Z ženo imava 19 mesecev staro hčerko, ki se občasno še doji. Žena je imela težko nosečnost in tudi poporodna depresija je (bila) huda. Grozila je s samomorom, nekajkrat se je vrgla po stopnicah, skoraj skočila iz vozečega avta. Po stanovanju je pogosto metala krožnike in kozarce. Po porodu so se zadeve malo umirile, a še vedno ima včasih podobne epizode. Hčerko ima zelo rada in je ne bi namerno poškodovala, a se bojim, da bi jo lahko nanamerno, ko nekontrolirano meče stvari po stanovanju. Enkrat jo je že zadela na tak način, a k sreči zelo na rahlo. Kot razlago je vedno navajala nosečniške in poporodne hormone, a težave s samonadzorom je imela že prej, nosečnost je stvari zgolj poslabšala in izpade naredila bolj pogoste. Tudi prej so bili. Še pred nosečnostjo me je udarila (to je bilo sicer v času, ko sva upala na zanositev).

Žena je imela težko mladost. Starši so jo fizično in psihično zlorabljali. V spominu na mladost ima delno luknjo in to je bil čas, ko je bilo najhuje. Sovraži svojega očeta. Z mamo komaj govori.

Po nekaj mesecih zatišja, so se ženini izpadi v zadnjem tednu vrnili. Začela je tudi s samopoškodovanjem. Z glavo se zaletava v stene, v roko si zabada šivanke in od mene zahteva opravičila, ker sem nerazumevajoč in ji ne pomagam. Grozi, da bo skočila skozi okno, če se ji ves čas ne opravičujem, ker sem grd do nje. V takšnem stanju vedno aktivno gleda, da bi našla nesporazum in ga potem potencira preko vseh meja. Prejšnji teden sem ponev postavil v napačno kuhinjsko omaro, kar po njenem pomeni, da je ne spoštujem, ker mi je že enkrat povedala, da ne mara, če je ponev v tisti omari. Trdi, da sem to storil nalašč, da bi jo ponižal. Ko ji rečem, da sem ponev tja postavil nenamerno, ker sem ravno delal nekaj drugega, to vodi do izbruha besa, ker mojo resnico razume kot direkten napad nanjo in kot dokaz, da je ne upoštevam. Potem se umaknem, pride za mano in mi celo noč dopoveduje, da je ne upoštevam. Ves čas od mene zahteva opravičila, jaz pa ne vem, kaj točno sem storil narobe, razen da sem zares ponev postavil na napačno mesto. Pri tem je zelo agresivna. Name kriči, me potisne v kot, agresivno napada, potem pa vzame pas za hlače in začne samo sebe bičati po hrbtu.

Večkrat mi pove, da so jo v mladosti pretepali, da je travmatizirana in da potrebuje mojo pomoč. Ko sem predlagal pomoč strokovnjaka, je dobila napad besa. Pravi, da s tem hočem preložiti odgovornost na nekoga drugega, da je na meni, da ji pomagam, da sem jaz kriv za neke izpade. Pravi tudi, da se svojih izpadov sramuje, kar vse dela še huje, in trdi, da jih jaz načrtno sporžam, ker da se potem počitim superiornega. Jaz pa ne vem, kaj naj sploh storim. Razen da vedno za vse takoj priznam krivdo, pa še to ne pomaga, ker ko hoče, vedno najde razlog za razgrajanje. Na takšen način ne gre naprej. Ji lahko pomagam brez strokovnjaka? Bi potrebovala zakonsko terapijo ali psihološko obravnavo? Je možno, da bi minilo brez pomoči, ko se bo dojenje povsem nehalo? Kaj lahko spremenim v svojem vedenju?

Spoštovani,

vaš opis ženinega doživljanja in vedenja je značilen za osebe , ki so zaradi negativnih izkušenj v zgodnjem otroštvu razvili tako imenovano mejno osebnostno strukturo ali borderline osebnostno strukturo. Glavni vzrok, da oseba razvije tako osebnostno strukturo, naj bi bil neustrezno izpeljan izhod iz simbioze (separacija) z mamo. To se dogaja tam med 2. In 3. letom starosti. Taka oseba se potem v odraslosti na nek način zliva z drugimi osebami. To bi pomenilo, da ona doživlja, da je eno z vami. To pomeni, da nekje globoko nosi smrtni strah, da če jo boste zapustili – bo kar prenehala obstajati. Zato že vsako najmanjše nestrinjanje iz vaše strani doživi … skoraj kot grožnjo lastnemu obstanku. Posledično na vse načine poskuša doseči, da je vedno po njeno in je ne boste zapustili. Tudi z nasiljem, samopoškodovanjem, grožnjami. Lahko so ljubosumni na lastne otroke – ker partner zdaj deli pozornost med otroka in ženo. Ironija je, da pogosto na koncu s svojim vedenjem dosežejo ravno nasprotno – da res ostanejo same.

Bolje ko boste razumeli ženino problematiko, lažje boste živeli z njo. Na medovernet imamo forum, ki je posvečen samo tej temi: Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce (https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=465). Tam boste našli številne zgodbe podobne vaši in odgovore na svoja vprašanja. Seveda lahko isto temo odprete tudi tam. Tukaj je še en intervju: https://siol.net/trendi/odnosi/ljudje-ki-delujejo-po-motu-jaz-jaz-in-se-enkrat-jaz-379883

Na kratko na vaša vprašanja.

Ji lahko pomagam brez strokovnjaka? Ne. Problematika je globoka, kompleksna in terja dolgotrajno strokovno obravnavo. Lahko pa se seveda naučite kako poskrbeti zase in za hčerko.

Bi potrebovala zakonsko terapijo ali psihološko obravnavo? Ne. Niti zakonske, niti psihološke. Žena si lahko pomaga s psihoterapevtsko obravnavo. Običajno tako strukturirane osebe v prvem koraku ne iščejo svetovanja, da bi pri sebi nekaj spremenile, ampak zato ker doživljajo, da jim drugi povzročajo težave. Tekom dolgotrajne psihoterapije se postopoma pričenjajo počutiti dovolj varne in vredne, da si lahko dovolijo začeti prevzemati odgovornost za svoje življenje. Pogoj za uspešnost psihoterapije je vsaj neka oblika motivacije osebe same. Ne deluje tako, da bi drug osebo napotil in bi se zadeva rešila. To, da se žena sramuje svojih izpadov, je dober znak. To pomeni, da ima določeno distanco do svojega stanja, kar pa pomeni boljše možnosti, da se v neki točki odloči za psihoterapijo.

Kaj lahko spremenim v svojem vedenju? Poučite se o ženinem stanju, da boste razumeli, kako ona dojema vaše besede in dejanja. Tako se boste tudi naučili do kje sega vaša odgovornost od kje naprej je pa ženina ne glede na problem, ki ga ima. Ne morete pa doseči, da žena vaših besed in dejanj ne bi interpretirala po svoje. To lahko spremeni samo sama.

Strinjam se z vami, da hčerka ni neposredno ogrožena. So pa vaši pomisleki v zvezi s tem na mestu. Ko boste podrobneje poznali ženino problematiko, boste tudi lažje ocenili kakšna je verjetnost, da poškoduje hčerko. Pa tudi vas ali sebe. Lahko to predebatirate tudi z izbranim strokovnjakom.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Žal mi je, da boste svoje življenje preživeli z osebo, ki jo v prispevku opisujete. Če ne bi imeli otroka, bi svetovala, da greste čimprej in čim dlje od te osebe. Živeti v zakonu pomeni živeti v ljubezni, varnosti, spoštovanju. Vajin zakon pa pomeni, da ste se vi postavili v vlogo psihiatra, ki zdravi hudo moteno osebo. Sočustvujem z vami. Razmislite in pogovorite se v ustrezni ustanovi kako najti pot, da se s hčerkico odselite od te osebe. Je sicer vaša žena in mati vajini hčeri, kljub temu pa je v situaciji kot jo opisujete to človek, ki potrebuje kompleksno zdravljenje, ne pa partnerstva in materinstva. Vse dobro vam želim in še enkrat zares sočustvujem z vami, ker morate vse to preživljati.