, ker ona verjame v svojo resnico in jo vi s svojim prepričevanjem samo še bolj razburite. Otrokom pojasni, da je mama bolna in da je to žal del njene bolezni, da pa ji boš poskušala pomagati. Za sosede se ne meni preveč, vsak ima svoje probleme, eni so bolj na očeh, drugi manj. Si edinka?
Bi mama šla k specialistu? Za nekatera stanja oziroma bolezni obstajajo tudi obliži.

Pri nas je tudi podobno

Draga avtorica,

s svojim postom si me popeljala v moje otroštvo, ko smo od mojega 8. leta dalje celih (pre)dolgih 17 let živeli skupaj z mojo babico (mamina mama). Vse, kar si opisala, se je zelo podobno in še malo huje dogajalo pri nas. S tem, da je bila ta babica takrat še relativno mlada, dobrih 60 jih je imela. Danes vem, da je imela narcisoidno motnjo in verjetno še kaj. Zelo je bila ranjena, od ranega otroštva dalje je samo trpela in o tem tudi veliko govorila. Predvsem meni, ki kot otrok ne bi smela biti izpostavljena takim travmatičnim pripovedim. Vendar je nihče drug ni poslušal. Govorila je o grozotah, ki jim je bila priča med vojno (bila je zelo majhna takrat) in trpinčenju njene stare mame, ki je skrbela zanjo, saj ji je mama umrla, ko je imela komaj 2 leti. Potem je imela moža, ki je veliko pil, pila je tudi sama, pa 4 otroke in eno samo revščino. Mož (moj dedek, ki ga nisem poznala) je naredil samomor, ko je bila moja mama stara komaj 16 let. Ena sama žalost in depresija, v glavnem.

Babičino vedenje danes, kot zrela in razgledana odrasla ženska, seveda razumem popolnoma drugače, kot takrat, ko je bila za vse nas v glavnem hudobna oziroma žleht, kot radi rečemo. Tudi zanjo so bili vsi neumni, o mojem očetu je po vasi širila laži, ki so nastale na podlagi njene res bujne domišljije (podobno, kot vaju obtožuje, da ponoči delata nemir zaradi posteljnih aktivnosti ipd.). Ko smo imeli obiske, je delala take scene, da jih potem raje nismo več imeti. S tem, da je občasno še na skrivaj pila alkohol, mama ji je nekaj krat v omari našla steklenico vina. Takrat je bilo res hudo. Lahko bi napisala knjigo. Ampak s takimi in podobnimi scenami se ukvarja več kot polovica družin. Samo tega pač ne vemo.

Kaj hočem povedati.. Da bi v tej zgodbi morali biti najbolj pomembni vajini otroci. Da se morata otroka v lastnem domu zaradi njenega nasilnega vedenja skrivati v omarah, je za otroka hujše breme, kot si lahko misliš. Lahko jima sicer pojasniš, da je babica bolna, da so njeni možgani dejansko bolni in da ne ve, kaj dela, kaj govori, da se ji blede … Ampak otroka tega dogajanja nista sposobna predelovati in jima pušča hude posledice na psihi. Jaz sicer ne morem zagotovo vedeti, ali je pri meni samo to krivo, ampak ti pa povem, da sem že pri starosti 20 let zaradi malo večjega stresa padla v hudo depresijo. Bila sem tudi nekaj dni v bolnici, tako hudo je bilo. Antidepresivi niso čudežna paličica, so samo bergla. Potlačene travme nosimo v sebi, dokler jih ne začnemo predelovati, kar pomeni trdo delo na sebi. Ko sem si ustvarila družino, sem začela trdo delati na sebi, da se mi to ne bi več zgodilo v taki hudi obliki, saj ne želim, da me moj otrok vidi v takem stanju. Že leta in leta hodim okoli terapevtov, zdravil se zadnjih 8 let poskušam kolikor se da izogibati, ampak porabim pa precej denarja za terapije. Če ne bi imela finančnih možnosti, bi bila na zdravilih, da bi sploh funkcionirala. Moj odziv na stres je res obupen, kot da moj imunski sistem ni sposoben predelati skoraj nič stresa, posebno, ko gre za odnose. Toliko hudega sem “požrla” kot otrok, da še zdaj bruha ven. Meni je to sigurno pustilo posledice, tako da ti polagam na srce, da rešiš otroke iz tega pekla, ker so oni na prvem mestu. Lahko imaš rada mamo, ampak nje ne moreš več rešiti, ona je prestara, poleg tega verjetno ne bo sprejela vse potrebne pomoči, ker ji samo stanje to ne dopušča. Razen, da pristane v kakšni ustanovi, kjer bo jemala zdravila pod nadzorom. Čim prej razmislite o tem, da se odselite, pa naj stane, kar hoče. Bolje začasno bivati v nekem dvosobnem stanovanju v blok (kot v tej hiši groze, kot jo verjetno trenutno dojemata otroka). Dojemanje otrok je dosti bolj intenzivno in burno, kot dojemanje odraslega. Tega se odrasli težko zavedamo, ker smo pozabili, kako je bilo. Otroci vse to doživljajo na 10. potenco, verjemi mi. In vse samo tlačijo nekam, nepredelano in nerazumljeno. Ti spomini in potlačeni občutki potem začnejo v odrasli dobi bruhati ven v obliki pretirane občutljivosti na kakršen koli stres, ki ga življenje prinese vsem ljudem. Ali si res želiš, da bosta tvoja otroka nekoč hodila od terapevta do terapevta, ker bosta imela take in drugačne psihične težave? Še manjše stvari lahko pomenijo, da se človeku v odrasli dobi pojavi neka fobija (to je v resnici zamaskirano čustvo, ki je potlačeno od prej) ali depresija. Še veliko manjši stresi, ki jih otroci niso zmožni predelati, lahko ostanejo in potem ob nekem trigerju izbruhnejo v obliki nečesa, kar je za odraslega človeka čez xy let neznanka. In potem včasih človek luta leta in leta okoli raznih terapevtov, da bi odkril, kaj mu je. Seveda nisem za to, da otroke zavijamo v vato, ampak tako okolje jim zagotovo bo pustilo globoke posledice, ne se slepiti, da ne.

Srčno upam, da boš pred ostarelo mamo dala prednost otrokoma, samo to sem ti hotela napisati. Ker tega argumenta terapevt ni ravno posebej poudaril.

Ti si začela razmišljati kaj ti je storiti , kar je dobro . Me pa zanima ali boš kaj tudi storila kot ti je že nekdo pred mano napisal , da naredi kaj zaradi otrok . To je podobno kot pri alkoholizmu ko otroc trpijo , ker neka mati ne ukrepa . Ko otroc zrasejo so razvaline . Ne znajo živeti in nihče jih ne razume . Lahko se odselite zakaj pa ne . Še vedno lahko pokukaš k mami to sploh ni sporno, ker nima smisla če je mama že zaradi nečesa zbolela, da jo pa ti sedaj skenslaš iz življenja . Bolezen pride in najtežje je tistemu ki ga je doletela .