Najdi forum

Pozdravljeni, potrebujem dodatno mnenje, razsvetlitev, ker dejansko bolj kot razmišljam, slabše mi je in manj objektivnega videnja imam.
Bila sva prijatelja, jst v vezi, on pa tudi z družino. Čisto platonski odnos, čeprav simpatija je obstajala, ker je meni predstavljal moškega z velikim M, že kot prijateljje bil fantastičen. Jst končala zvezo in on tudi (ne zaradi svoje želje). NJegov šok je bil sicer velik, vendar je priznal, da zveza že dalj časa ni funkcionirala in je čutil olajšanje. Spentljala sva se popolnoma nenačrtno, kot bi to viselo ves čas v zraku nad nama in stvari so se začele odvijati zelo hitro, občutki intenzivni, čustva zelo globoka, načrtovanje skupne bližnje in bolj oddaljene prihodnosti. Skratka, ni da ni. Vse je funkcioniralo. V času praznikov pa šok – vedno manj oglašanja z njegove strani, vse dokler ni popolnoma poniknil. SIcer v zelo redkih telefonskih pogovorih je priznal, da doživlja nekakšno postpartnersko krizo, je stalno utrujen, životari iz dneva v dan. Pustila sem ga pri miru, da pride k sebi, se spravi v red. Ampak kontakta še kar ni in ni. Izogiba se vsakršnemu stiku, prelaga srečanje za končen pogovor, mene pa ta neurejenost (čeprav za konec) te zveze ubija, psihira, mori iz dneva dan. Nikakor ne morem vreči čez ramo, dokler je stvar tko nedorečena, ne morem začeti živeti svojega življenja kot samska, ker do konca sploh v bistvu ni prišlo. 2% upanja še imam, da gre res za krizo, v ostalih pa razmišljam o novi simpatiji, pobotanju z bivšo, obžalovanju najinih začetkov, ujetosti itn. Naj omenim, da so bili najini pogovori vedno zelo iskreni in globoki, on je na splošno zelo načelen in ga še vedno dojemam kot dobro in močno osebo.
Popolnoma sem razdvojena in nesigurna vase, v svoje filinge, en dan dvomim v vse, drugi dan v nič. Nikakor mi ni jasno zakaj z njegove strani izogibanje, zakaj prelagati konec, zaključek.
Kakšno je vaše mnenje o tem?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Predvsem je vse skupaj še zelo sveže in minil je šele kratek čas, kar se ti izogiba. Po drugi strani je pa seveda normalno, da imaš takšne občutke, ker si želiš nekaj čisto drugega. Skratka, daj si čas tudi za ta svoja nihanja, žalost, tuhtanje … nič ni narobe s tem.

On je očitno imel ženo in otroke. Ločitev je zelo boleča in zahtevna zadeva, psihično in celo fizično. Z njo je povezano veliko ogromnih sprememb in veliko zahtevnih zasebnih in birokratskih opravkov. Čustva so vzvalovana in živci napeti kot strune. V takih razmerah tako ali tako absolutno ni dobro začeti zveze, sploh če namerava iz tega zrasti kaj trajnega. Daj mu čas. Če sta bila res tako dobra prijatelja, kot pišeš, se ti bo oglasil, ko bo spet zadihal.

Spoštovani,

že ko sem prvič prebirala vaše pismo, mi je pred notranjimi očmi z vso močjo, kot neonski napis, zažarela beseda PREDSTAVE! Govorim o realnih predstavah o stvareh, v tem primeru o vašem (bivšem?) prijatelju/ljubimcu. Ko se človek zaljubi – sploh v vašem primeru, ko je to »viselo ves čas v zraku nad nama«, saj sta se že dolgo poznala in ste tega moškega izjemno cenili – je težko pričakovati, da bodo njegove predstave realne. Zdaj pa ste se – hitreje in bolj boleče, kot bi si to želeli – znašli v situaciji, ko se vaše predstave enostavno morajo prilagoditi realnosti, sicer vas bo bolelo dlje in bolj zahrbtno.

Realnost pa je, da se ta moški, tudi če je načelen, dober in močan, izogiba soočenju z vami, izogiba se temu, da bi vrgel karte na mizo. Samo po sebi je to popolnoma človeško. Morda ne prelaga zaključka, kot to dojemate vi, ampak si skuša pri vas pustiti odprta vrata, medtem ko zaključuje – ali pa razčiščuje – svoj prejšnji odnos (ne pozabimo, da ima z bivšo ženo dva otroka, ki sta ostala pri materi, zaradi česar je stvar lahko še veliko bolj kompleksna). Morda se ne more soočiti z lastno šibkostjo. Morda o nekaterih svojih čustvih ne zmore govoriti. Ne vemo. Vse, kar bomo rekli, je zgolj ugibanje.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji odprtega konca, tistega, ki je ostal, boli. Upam si reči, da boli bistveno bolj kakor tistega, ki je odšel. Življenje vam je – kot to življenje pač počne – nenaprošeno prineslo priložnost, da se preverite, kakšen odnos imate do sebe. Kako boste poskrbeli zase zdaj. Si boste vzeli svoj samski stan ali boste čakali, da vam ga »določi« nekdo drug? Kako boste potolažili svojo negotovost vase in sprejeli dejstvo, da njegov odhod ne pove ničesar o vas, marsikaj pa pove o njem? Ali boste vzeli ponujeno priložnost, da o svojem življenju začnete razmišljati malo bolj z distance – da se vam je zgodilo nekaj, kar ste doživeli kot izjemno lepo, močno in globoko, kar lahko napoveduje nekaj zelo kvalitetnega v prihodnosti, le da ne nujno tako in s tem človekom, kot si vi želite?

Razmišljanje z distance ni močna stran mladosti, dana je šele starejšim. Bodimo realni: intenzivna čustva mladosti in umirjenost starosti nam kroji naša hormonska slika, in to v veliko večji meri, kot bi si romantično želeli verjeti. In vendar: kdo ve, kakšen bo vajin odnos čez deset, dvajset, štirideset let. Mogoče ga že davno ne bo več in boste imeli drobcen, lep spomin – ali pa se boste čudili, da ste nečemu takšnemu pripisovali tolikšen pomen. Mogoče bo in se vam bo današnje trpljenje zdelo neznansko oddaljeno – in obenem vredno. Kot sem nekje prebrala: »Morda imate rane, ki se morajo zaceliti, a njihove brazgotine bodo pripovedovale zgodbe, ki si jih boste hoteli zapomniti.«

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com
nova
Uredništvo priporoča

moj odgovor Vam ne bo všeč. Skočil je v preglobok bazen in brezveze je, da si delate iluzije.Mislim celo, da bo nazaj z ex partnerko. Poznam, doživeto.Zadihajte in srečno.

Najlepša hvala vsem za odgovore. Nisem pisala zato, da bi mi bili določeni odgovori všeč. Ampak zato, ker sem v stiski iskala vse možne variante razlage. S svojim izginotjem je na vrhuncu zapustil “oder”, jst pa sem ostala sama, obsijana z žarometi negotovosti, dvoma, žalosti brez razlage vzroka, znana mi je samo posledica.
Če je z bivšo, je zame sicer žalostno, ni pa s tem nič narobe oz. je skoraj razumljivo, le da sama vem, kje stojim in od kod naprej.
Sem daleč od mladosti, oba v srednjih letih, nikoli se nisem brezglavo prepušča la trenutnim vzgibom, čeprav sem delala napake, kot smo jih vsi. Kljub toleranci, potrpežljivosti pa težje razumem tak umik, brez razlage,ker z moje strani ni bilo nikoli nikakršnega pritiska, kvečjemu sem stvar zavirala. Nikakor se ne morem znebiti občutka poraza, ker pomoči, pogovora, tolažbe ni poiskal pri meni.

klasičen vzorec, dokler sta oba v zvezah, je nek super odnos (dejansko 90% domišljije), ko pa imata možnost ta super odnos zaživeti v resnici 24 ur na dan, pa se domišljijska podoba sesuje kot hišica iz kart. Resničnost ni to, kar si ti v partnerju videla.
Odžaluj, poberi se in živi dalje.

Hmm. Mogoče je pa kaj zbolel mogoče ima težave in ne želi da bi ti to vedela . No to je ena možnost . Druga pa je da ljudje pač čez noč z nekom zaključijo , kar bi pomenilo zelo zmanjšano čustveno navezanost na vas ali pa je ta povsem odsotna .

New Report

Close