Pozdravljeni.

Preden preidem k problemu, bi želela opisati svojo zvezo, da dobite nek okviren vpogled v to, kakšna je situacija. Stara bom 29 in sem v zvezi malo dlje kot eno leto. Pred to zvezo sem bila samska dlje kot dve leti, da sem si vzela malo časa zase. Veliko sem tudi potovala, spoznala nekaj prijetnih fantov, a z nobenim nisem imela želje imeti karkoli, tako da razen kakšnega poljuba 1x na leto ni bilo nikjer nadaljevanja … Vmes sem bila kar otožna zaradi tega, da z nobenim nisem začutila obojestranske kemije, a sem spoznala, da izgleda pač v teh dveh letih nisem spoznala nobenega, ki bi bil res moj tip moškega tako po karakterju kot ostalem in se zato nisem spuščala dlje od enega zmenka. Pred tem sem imela dve resni zvezi, obe daljši in tako s prvim kot drugim fantom sem živela na svojem v najemu.

Zakaj to omenjam … Ker imava z zdajšnjim fantom prvi problem zaradi neusklajevanja v željah glede tega, kje si začeti ustvarjati skupno življenje. 14 mesecev mi je zadostovalo, da sem se naveličala čakanja nanj ko pride pozno iz službe in me pobere, da greva k njemu. Te vsakodnevne selitve (kak teden se vidiva tudi samo parkrat) so mi začele presedati, o tem sva se pogovarjala na mojo pobudo že tolikokrat, da me že boli glava, ker še vedno nisva dorekla ničesar.
Njegova želja je ostati doma, saj meni, da je s tem, ko ima v delu starševe hiše “svoj” mini apartma, na svojem, a si kuha z mamino hrano, oblačila mu tudi pere ona, včasih še mu posteljnino zamenja, ker ima ključ. To mogoče še delno razumem, ko je fant mlajši in samski, zdaj sva pač dva in star je že 28, zato se mi zdi nekoliko smešno, da ob plači 1300eur + nima najmanjše želje po odhodu na svoje. Drži se bližine mame zaradi dogodkov iz preteklosti, katere razumem, a ni zaradi tega dolžan ostati doma, saj ni bolna ali karkoli, poleg tega tudi sama ne trdi, da mora sin ostati doma. Me pa njeno mnenje tako ne bi zanimalo tudi če bi bila proti tej ideji, ker smo mladi odrasli ljudje in ne rabimo potrditve staršev. Njegove starše spoštujem, a želim na svoje iz popolnoma drugih razlogov.

Želela sem že zaključiti zvezo, ker nima interesa najti optimalne rešitve za oba, jaz pa si s tem belim glavo cele mesece. Precej nehvaležno delo, zlasti mi je težko, ko vidim druge, celo mlajše pare, da odhajajo na svoje, dve moji prijateljici imata že celo hiše na kredit, od tega ena sploh ne dela in je za vse fant poskrbel, jaz pa do tega ne morem niti ko imava dve plači. Od nekdaj sem se imela željo osamosvojiti in po življenju na svojem (v prejšnjih zvezah in tujini) mi je sedaj prav grozna misel, da bi živela na vasi pri fantovih starših, čeprav drugem delu hiše, ki ni ravno blizu kakemu mestu. Nobenih nerealnih želja nimam, samo da greva na svoje, pa četudi v manjše mesto, čez čas pa kak kredit. Kak dan dobi nenadno željo po odhodu v najem (za začetek), ko rečem, če greva na kak ogled stanovanja ipd., pa povsem spremeni prioritete in naenkrat trdi, da mu je prehitro ker še nima prihranjenega denarja, in da mu je škoda denarja za to, če lahko živi doma. Tudi ko bi zidal hišo, bi na njihovi parceli. Zame to ne pomeni biti na svojem, ker tašča lahko pride do naju peš če želi. Želim si pač vstran od mojih in njegovih staršev.

Zaradi razhajanj v življenjskih pogledih, njegovem zapravljanju denarja, ko pri tej plači ne prihrani popolnoma nič, in občutljivem odnosu glede staršev, se veliko prepirava. Dosti preveč kot bi bilo za 14 mesecev staro oz. mlado zvezo sploh zdravo! Zdaj bi morala biti še noro zaljubljena, midva imava pa tako razsut odnos, da me v njem drži samo še občutek, da me ima rad, ni pa to edino, s čimer lahko v zvezi preživiš. Morajo biti tudi neka skladja za normalno funkcioniranje.

Tudi recimo pri njih imajo zadnje čase vsako nedeljo skupno kosilo, meni pa je to preveč, ker sva že tako vedno pri njem, in tako je recimo vedel dva tedna vnaprej kdaj greva k meni na očetov rojstni dan, pa je kompliciral zaradi tega, ker je on to očitno pozabil in ker mu nisem rekla en dan prej, da sva zaradi tega izpustila ven običajno nedeljsko kosilo z njegovimi starši, s katerimi tako živi skupaj! Mama mu je sicer na lep način rekla, da škoda da je zadnji moment povedal, a meni se to zdi popolnoma nepomembno, ko pa tako živijo skupaj in ne rabiva planirati vsega vnaprej in se potem zagovarjati zakaj ne prideva. Grda sem pomoje tako izpadla jaz, a imam tudi jaz svoje starše.

Kakorkoli, pa k naslednjemu problemu, če to sploh je – glede na naravo najinega odnosa …

Ne vem točno zakaj, a že nekaj mesecev vsakodnevno razmišljam o njegovem dobrem znancu, s katerim sta bila včasih prijatelja (bolj žur prijatelja glede na fantove pripovedi), zdaj pa se vidita mogoče 4x na leto, a se pogosteje slišita preko sporočil ipd. Nista ravno prijatelja, sta pa neka boljša znanca. Tega znanca sem preko mojega partnerja videla vsega skupaj 3x ali 4x, a mi je bil prijeten, ker je zelo zabaven, nikoli ne obsoja/obrekuje ljudi v družbi in se je rad pogovarjal tudi z mano. A šele nazadnje pred jesenjo sem se zaljubila v njegov nasmeh, ki ga zdaj že nekaj mesecev nisem videla, a še kar ne morem nehati razmišljati o njem. Živi manj kot 10km vstran od mene, a ga ne srečujem nikjer. Mi pa začne srce biti hitreje, če ga moj slučajno omeni, a to je redko.

Stvar je v tem, da ne vem zakaj mi toliko roji po glavi. Kaj podobnega se mi še ni dogajalo, saj v nobeni zvezi kljub vsakodnevnemu stiku z moškimi na delovnem mestu in v prostem času nisem nikoli opazila drugih, oči sem vedno imela samo za takratnega partnerja – kljub vsem problemom v zvezah.
Tokrat je drugače in ne razumem iz kje izhajajo ta moja čustva – niso sicer globoka, so pa nek začetek … sploh glede na to, da tega fanta nikjer ne srečujem! Večkrat se mi o njem sanja. Na živce si grem s tem, ker ne bi nikoli prevarala fanta, čeprav sem že bila z njegove strani malo izigrana, a mislim, da me ni prevaral. Vedno bolj vidim kot edino rešitev razhod, a želim, da je iz pravih razlogov. Zaradi njegovega znanca ga ne mislim pustiti, pa še jaz bi izpadla grda oseba, o razhodu zaradi različnih želja glede stanovanjske tematike pa moj partner pravi, da je največja neumnost iti narazen zaradi tega. Meni se ne zdi mala stvar, da se prilagodim njegovim željam in sem potem preostanek življenja nesrečna nekje, kjer nočem biti. Kot mu vedno povem, se tudi on meni ne more oz. ne sme prilagoditi, enostavno dva pač morata imeti enake želje ali pa iti narazen.

On me večkrat užali tudi s tem, ko sredi kreganja zaradi ene stvari, začne z izmišljotinami, ki me bolijo, saj se vprašam (in tudi njega), ali me res tako vidi ali ima dvojno osebnost. V družini imajo namreč osebo, ki ima duševno motnjo, a sedaj stagnira. Je pa zanimivo on tisti, ki je mene prvi v tej zvezi začel žaliti z raznoraznimi duševnimi boleznimi (paranoja ipd.), ko sem dejansko našla nekaj ne prav čednega na njegovem računalniku in bila priča nekim zadevam z njegovo prijateljico, s katero je vedno držal, z mano svojo punco pa ne. Za svoje napake sem se mu vedno iz srca opravičila in jih prenehala ponavljati, pri njem pa napredka ni.

Prosim, če mi lahko poveste, ali je grdo, če zaključim to zvezo in se morda čez nekaj mesecev kje srečam s tem znancem in bi me recimo povabil na pijačo jaz bi pa sprejela? Stvar je v tem, da si niso več blizu, moj ga je tudi kritiziral večkrat za hrbtom, zato ne vem zakaj sta še sploh na vezi občasno, ker ne vidita se tako nič.
Enostavno ne vidim več zdravega nadaljevanja zdajšnje zveze, ne bi pa se niti če bi tega znanca srečevala pogosteje, z njim dobivala preden ne preteče vsaj nekaj mesecev, da se tudi moje misli od zadnje zveze malo umirijo in zaživim dalje.
Zdi se mi sicer, da se v tem kontekstu preveč ukvarjam z drugimi ljudmi, a vsi vemo kako je, ko slišimo za koga, da je pozneje našel srečo v objemu prijatelja/ice bivšega.

Prosim za kak nasvet ali izkušnjo.

Lp

Spoštovani,

mislim, da ste s svojem obširnim pisanjem natančno odgovorili na svoje naslovno vprašanje. Fant ima popolno pravico in svobodo, da živi tako, kot mu je všeč. Vendar očitno še ni pripravljen na »ločitev« od matere (pa ne mislim geografsko), na postavljanje razmejitev od svoje primarne družine. In če na to ni pripravljen pri 28 letih … vprašanje, ali kdaj zares bo. Vi imate drugačne izkušnje in drugačne zamisli o prihodnosti. In ker je ta prihodnost za vas zelo blizu, on pa o tem ne želi niti slišati, morate zares prevzeti odgovornost zanjo. Namreč za svojo prihodnost, ne za vajino. Edino pošteno do vas samih je, da si priznate: siljenje v skupno stanovanje bi bil boj, ki bi se utegnil sprevreči v vojno. Sprememb v življenju pa si želimo, če so na boljše, ne na slabše. Torej – ste v pat poziciji, dokler ne boste ugotovili, da a) želite fantovo ljubezen izraženo v dejanjih, b) ste pripravljeni še počakati in živeti kot dekle in fant brez obveznosti, c) kaj tretjega.

Če k temu dodamo še podatek o »nečem ne prav čednem« in »nekih zadevah« v zvezi z drugo žensko, o tem, da ste bili z njegove strani »že malo izigrani«, pa medsebojno nezaupanje itn. itn., težko najdemo kaj prijetnega in simpatičnega v vajinem odnosu in se pojavlja vprašanje, zakaj sploh vztrajate, sploh ko pravite: »Zlasti mi je težko, ko vidim druge, celo mlajše pare, da odhajajo na svoje, dve moji prijateljici imata že celo hiše na kredit, od tega ena sploh ne dela in je za vse fant poskrbel« – ampak če boste vztrajali s tem fantom, se prav to, po čemer hrepenite, verjetno NE BO zgodilo. V takšni pat poziciji pa se kot priročen izhod kaj kmalu pojavi tretja oseba. In zakaj tudi ne? Da vam je ta oseba tako privlačna, pove sicer morda še največ o tem, da vam gre sedanja zveza pravzaprav neizmerno na živce.

Skratka, da zmeraj bolj premišljujete o smiselnosti sedanje zveze, se zdi samo logično in tudi preudarno. Mene so bolj zaskrbeli vaši pomisleki o tem, da ne želite »izpasti grda oseba«; in da na forumu prosite, naj vam nekdo pove, ali bi bilo »grdo«, če bi sprejeli povabilo na pijačo, ko bi bili že samski.

Ste odrasla ženska, izobražena, zaposlena, z izkušnjami prejšnjih zvez in bivanja v tujini. Ste inteligentni, razmišljujoči in čuteči. Nikogar ne potrebujete, ki bi vam govoril, da je ali da ni grdo, če greste kot samska ženska z nekom na pijačo. Ali če pustite sedanjega fanta. Ali če greste živet na Luno, in to s komerkoli. Ampak če vam to kaj pomeni, vam lahko rečem, da ne, ni grdo. Kaj bodo rekle vaške čenče, katerih »poslanstvo« je brusiti jezik, na to pa ne more vplivati nihče od nas in samozavestni ljudje se na to požvižgajo. Kot na slabo vreme; in ko dežuje, vzamejo dežnik in vedo, da bo potem spet sonce, potem spet dež … vreme pač.

Poskrbite za svoj košček sonca na tem svetu.

Najlepša Vam hvala na odgovoru. Tudi sama tako mislim, le da sem hotela biti še slišana in prebrati kakšen odgovor, tudi če mi ne bo najbolj všeč … Kakorkoli že, te dni sem se umaknila in mu povedala kako čutim, in čeprav težko to sprejema oz. se s tem ne more sprijazniti, upam, da se kmalu bo. Tudi meni ni enostavno, čeprav kot sem omenila včasih dosti razmišljam o osebi, katere sicer dolgo nisem videla, a morda je ravno ta ali katera koli oseba bi pač bila, tisto, kar sem rabila, četudi te osebe več nikoli ne vidim – da sem prišla do spoznanja, da v tej zvezi marsikaj ni tako kot bi moralo biti, sicer bi bila z mislimi v njej 100%.

Lep pozdrav