Pozdravljeni,

s partnerjem sva skupaj 13 let in imava 5 let starega sina. On je že od nekdaj želel samo enega otroka, sama dva. Vedno sem bila na stališču, da si morata otroka želeti oba, zato sem se nekako sprijaznila, da bova pač imela samo enega. Sedaj pa sem nepričakovano zanosila. Nepričakovano zato, ker sem menjala kontracepcijo in bila po zagotovilu ginekologa zaščitena. V tej situaciji seveda zame odločitev za splav ni avtomatična, medtem, ko se partner o tem, da bi otroka obdržala sploh noče pogovarjat. Zanj je splav edina možnost, v bistvu mi je kar ukazal, da naj ga naredim. Zdravo razumsko vem, da je splav verjetno res najboljša rešitev, ker ga toliko poznam, da vem, da se pri njem situacije, v katere je prisiljen ne iztečejo dobro. Po drugi strani pa vem, da si nikoli ne bom oprostila, da bom vedno obžalovala in da tudi njemu nikoli ne bom oprostila. Nikoli mu nisem zamerila, ker ni želel več otrok, to njegovo mnenje oziroma željo sem spoštovala. Zamerim pa mu, da me sedaj ne sliši in ne vidi. Tako sem prizadeta, da tega ne znam opisat. Počutim se, kot da del mene umira, da me je pustil na cedilu in mi zabil nož v hrbet.

Odločitev, kakršnakoli že bo, vem, da bo na dolgi rok vplivala na najino nadaljnjo vezo. Vesela bom kakršnegakoli nasveta ali vzpodbudne besede, odločitev pa bo v vsakem primeru moja, on se je že odločil.

Spoštovani,

ne vem, kaj vse razmišljate, saj ste napisali le majhen del, čutiti pa je globoko žalost ob vašem občutku hude razdvojenosti, in ne samo žalost, ampak tudi izdanost. Kakor da vas je najbližji človek izdal, skoraj bi rekla zapustil, v najbolj ključnem trenutku. V vas se poleg potrtosti porajajo tudi jeza, zamera in maščevalnost.

Kaj bi pa ob tem dejal vaš mož, kako se počuti? Tudi izdanega? (Ne mislim od vas, ampak s strani življenja, višje sile ali naključja; v kar pač verjame.) Prestrašenega? Kaj se dogaja v njem, da vam je splav kar ukazal? Čutiti je, da je v vajinem odnosu še marsikaj, kar bi hotela izboljšati, pa se o tem iz razlogov, ki jih ne poznam, ni govorilo. Koliko zamer se je nakopičilo v trinajstih letih? Zdaj pa, ob zadevi, ki vaju oba spravlja v čustveno stisko, kaže, kot da bo eksplodiralo vse – še vse za nazaj.

Pri nastanku nosečnosti sta sodelovala oba. Pa me zanima, ali sta se, glede na njegovo željo, da ostaneta pri enem otroku, kdaj pogovorila o tem, kaj bosta storila, če bi kontracepcija zatajila? Gotovo sta oba vedela, da se to lahko zgodi.

Odgovor na to vprašanje se mi zdi ključ do vajinega odnosa. Zakonci se pogovarjajo in dogovarjajo o mnogih pomembnih rečeh: o kreditih, nakupih, stanovanju, šolanju otroka (in tudi o številnih manj pomembnih). V srednjih letih se dogovarjajo, kdo in kako bo skrbel za ostarele starše, kakšna bo njihova oporoka in tako naprej. Pogovarjajo se tudi o nepredvidenih nezgodah – zato sklepamo zdravstvena, življenjska, pokojninska zavarovanja, zavarujemo avto, domovanje in podobno. Edino logično se zdi, da sta se torej pogovorila tudi o možnosti zanositve.

Če se nista – ali pa če sta se, vendar se zdaj eden ali oba počutita, kakor da se drugi ne drži dogovora – bi vam svetovala, da to storita zdaj. Da pa se to ne bi sprevrglo v nov hud prepir, s katerim ne bi rešila ničesar, bi šla na vašem mestu na pogovor k zakonskemu terapevtu.
Vsaj na en pogovor (za katerega pa si morate skupaj s terapevtom vzeti dovolj časa), ko se bosta v nevtralnem okolju lahko pogovorila o stvareh, o katerih se doslej še nista; predvsem o čustvih, ki jih občutita ob tem zapletu. Kakršnokoli odločitev bosta že potem sprejela, vama bo laže, če bosta imela občutek, da drug drugega slišita in da se lahko vživita v stisko drug drugega.

Želim vam čim boljši razplet in vas lepo pozdravljam,

Obdrži otroka, partnerja pa pusti, ker je slab človek. Ti se sedaj še farbaš, ker si to očitno vse življenje navajena, ampak res ti bo žal, če ne boš naredila tako kot čutiš.
Napaka je bila že v tem, da sta s tako različnimi načrti sploh šla ustvarjat družino.
Tega sedaj ne moreš spremeniti, lahko pa si naprej bolje začrtaš življenje.
Če bi partner resno mislil z enim otrokom, potem bi pred petimi leti šel na vazektomijo in tebi ne bi bilo treba jesti kemije, zato da lahko on seksa brez obveznosti.
Hormonska kontracepcija ni tako zelo nedolžna stvar in tam po 40 ali 50 letu se lahko pojavijo kar hudi stranski učinki.
Nihče mu tudi ni dal pravice, da bo “ukazoval”, kaj boš ti naredila.
V naravi je tako, da samo ženska zanosi in rodi, zato ima ona končno pravico odločati o tem, ali bo otroka obdržala ali ne.
Grem pa tudi stavit, da če gresta sedaj narazen, bo on kmalu našel drugo in en dva tri, bo ona hodila s trebuhom okoli. Stokrat videno.

Dons sem pa tud jest prolife….če ima človek v glavi da hoče enega otroka in ga ima iskreno rad potem se tudi nad drugim ne bo zmrdoval. Razumel bi mogoče če jih sploh ne bi hotu imet ampak da bo pa zdaj kompliciral ko ga je naredu… Za moje pojme si lepo napisala lastne občutke ne vem pa če si z njimi soočila partnerja. Mogoče je tudi on bil mal preveč vroč in šokiran… Osebno (pa nisem ženska zato težko rečem) bi rekel da premisli ali bi zmogla sama – pa ne tok materialno… in če bi – se odloči da ga obdržiš. Pogovori se s svojim še enkrat povej mu to kar si povedala na forumu in če je normalen ne bo šel reskirat partnerke in otroka samo zato ker bo treba spet tri leta plenice menat. Jest mam dva pa mi bosta vse živce požrla in ne nameravam imet tretjega, ampak vseeno bi si težko odpustil če bi zahteval da jima fentam bratca ali sestrico samo zato ker mi je glih uspel splezat iz plenic….ta otrok “hodi” za tabo celo življenje in če si ga ti pripravljena sprejet pol steraj vsakega ki ti pametuje drugače.samo mamina ljubezen šteje vse ostalo je…nakladanje po forumu 🙂