Pozdravljeni,
soočam se s težavami s fantovo družino. Z njim hodim dve leti in na začetku, ko me je predstavil so se mi zdeli srečna popolna družinica. Potem pa se se postopoma čez kakšno leto začele nabirati težave.
Fantov oče je zelo dominanten in vsi člani družine so mu podrejeni, sploh do svoje žene zna biti zaničujoč, saj pogosto stresa pikre pripombe v obliki “šaljenja” (tudi meni je večkrat namenil kakšno nepotrebno pripombo). Ona pa vse to odvrne s smehom, saj se mi zdi, da noče pokazati, da jo njegove izjave bolijo. Takoj ko on zapusti prostor pa ga obrekuje – tudi meni. Jaz seveda nikoli ne pritrdim njenemu jamranju, saj imam občutek, da bi se v takem primeru obrnila proti meni.
Ko sem jima prvič predstavila svojega očeta je bilo to na njegovem dogodku in fantov oče je iz ljubosumja ker ni bil v središču pozornosti naredil ves cirkus – ves čas je govoril kako hoče domov, se glasno presedal, se pritoževal nad ozvočenjem… kot nekakšen otrok. Po tistem nisem bila v stiku z njimi 4 mesece, saj me je tak odnos in nespoštovanje do moje družine res prizadel. Sedaj se on do mene obnaša spoštljivo, me pa skrbi, da se bo stanje čez čas spet poslabšalo.
Fantova mama pa velikokrat ko sem s fantom nekako uspe doseči, da mora on takoj priti nazaj h njej domov. Enkrat se je celo po telefonu jokala zakaj ga ni na kosilo (fant ni nek srednješolec, star je 24 let). Drugače pa ves čas govori kako zelo me ima rada in kako me pogreša. Ob pogovoru z njo pa nimam dobrega občutka. Uglavnem ne vem več čemu verjeti.
Fant se je z njima glede vsega tega že večkrat pogovoril in skregal ampak se mi zdi, da ni nekega učinka.
Kaj menite?

Spoštovani,

v okviru svetovanja se pogosto srečamo s težavami v odnosih s partnerjevimi starši. Vajino situacijo vidim kot neprijetno, hkrati pa kot običajen del skoraj odraslega življenja. Urejanje neprijetnih odnosov je pomembna veščina odraslega človeka in vidva sta super zastavila. Vi ste na svoj način uspešno postavili mejo tastovemu neprimernemu vedenju. In dosegli svoj cilj. Bravo! Tudi fant se je postavil zase v odnosu do svojih staršev. To je dobro za vaju.

Ali se bosta fantova starša spremenila zaradi sinovih in vaših sporoči? Prav se vam zdi, da zelo verjetno ne. Njuna partnerska zveza temelji na kombinaciji njunih osebnostnih značilnosti. Njuna prepričanja o tem kdo in zakaj je dominanten, kdo in zakaj prenaša žaljivke, kaj pomeni, če nisi v središču pozornosti … vsa ta prepričanja sestavljajo njiju in njun odnos. In sistem teh prepričanj je zelo rigiden – se ne pusti spremeniti. Razen, če bi se onadva sama odločila. Zato so poskusi spreminjati starše praktično vedno streli v prazno.

Zato svetujemo raje to, kar sta vidva že začela. Da osebe tekom odraščanja postopoma povečujejo čustveno distanco do primarne družine. Vidva sta še mlada. Ampak v neki točki je primerno, da gredo otroci recimo 1x ali 2x na mesec k staršem na kosilo in to je to. Če starši recimo pogosto kličejo svoje skoraj odrasle otroke in jim jočejo po telefonu, pomeni, da zaradi svojih težav nase vežejo otroka. V tem primeru je dobro, da otrok sam poveča distanco in počasi zapusti čustveno gnezdo. In to je ravno to – da se fant skrega in bori zase.

Omenili ste, se vam je najprej zdela fantova primarna družina popolna. To je pričakovano. Ko ste se prvič srečali, so njegovi starši pokazali maske in ne svoje resnične vsebine. To je normalno med ljudmi, ki si še niso blizu. Ko si z nekom v odnosu dalj časa, pa vedno pride na plano tudi tista vsebina izza maske. Uporaba maske je ok. Razen v odnosih z najbližjimi. In cilj odraščanja je, da starši postopoma postanejo ne več najbližji. To pomeni, da na nek način ni več vedno potrebna iskrena komunikacija z njimi. Lahko si 2x na mesec nadenemo masko in gremo na kosilo k fantovim staršem. Rečemo: “Dober dan, lep pozdrav, kako ste, …” in ostale floskule. Eno urico klepetamo ‘small talk’ pa tudi kakšno neprimerno pripombo komot preslišimo.

Namreč še en od izzivov odraščanja je, da lahko postanete robustnejši na butaste pripombe in neprimerno vedenje drugih. Fantov oče ima očitno težave s samopodobo in osnovnimi socialnimi veščinami. Zakaj bi se zaradi tega vi slabo počutili? On tega ne počne, ker bi vas (ali ženo) zaničeval. Ampak ker nezavedno nekje globoko v sebi komaj komaj nekako krpa skupaj svojo osebno vrednost.

Torej, formula za komunikacijo z osebami, ki se tako vedejo, je:
1. Povečamo distanco in omejimo skupen čas. Raje se s fantom družita z osebami, s katerimi vama je prijetno.
2. Kadar pa se družimo, si brez slabe vesti nadenemo masko. Njihovega vedenja ne jemljemo resno, ampak kot del njihovega problema. Ne investiramo iskrenosti, kjer ni smiselno.
3. Če ta oseba res prestopi prag sprejemljivega vedenja, mu kratko, jasno in odločno sporočimo katere pogoje vedenja mora v odnosu do vas spoštovat.
4. Če res ne gre drugače, je skrajni ukrep prekinitev odnosov.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić