Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Obiski primarne družine

Default avatar

Wintersun

Pozdravljeni, zanima me koliko je normalno, da hodiš na obisk k svojim staršem, ko že enkrat živiš na svojem? S partnerjem živiva več kot 100 km stran od obeh družin, parterju zadostuje, da greva do njegovih 1x na mesec na kosilo, meni pa je to čisto premalo. Večkrat grem do moje družine tudi sama, ker si on ne želi iti z mano, vendar si ne predstavljam kako bo potem, ko bova imela otroke. Jaz si želim, da smo bolj povezani in se veliko obiskujemo, partner pa te potrebe nima zato prihaja do nesoglasji. Drugače se kot partnerja zelo lepo dopolnjujeva in sva povezana, ponavadi so vse to moje želje.

Hvala za odgovor
Default avatar

Uroš Drčić

Pozdravljeni,

v okviru psihosocialnega svetovanja večkrat naletimo na to vprašanje. Predvsem se ukvarjamo s primeri, ko eden od partnerjev ohrani zelo močno vez s svojo primarno družino in želi preživljati čas s svojimi starši po večkrat tedensko recimo po več ur na enkrat. Takrat običajno ugotovimo, da ta partner ni do konca izpeljal separacije od svoje primarne družine. Posledica v tem primeru je, da se ne odpre čustveni prostor za svojo, sekundarno družino. Spomnim se pogovora, ko smo s kolegi ugotavljali, da je neka zdrava sredina za odraslega človeka s svojo družino, da se svojimi starši druži od 1x do 3x na mesec recimo za čas kosila. Seveda pa to ni nikakršna norma. Vsak odrasel človek si lahko to odmerja sam - nekomu je ok, da ne gre nikoli na obisk, drugemu pa je lahko ok 2x na teden. Ko boste imeli svoje otroke, se vam bo navezanost na svoje starše verjetno spremenila. Sam ne vidim težave v tem, da bi se s partnerjem dogovorila, da greste 1x na mesec skupaj, kdaj vmes greste pa še sami z otroci. Pa tudi starši lahko kdaj pridejo k vam. Ko uporabite besedo 'domov', kam mislite s tem? K svojim staršem ali v svoj dom s partnerjem?

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar

Wintersun

Pozdravljeni

Najlepša hvala za odgovor. Sem rabila nekaj časa za razmislek in odgovor.

Vem, da sem bila zelo navezana na svojo družino, ker mi je bilo vedno lepo, ko smo se družili. Jaz bi to počela še kar naprej, se mi kar zdi, da sem izgubila določen del svobode, ko sem se odločila za selitev in skupno življenje s partnerjem.

Meni je ok, če grem sama in se družim po svoje, tudi za več dni. Včasih partnerja niti ne pogrešam. Sem se resno začela spraševati, če je to normalno, če sem sploh zmožna popolne predanosti partnerju. Tudi poroke si ne želim, si je nisem niti takrat, ko sem bila še samska.

Na začetku zveze, to je že nekaj let nazaj, sva sicer še skupaj hodila na obiske, tudi večkrat na mesec, ampak kakšni dve leti nazaj je prišlo med mojimi starši in partnerjem do konfliktov, zaradi katerih odnosi niso več sproščeni, zato partner ni želel več hoditi na obiske. Želela sem rešiti težave, vendar je bil mir samo, če sem šla sama, on pa je ostal doma. Jaz sem se nekako strinjala, da hodim sama, vendar si tega na daljši rok ne predstavljam več. Tudi partner postane razdražen, kadarkoli omenim, da si želim iti na obisk, češ, da sva sedaj midva družina in sva sama. Ampak, jaz si to tako predstavljam, če sva midva družina, to pomeni tudi, da skupaj hodiva okoli.

Tako, da je to največji problem, ker se partner več ne razume z mojimi starši, jaz pa sem sedaj nekje vmes. In se mi zdi, da se vedno bolj oddaljujem od staršev, ker sem na partnerjevi strani, tudi takrat, ko se mi zdi, da on nima vedno prav.

Naj še omenim, da je partner kot osebnost zelo kompatibilen in ničesar ne dela namerno, imava lep odnos, dokler ne pride do teme moji starši.

Mogoče samo jaz delam iz tega problem, ampak si situacije ne znam razložiti.