Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Kaj še lahko storim

Default avatar

Kaj lahko storim

Spoštovani,

prosim za vaš nasvet glede odnosa s partnerjem. Skupaj sva 10 let, imava tudi majhnega otroka, pričakovano se je s prihodom otroka vse obrnilo na glavo, že prej se nisva znala slišati zdaj pa se zadeve zaostrujejo.

Ne znam si razložit kako je mogoče, da partnerju povem, da si želim, da bi me peljal na kakšno večerjo, pijačo, pa ne gre za to, da bi mi moral kaj kupiti ampak za občutek, da si vzameva čas eden za drugega, da se počutim zaželeno z njegove strani (točno tako sem mu tudi povedala), on pa na to odgovori, da njemu je čisto v redu, če spijeva kozarec vina na sedežni zvečer. Zadeva zgleda tako, da običajno ob tem gleda televizijo. Želim si videti, da ga iskreno zanima kako sem, ne tisto mimogrede, ko vpraša če sem ok. Problem je v tem, da nimava varstva, vendar mu ves čas govorim, da če bi si želel, bi tudi varstvo kje našla (postopoma seveda, da se otrok navadi na osebo), vendar ni nobenega interesa. Povedal mi je nazadnje, da se zaveda, da če meni nekaj pomeni, da bi bilo dobro, da se kdaj tudi potrudi in ostalo pri obljubah, da bova šla kam. No te obljube trajajo že več kot leto. Tudi sama sem prevzela pobudo in uredila varstvo in sva šla...Pa se ni imel kaj z mano pogovarjati, ves čas bil na telefonu, rekel je da ga je skrbelo za otoka, da je zato ves čas gledal na telefon. Pa ni sam to, še ko ni bil otroka je bilo enako, moje želje je ignoriral, morala sem prav izsiliti določene stvari, ki jih še danes poslušam kot očitke. Ne vem, pravi, da mu veliko pomeni, da me ima rad, ampak ne vem več kako mu povedati drugače kot tako, da dobesedno razgalim vsa čustva in vse zakaj in kako mi to pomeni?

Prestrašilo me pa je dejstvo, da sem v novi službi v kolektivu z nekaj moškimi svojih let, večina je samskih in se dobro z njimi ujamem. Problem je, ker opažam, da so me začeli privlačiti, ampak ne vizualno, ampak tako, pogrešam adrenalin, zaželjenost, da ti nekdo prisluhne, ga zanima kako si in kako se počutiš. Ko te nekdo vpraša kako si, ker se želi prepričati da si dobro. Tega se zavedam, ampak doma ne znam urediti, nikoli v desetih letih se mi to ni zgodilo, nikoli nisem videla nobenega drugega, samo zdaj pa priznam, da se počutim tako osamljeno, da se bojim, da me bo nekega dne samo odpeljalo...k drugemu. Pa vem da to ni rešitev in tudi vem, da bo s tem konec moje veze, otrok brez družine, tako kot sem sama otrok ločenih staršev in si tega ne želim za svojega otroka.

Prosim svetujte mi, mogoče imam nerealna pričakovanja, saj ne vem več, mogoče pa je realnost taka in želim preveč?
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

najprej bi rada razjasnila vaše besede 'otrok brez družine'. Popolnoma vam verjamem, da si kot hči ločenih staršev ne želite, da bi to doživljal tudi vaš otrok; vendar pa zagotovo poznate tudi odrasle otroke staršev, ki se niso ločili, pa bi bilo po mnenju teh otrok mnogo bolje, če bi se. Ločitev sama ni nujno tak problem; nefunkcionalni odnosi so veliko večji problem. (To me spominja na lestvico stresnih dogodkov, ki je zelo relativna. Na primer: za nekoga je selitev velik stres, za drugega zelo zmeren. Za nekoga je smrt starša tragedija, za drugega olajšanje. Vselej moramo gledati stvari v širšem kontekstu.) In za otroka v enostarševski družini nikakor ni nujno, da odrašča z občutkom, kakor da nima družine.

Zdaj pa k vašemu trenutnemu problemu. Kljub zgoraj povedanemu vas tudi razumem, da si želite ostati s tem partnerjem – pod »majhnim« pogojem: da bi svoje vedenje spremenil. Čeprav on to ve, pa tega preprosto noče. Zato se zdi, da je deset let dovolj dolga doba, da ste se prepričali, da tega res noče. Ampak zakaj noče? Odgovor na to vprašanje mnogo parov išče zaman, ker se prej »zaciklata« v konfliktu, pa naj bo beseden ali izražen z molkom. Zaradi tega odgovor veliko hitreje, predvsem pa uspešneje najdemo na partnerski terapiji. Tako da je to moj prvi in najbolj praktičen odgovor na vaše naslovno vprašanje. Če bi bil meni odnos zares pomemben, bi vsekakor pred kakršnimkoli begom iz njega poskusila s terapijo.

Priporočam vam tudi knjigo Je res vsega kriv partner? dr. Christiana Gostečnika. To je ena izmed številnih knjig, ki nam širijo obzorje o naših družinskih odnosih.

Vašim besedam »ne vem več, kako mu povedati drugače kot tako, da dobesedno razgalim vsa čustva in vse, zakaj in kako mi to pomeni« pa lahko samo pritrdim. Ne predstavljam si čustveno intimnega partnerstva, v katerem ne bi človek kdaj pa kdaj, zagotovo pa v obdobju krize, razgalil vsa svoja čustva. Če jih ne, potem tu ni čustvene intimnosti, ampak le sobivanje.

Realnosti pa je več: od skupnega stanovanja do čustvene intimnosti ter še vse vmes. Kaj od tega želite živeti, na to pa si boste morali odgovoriti sami. Še enkrat: berite, berite, berite. In potem se pogovorite s kakim strokovnjakom za partnerske odnose. V znanju je moč, v poznavanju sebe pa še sploh velika.

Srečno,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com