Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Navezanost na mamo in slabi odnosi

Default avatar

Poletna modrina

Pozdravljeni

S partnerjem sva skupaj 8 let, od tega 5 let na svojem. Oba stara okoli 30 let. Najina zaljubljenost je sedaj prerasla že v ljubezen in navezanost, načrtujeva tudi družino. Ko sem se odselila od doma, mi je bilo kot da grem samo na počitnice, vsak teden sem hodila še domov in tam tudi prespala. Kar nekako se mi je zdelo to normalno, da sem malo tu in malo doma, kot v študenstkih letih. Partner se čez čas s tem ni več strinjal, dejal je, da preveč hodim domov, da sva premalo skupaj, čeprav skupaj živiva.

Naj povem, da sem bila zelo navezana na svojo družino in me je dejansko šele kasneje zadelo, da je to sedaj dokončno in da nikoli več nebom živela doma. Ko sem se zavedno odločila, da moram narediti spremembo in zaživeti samostojno, brez odvisnosti od mame, pa so se pojavili drugi problemi. Tudi mama je name zelo navezana, čeprav doma živi tudi oče in brat, se je z menoj vedno največ družila. Lahko bi celo rekla, da je bila moja najboljša prijateljica, še nekje do fakultete, oz. dokler nisem spoznala partnerja. Vedno več sem povedala parterju in gradila odnos, mami pa seveda vedno manj.

Mama se je sedaj zelo spemenila, kadarkoli nasprotujem njenim željam je zelo užaljena, želi, da se več videvamo, odnos do parterja je v teh letih pripeljal že tako daleč, da se ona dva niti več ne vidita, ker je v zraku strašna napetos. Mami seveda pravi, da on ni pravi zame, da nje ne spoštuje, da me je čisto spremenil. On si tudi želi lepe odnose, vendar na obiske več ne želi hoditi, ker kot pravi, mama vidi samo mene, njega kot da ga ni. Tega prej nisem zaznala, če mi nebi sam povedal. Vse kar si želim je, da bi lahko skupaj s parterjem normalno šla na nedeljsko kosilo, sedaj pa že skoraj eno leto hodim na obiske sama. Pri mojih skoraj 30 letih, pa se mama do mene obnaša kot, da imam 5 let. Vedno govori, kako je bilo včasih lepo, kako lepo, da sem zopet prišla, da je tukaj moj dom in da to tudi vedno bo.

Čutim zelo intenzina čustva z njene strani, vem da ji je zelo hudo, ker mene ni več tam, ampak to traja sedaj že 5 let in je vedno hujše. Včasih sem ji lahko marsikaj lahko povedala, sedaj pa po telefonu samo še formalnosti, ker v trenutku, ko se malo bolj sprostim, ona že začne s svojimi. Pravi celo, zakaj sva midva skupaj, če se mi ne bomo več videli. Res je, da sva se odselila 100km stran, vendar, se sama še vedno potrudim, da jih obiščem vsaj 2x na mesec. Seveda takrat želi, da tam tudi prespim, včasih se mi zdi, da se sploh ne zaveda, da imam parterja in da je potem tudi on sam.

Mislim, da bi bilo njej najbolj po godu, če bi parterja zapustila in prišla nazaj domov. Pravi tudi, da me on prepriča v vse stvari, da jaz zagotovo mislim drugače, da kako sem se tako spremenila. Dejansko pa sem najboljša različica sebe ko sem z njim. Pri mami pa sem se res spremenila, ker ne morem biti sproščena in sem zato hladna in nedostopna. Ker me odnos z mamo tako bremeni, so prepiri s parterjem povezani samo s tem.

Sedaj so v meni mešani občutki, ne vem kako naj razrešim situacijo, ko pa je vse kar si želim lepi odnosi in normalen obisk, ne da grem sama, ampak da greva kot družina. Želim si tudi, da sprejme mojega parterja, ker res, da ima tudi on napake, vendar je moja ljubezen. Prepričujem tudi parterja, da naj pričneva večkrat hoditi na obiske, morda bo potem boljše. Se pa bojim teh misli, da bi včasih kar vse pustila in šla nazaj domov, ker so čustva preveč močna in se mi zdi to edini izhod.

Hvala za odgovor
lp
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

že omemba, da je bila mama vaša najboljša prijateljica do fakultete, da misliti, da ste ravno v najstniških letih, ko je mladostnikova razvojna naloga, da se loči, odcepi od staršev, bili prikrajšani za ta proces čustvenega osamosvajanja. Z odcepljanjem ste začeli ob partnerju, ko pa je mama to zaslutila, je »z vsemi topovi« napadla tega »sovražnika« in bije neusmiljeno bitko še danes. Vedeti morate, da ta bitka nima nobene zveze s starševsko ljubeznijo, da niti ne bije boja za vas osebno, ker ji vi kot hčerka, kot osebnost niste pomembni – pomembno je zgolj zadovoljevanje njenih narcisističnih potreb. Če jih zadovoljite (oziroma dokler ste jih zadovoljevali), se umiri, je prijazna – in otrok v vas, ki večno hrepeni po starševski ljubezni, to zlahka, žal zmotno, zamenja z ljubeznijo.

Vi se kot odrasla ženska razumsko tega zavedate, vendar vaši »otroški« možgani, naučeni nezdravo simbiotičnega odnosa z materjo, ne morejo dojeti surovega dejstva, da vas mama v resnici ne zmore imeti rada. (»Rada« vas ima lahko le pogojno, torej če je po njeno, če vi zadovoljujete njene potrebe. Vendar to v resnici ni ljubezen, čeprav jo znajo manipulativne matere – kadar so njihove potrebe zadovoljene, seveda – mojstrsko posnemati.) In če vas ne zmore imeti rada zdaj, je tragična logika ta, da vam nikoli ni zmogla dati prave starševske ljubezni, za katero so značilne brezpogojnost (otroka kot osebnost ima dovolj dober starš rad brezpogojno, tudi kadar se ne strinja z njegovimi dejanji), empatija (vživljanje v otrokove potrebe) in nerecipročnost (to ni odnos dveh ljudi na isti ravni, kot velja za prijateljstva in partnerstva). Iz teh treh značilnosti pa sledi, da starš otroka, ko ta odrašča, lahko spusti v samostojnost; lahko razume, da otroka nima zato, da bi zadovoljeval njegove čustvene potrebe. In praviloma se res pokaže, da se odrasli otroci k »dovolj dobrim« staršem radi vračajo, jim na stara leta pomagajo, se veselijo njihovega druženja z vnuki in tako naprej.

Ljudje smo zaradi potrebe po preživetju psiho-biološko programirani za odnos s primarnim skrbnikom, zato je starš za novorojenčka »bog«, bog pa ne more narediti nič narobe, oziroma če naredi kaj narobe, otrok vzroke za to išče v sebi. In ker je temu »drilu« izpostavljen neprestano leta in leta, se je tega težko odučiti (vzpostaviti nove nevronske povezave). Seveda pa ni nemogoče in je tudi nujno, če hoče zaživeti svoje življenje, biti čustveno dostopen za svojega partnerja in morebitne otroke. Strup narcisističnega materinstva se namreč razliva v vse pore odraslega otrokovega življenja in tako bo, dokler ne boste temu naredili konec. Pa ne s pogostejšimi obiski!

Ozdravljanje od simbiotičnega odnosa med materjo in hčerjo je primerljiv z zdravljenjem zasvojenosti, zato vam iskreno svetujem, da ga vzamete resno in se oprete na vse, kar vam je pri tem lahko v pomoč. Knjige, podporno skupino, terapijo skupaj s partnerjem (o tem smo pred nedavnim pisali tudi v temi Kako prekiniti začaran krog z manipulativno mamo: viewtopic.php?f=140&t=11147852). Namesto da se več posvečate materi, se več posvečajte sebi, tj. svojemu notranjemu otroku, ki že skoraj trideset let čaka, kdaj mu bo nekdo pokazal sočutje in pravo, zdravo ljubezen. In ta nekdo ste lahko edinole vi. To zmorete.

Pogumno! Svoboda, ki vas čaka na koncu te poti, je neprecenljiva.
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar

Podobna izkušnja

Pozdravljena,

Kdaj pa kdaj zaidem na to stran, svetovalci na tej strani so tudi meni kar nekajkrat pomagali skozi isti problem.
Zdaj, ko gledam nazaj, po 10ih letih, šele vidim kako dolga, naporna pot je bila, predvsem ker so takšne mame zelo spretne, nepopustljive in zlobne.
Kar hudo mi je, ko preberem takšne poste, ker vem kaj vse to pomeni, odgovor svetovalke je odličen, večkrat si ga preberi, vsak stavek posebej.
Sama ti lahko dam izkušnjo kako je ko greš nekako skozi to, saj čisto ne moreš nikoli, vedno ostane brazgotina, da v resnici nisi imel nikoli staršev. Sama sem poskušala najti srednjo pot, tako kot ti, želiš da bi se vsi dobro razumeli, vendar žal to s takimi osebami ni mogoče, prej kot boš to dojela lažje bo. Po vseh letih, ko me je mama dobesedno izčrpavala in sem se ukvarjala z njo in samo njo sem ugotovila, da druge poti kot da jo postavim pred dejstvo ni, sama pa naj izbere. Moč za ta korak mi je dal moj otrok, ker sem videla, da zdaj pa ni več heca, da ne bo uničevala samo mene ampak tudi mojega otroka in mojo družino. Poklicala sem jo k sebi in ji postavila pogoje-ali se bo začela zanimati zame in mojo družino iskreno, torej kdaj vprašala kako se razumemo, če kaj potrebujemo in hkrati o njenih turbulentnih razmerjih in poslovnih tezavah ne želim več slišati ali pa prekinemo stike. Užalila se je in izbrala drugo možnost. Kljub temu ni dala miru, nadlegovala ne je po SMSih kako ji je žal da me je rodila, da sem njena največja napaka, tako daleč je šlo da sem jo zablokirala in zdaj imam že nekaj let mir... Toliko za oris kako daleč lahko gredo take mame. Zame pa je to blagoslov , to sem dojela malo kasneje, ko sem šla skozi proces žalovanja in tako sem se začela ukvarjati sama s sabo in svojimi problemi.
V vsem tem času sem odrasla, postavljam se na svoje noge, v smislu da si krepim samozaupanje, stara sem prav tako kot ti, 30 let, hodila sem tudi na psihoterapijo, da sem se naučila (se še učim) veščin, ki jih doma nisem dobila-navezovanje in ohranjanje stikov z drugimi ljudmi, da cenim kar imam (moža, otroka, dom...), drugačnega mišljenja, saj sem imela hudo tesnobo, itd. Se pa počutim, ko najstnica, da bi vse to morala znati že pri 20ih, ne pa 10let kasneje, ker sem ta leta vrgla stran, da sem se ukvarjala z mamo in njenimi problemi.
V veliko pomoč ti bo tudi forum svojic MOM oz NOM, ko je že terapevtka omenila narcistično starše, kjer je veliko takih primerov, da boš videla da nisi sama.
Predvsem kot napotek za naprej ti predlagam, da se posvetiš partnerju in vajinemu odnosu in sebi, to je zdaj tvoja prihodnost. Pripravi pa se na velik odpor in veliko bolečine s strani mame.
Srečno
Default avatar

Poletna modrina

Pozdravljeni

najlepša hvala za odgovor. Niti nisem vedela kakšen odgovor pričakovati. Včasih se mi zdi, kot da sem še otrok in niti ne znam zaživeti odraslega življenja. V maminih očeh sem otrok, vedno sem bila in tudi jaz sem igrala to vlogo. Nikoli mi ni povedala, kaj pomeni ko odrasteš, kaj to vse prinese s seboj, nikoli se nismo pogovarjali o kakšnih globokih temah. Do vseh spoznanj sem prišla sama in me je zelo močno zadelo dejstvo, da se bo treba osamosvojiti, ker drugače bo šlo še samo navzdol. Veliko sedaj premišljujem o tem, da mama vidi samo svoje potrebe, če raziščem za nazaj, je to zelo pritrdilno. Empatije in sočutja ne kaže niti do svojega moža, ker ga je večkrat postavljala v negativno luč, tako kot sedaj mojega partnerja. Če njej kdo reče, da nečesa ne dela prav, je že ogenj v streni in takoj zameri. Zato sem ji v vsem ustregla, takoj tudi šla k njej, vendar sem se pričela zavedati, da je to zapolnjevanje njene praznine. Od mene želi odnos in čustveno oporo, vedno izpade žrtev, pa dejansko za to nima razloga. Živi dobro, povrečno situirano, nič ji ne manjka, vendar ona je stalno nezadovoljnja, razveselili jo samo, če jaz pridem na obisk, ali če gre z mano kam okoli. Meni se to sedaj ne zdi več normalno, ker zato naj bi imeli partnerje. Do tega spoznanja sem prišla skozi zvezo s parterjem, ki mi je res veliko pomagal, pa ga še vedno kdaj postavim na drugo mesto, mamo pa na prvo. Za kar mi je zelo žal, vendar podzavestno to naredim. Delam na tem, da sva s partnerjem na prvem mestu in da se poveževa. Je pa zelo težko preiti na to mišljenje, ker ima stalno občutek, da sem s tem razočarala mamo, kar je grozno. Poskušam se čim bolj distancirati in postaviti meje, kdo bi si mislil, da bo to tako težko, ko pa me mama ne izpusti iz rok.
Default avatar

Tiska

Pozdravljena Poletna modrina!
Mnogo nas je takih, ki so nas starši izbrali za svoje nadomestne partnerje. Vse doleti približno enak odpor, ko se odločimo, da je prišel čas, da se osamosvojimo in zavrnemo to zares naporno vlogo. Vsak pa se s tem problemom spoprijema na svoj način.
Midva z možem imava vsak svojega "nadlegovalca". Mojega očeta smo nekako umirili do te mere, da ne posega nenehoma v naš vsakdan. Še vedno so neumestne pripombe, vedno novi načini igranja žrtve, a smo se nekako navadili držati meje. Sem pa sama prevzela nase to skrb in v primeru, ko gredo stvari predaleč, tudi poskrbim za varnost svoje družine. Večkrat ima namreč precej divje ideje glede tega, kam bo odpeljal moje otroke in kaj bo z njimi počel. Si pa občasno vzamem čas in z njim na samem poklepetam, vendar se drživa bolj nevtralnih tem. Prav tako ima redne stike s svojimi vnuki, a vedno skrbim, da imam stvari pod kontrolo. Potrebno je kar precej potrpljenja in obenem nadzora, a gre.
Medtem pa z moževo mamo nimamo enakih izkušenj. Mojega moža, svojega sina torej, je tako močno izsiljevala z občutki krivde, sploh v času, ko so bili najini otroci dojenčki. Bila sem jezna, razočarana, a zaradi podobnih izkušenj s svojim očetom še vedno potrpežljiva. Vendar pa je pri meni počilo, ko se je spravila še na otroke. Hotela je, da so njen sin in najini otroci zgolj "njeni" in ne "moji". Takrat sem jaz postavila strogo mejo, saj je moj mož ni bil sposoben. Jasno sem ji povedala, da ji ne branim vnukov, da lahko pride na obisk, vendar ob moji prisotnosti. Otrok pa z možem ne pustim več k njej. Zaradi tega se včasih z možem skregava in mi očita stvari. Zoprno mu je, da sam hodi k svoji mami in še vedno se ji ne zna popolnoma upreti. Težko mi je, a predobro vem, v kakšen direndaj bi se spet spustili. Vsakič pa spet ponovim, da lahko pride na obisk in da lahko vidi vnuke. Povabljena je bila tudi na praznovanja. Vendar pa še ni prišla in otroci rastejo brez ene babice.
Poletna modrina, to ti pišem z namenom, da bi ti ubrala prvo pot. Da bi sama poskrbela za svojo mamo in začrtala meje, ki bodo varovale tebe in tvojega partnerja. Drugače se bodo stare zamere in očitki vedno vračali med vaju in večno boš ujela med dvema ognjema. Življenje gre naprej na vsak način, a zakaj bi izbirali težjo pot, če obstajajo lažja. Naj imajo tvoji otroci vse babice in dedke.
Vso srečo in lepo v novem letu.
Default avatar

Se ena takaa

Se dobro, da sta se odselila 100 km stran, sploh ko bosta imela otroke in se ne bo mogla vmesavati v vzgojo otrok, jih cuvati in biti pametna. Pri meni je bilo cisto isto kot pri tebi, nenehen nadzor, kaj delam, kdaj pridem, kaj se dogaja v sluzbi, kaj se dogaja mojim prijateljicam, skratka vse kar se mi je zgodilo cez dan+ se moji obcutki ob vsem tem. Pa saj enkrat mi je moralo prekipeti, enostavno prevec je bilo vsega, kot da sem njen podaljsek in ne samostojna oseba. In tudi pri mozu in otrocih se je skoz vtikovala, pa tega nisem pustila in sem bila vedno nehvalezna hcerka, zoprnica, tecnoba ampak je bilo vedno po moje, tukaj se pa nikoli nisem pustila preslepiti. Grozno je res, taki odnosi, ampak taka oseba se nikoli ne spremeni, tako da sem sedaj, ko imam sama otroke ze nehala verjeti, da me je sploh kdaj imela rada oz. Da me bo kdaj imela rada. Ker ko dobis otroke potem se sele zaves kaj je res brezpogojna ljubezen in kako bi te moral imeti stars rad, kaksno je to veselje, sreca, ko stisnes otroka, ko ti otrok zaupa, se pocuti varnega...uhhh tega nisem nikoli imela, imam pa sedaj moza in otroke, ki mi dajejo toliko ljubezni za vsa leta nazaj. Ostani s partnerjem, ustvarita si druzino, uzivajte v druzinski sreci, pri svoji mami pa postavi svoje pogoje oz.meje in ce le teh ne bo mogla sprejeti se enostavno ne boste druzili. Pa ne hodi sama tja spat, vedno ko to naredis je ona zmagovalka nad tvojim zivljenjem, manipulira s tabo in s tvojimi custvi in bo seveda imela milijon izbruhov, dram, samo da te bo dobila na svojo stran. Ce je partner po vseh teh njenih izpadih se vedno s tabo, potem te ima res rad. Ne zapravi si srece z njim, da bos ugodila mami, ki jo nikoli nihce ne more razveselit, zapraznit praznino, ki jo nosi v sebi, saj ona se noce spremenit, ona hoce biti natanko taka kot je in bo vedno tezila, ce ne bo po njeno, ker ni zmozna zaznati custva drugih.