Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Agresivna do otroka

Default avatar

artemida.84

Zdravo.
Bom kratka. Občasno se mi zgodi, da ne zmorem svoje jeze ali strahu ali nemoci skriti, zdržati, takrat otroka ali prevec mozno stisnem, skricim, odrinem, enkrat sem ga pocukala za lase, enkrat udarila po riti. Morda se kaksna malenkost ( ki to seveda ni, ce pogledam realno). Kar želim povedati, da, ko mi odnese pokrov, ko mi otrokpritiska na moje nevralgicnetocke, v 70% zmorem ostati mu ob strani, sem skulirana in z mejami. Ostalih 30% pa kdaj znorim.me vrze s tira, in potem se po takem izpadu izjemno težko sestavim. Obcutki sramu, zalosti, krivde, kako bi to popravila, a za nazaj ne morem..... A otrok je srcek, miren, cutec, obcasno razposajen, nagajiv, trmast, pac tak kot mora bit. Kam naj s svojimi občutki? Otroku se vedno opravicim. A najeaje bi se opravicevala 3ure in kar cel teden tako mi je hudo. Prav trapasta sem, da dovolim da gre agresija na tak nacin ven da otrok trpi. Sem veliko naredila na sebi, imam tezave z vedenjem. Ampak se vedno z izpadi. Prosim za odgovor, sploh glede tega kako naj zgleda opravicilo otroku, kam z obcutki in tehnika, da me ne iztiri. Hvala
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovana artemida84,

Pohvalno je, da se zavedate svojih težav z izražanjem jeze in besa, da ste pogumni in iskreni in si jih upate priznati in da vam jih večkrat uspe obvladati oz. ustrezno izraziti. Pomembno je, da svojih občutkov ne poskušamo skriti, prikriti ali odriniti, pač pa si jih je pomembno priznati, sprejeti odgovornost in spremeniti način izražanja. Izražamo jih torej ne z otroškim odigravanjem vedenja (kričanje, preklinjanje, sramotenje, poniževanje, odrivanje, metanje stvari ali udarec…), pač pa z odraslim ubesedenjem, govorjenjem kaj doživljam (jezna sem, prav težko se obvladujem, tako me jezi, da bi najraje…) . Povedati je potrebno kaj me moti, s čim se ne strinjam (ko nisi naredil tega in tega, ko delaš druge stvari, ko me ne poslušaš… ). Kot sem omenjala je za svojo jezo odgovoren tisti, ki je jezen in ne drugi, ki naj bi bil povod npr. otrok, ki je kaj naredil narobe ali česa ni naredil, ali ki naj bi me «izzival«... Pomembno je, da otroku s svojim vedenjem pokažemo zgled in zavedanje te svoje odgovornosti in tako otroka razrešimo občutkov strahu, krivde, sramu, žalosti… Da torej ne prelagamo krivde oz. odgovornosti nanj, češ, če bi se ti lepše obnašal, če bi takoj »ubogal«…jaz ne bi bila jezna… Vsak odrasli je namreč sam odgovoren za svoje vedenje, ne glede na povod.

Glede na to, da ste se takšnih odzivov, s katerimi imate zdaj težave, najverjetneje naučili nezavedno v svoji primarni družini in te stvari s strani odraslih niso bile najbolje urejene in razmejene, so se v vas kot otroku nefunkcionalni vzorci globoko utrdili, ponotranjili, in jih je res težko spreminjati, ni pa nemogoče. Potrebno je zelo zavestno delo na sebi, najboljše s pomočjo psihoterapije, ko začenjamo sebe in svoja doživljanja natančneje opazovati, narediti odmik (zavestna odločitev za »time out«, npr. odhod v drug prostor, in če se le da tudi povedati, da se grem pomirit, ker sem preveč jezna in ne morem zdaj niti govoriti…) in sprejeti odgovornost za svojo pomiritev in za to kaj z impulzi jeze naredim. Vendar pa ne gre vse zgolj na razumskem nivoju, potrebno je predvsem ukvarjanje s svojimi čustvi, ki so pogosto zatrta in potlačena in na drugi strani eksplozivna, predvsem pa imajo zelo globoke povezave s telesom in kemično-hormonskimi odzivi, ter z doživljanji v otroštvu in se prebujajo v sedanjosti…

Vi bi želeli navodila, kar pa ni tako enostavno, saj se bo potrebno do vam na kožo pisanega pristopa dokopati na način soočanja s sabo in svojo preteklostjo in možnostmi spreminjanja v odraslosti. Če poskušam odgovoriti na vaša vprašanja. Opravičilo otroku je potrebno, predvsem je pomembno, da se vedno zavedamo razmejitev med staršem kot odraslim in otrokom in da otroka določene stvari, ki so povezane z mano, ne zanimajo in ga z njimi ne smem obremeniti. Tako mu povemo, da mi je žal, da nisem zmogla bolje obvladati svoje jeze, čeprav sem se trudila, da pa za mojo jezo in nasilno vedenje ni kriv on, pač pa sem bila jezna zaradi svoje utrujenosti, preobremenjenosti, frustracije, s čimer moram obvezno jaz nekaj narediti…, ne pa zaradi njegovega vedenja, (ki pa je bilo lahko v tem in tem neprimerno in želim, da ga skuša izboljšati). Še bolj bistveno pa je, da ga vprašamo kako se je on počutil, ko sem kričala nanj, ga odrinila, zlasala… in mu pomagati, da izrazi svojo stisko ob tem (mami, bojim se te, ko kričiš, ne maram, da mi to delaš, strah me je, žalosten sem, krivično se mi zdi, tudi jaz sem jezen nate, krivega se počutim, bi te udaril nazaj, pa sem premajhen, bojim se,, da boš jezna name, da me boš kaznovala, da me ne boš več imela rada… ) Ko bomo s pomočjo psihoterapije prišli dovolj v stik s svojo otroško bolečino in stisko, ki se nam je dogajala ob starših, ko bomo uvideli tudi njihovo odgovornost za svojo jezo, ki je niso zmogli na pravi način izraziti, bomo precej lažje začutili stisko svojega otroka in jo razmejili od svoje jeze.

Kam z občutki? Ven, vendar, ne jih naložiti otroku. Izraziti jih moram na sprejemljiv način, torej tako da bo za druge ob meni, zlasti za otroke, varno. Najbolje nekje odmaknjeno. Pomembno je, da jih sama pri sebi, najbolje v drugem prostoru ali zunaj, na samem, izrazim, dam ven, s kričanjem v gozdu, besedno ali v mislih s pogovorom s svojim notranjim otrokom, fizično z neko aktivnostjo, kjer se prepotim, z otresanjem, stresanjem rok, nog, telesa, s tekom, telovadbo, pisanjem, jokom, boksanjem v boksarsko vrečo, z udarjanjem s palico po kamnu, kričanjem ali grizenjem v blazino…

O tehnikah, ki niso zgolj tehnike, pač pa gre predvsem za globinsko ozaveščanje same sebe in svojega telesa, pa sem pisala že zgoraj in so dolgotrajnejši proces.

Vse dobro vam želim in kar pogumno vztrajajte. Vaja dela mojstra (če mojster dela vajo).
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

Oče123

Pozdravljeni !
Tukaj sem nov in sicer veliko berem kaj storiti v podobnih primerih seveda v dosti primerov se za očeta neizide najbolje. Porocena sva skoraj 3 leta prvi mesec je bil idealen nato se je zacelo vmesavanje njene matere razne zaljivke in ponizanja mojih najblizjih in mene. Naj opomnim da nezivima pri mojih vendar v AT. Takoj sem zacel razmisljati o locitvi vendar sem si hitro premislil saj sem izvedel da bom postal oce stvari sem dokaj zgladil vendar je se vedno vsak dan napeto se opazi. Pred mesecem dni se je prvic zaposlila dela pa vsak dan 2uri to pa privede do tega kot da jo tramvaj povozi vse jo moti premikanje otroka jok otroka ce slucajno otrok nazaspi ko si ona to zeli je ta kriv za vse naj opomnim otrok ima 20mesecev hitro dobi klofuto po stegnih po rokah kricanje v sam obraz otroka kar me zelo razjezi tu nastopim jaz z besedami dotakni se ga se enkrat pa bom jaz tebe (tega sveda ne storim ker bi policija bila na vratih takoj)v upanju da se bo prijelo in da neha nato dobim odg razne zaljivke in sicer naj se speljem...po njenih besedah je taksna ker igram pac nekaksno igro na tel. Seveda ne igram noc in dan delam od jutra do mraka se ukvarjam z otrokom igram pa le ko opazim da bo zacela noret ! Nemorem si pa zamisliti zivljenja da svojega otroka nimam vsak dan ob sebi.
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovani Oče123!

V vašem kratkem pismu ste navedli precej težav, vendar moram priznati, da marsičesa ne razumem. Kar uspem razbrati po vašem opisu je, da gre za fizično in psihično nasilje nad otrokom, kar je potrebno vzeti skrajno resno, kajti to je kaznivo dejanje. Dolžni ste ukrepati in zaščititi svojega otroka pred nasiljem. Svetujem, da se povežete z najbližjim CSD, kjer opišite situacijo, morda pa lahko ukrepate tudi preko otrokovega zdravnika (pediatra), kjer po uradni dolžnosti sprožijo postopek.

Pismo ste pripeli pod temo druge osebe, ki je na drugačen način pisala o svojih težavah glede agresije do otroka, ki se prav tako ne bi smela zgoditi, vendar se ta oseba zaveda svojih težav, se trudi obvladovati jezo in bes in obžaluje svoje občasno neprimerno vedenje ter ga poskuša spreminjati. Zato v prvi vrsti nisem poudarjala kaznivega dejanja, ki pa se mi zdi v vašem primeru drugačno. Tu vi opažate težave obvladovanja jeze svoje žene (tam je gospa sama pisala o sebi), iz česar je razvidno, da žena sama ne prepoznava stvari kot problematičnih in ne kot potrebe po spreminjanju in odgovornosti za obvladovanje svojih čustvenih stanj, ne glede na vzrok.

Ostale težave glede možnosti ločitve in strahu pred ne imeti otroka ves čas ob sebi boste reševali kasneje, najprej je potrebno poskrbeti za varnost otroka. Svetujem vam oz. najbolje kar obema tudi vključitev v psihoterapijo.

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić