Pozdravljeni..
Imam otroka, starega 11 let, s partnerjem, katerega sem resnično ljubila.. Zanj bi dala vse… On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence… Tako dolgo me je psihično uničeval, da je ubil vso ljubezen v meni.. Končno sem ga zapustila..

Čez čas sem spoznala mlajšega moškega, v katerega sem se noro zaljubila, saj je bil kar se čustev tiče popolno nasprotje bivšemu… Verjetno bi si takega moškega vsaka želela.. Pa vendar je mene ta zaljubljenost po 3 mesecih minila o ljubezni pa ne duha ne sluha… in pričel mi je iti na živce.. Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega.. Želela sem ga zapustiti, ker pač to ni to, vendar me je s solzami in prepričevanjem, da bom ga s trudom vzljubila, zmeraj privezal nazaj.. Leto dni sem bila praktično na silo v razmerju, brez ljubezni iz moje strani.. Bolj se je trudil, bolj me je odrival.. Odnose sva imela le še 1x na mesec in zgodilo se je, da sem zanosila… Takrat se je pričela moja največja borba s sabo.. Kaj bo zdaj? Sem obsojena na življenje brez ljubezni? Naj povem, da partnerja nisem objela ali poljubila vsaj že 3 mesece.. Ker ne zmorem.. Spravila sem ga tako daleč, da je postal ves živčen, razumljivo, in prepiri so postali stalnica.. Moje počutje pa iz dneva v dan slabše.. Strah me je tudi, kako vse to vpliva na otročka.. Splav ni opcija!
Partnerja sem zdaj zapustila.. Odleglo mi je.. Pa vendar me je strah.. Kako bom zmogla sama, kako bodo ljudje gledali name…
Prosim za kako izkušnjo, nasvet.. Obsojanj v bistvu ne rabim, ker jih bo menda še dovolj..
Hvala vsem…

Spoštovani,
Vaša zgodba močno spominja na pogost vzorec, ki ga srečujemo tekom partnerskega svetovanja. Bom opisal ta vzorec, vi pa boste ocenili ali vam lahko koristi pri odločitvah v prihodnosti. Torej, pogosto naletimo na situacijo, ko eden od partnerjev (recimo ženska) vlaga ogromno energije, ljubezni, ustrežljivosti v odnos. Medtem pa drugi partner (v našem primeru moški) ljubezen zavrača, je do prvega partnerja žaljiv ali celo nasilen. Prvi partner daje vse, drugi nič. Potem pa drugi partner spremeni vedenje. Sprejme partnerkino ljubezen in se preneha vesti odklonilno. Partnerki je v tednih po spremembi všeč, da je partner postal ljubeč. Pričakovali bi, da bo veza poslej stabilna in da bosta oba partnerja zadovoljna. Vendar pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Po določenem času partnerki vse ‘pade dol’. Vse zanimanje za partnerja izgine. Partnerjevo vedenje ji vzbuja vse večji odpor. Partnerka priče zavedno ali nezavedno sabotirati vezo. Njen nezavedni cilj je uničiti trenutno vezo in iskati novega partnerja, ki bi ga lahko pripravila od točke, ko jo zavrača, do točke, ko jo sprejme. Takrat bi se zgodba ponovila.

Ko analiziramo notranjo logiko te ženske, ki ne zdrži v stabilni vezi z vzajemnim spoštovanjem in sprejemanjem, ugotovimo naslednje. V otroštvu je ponotranjila prepričanje, da jo morajo imeti vsi (moški) radi in jo sprejemati. Zato se je nezavedno odloči, da bo vso energijo vlagala v to, da moške, ki je ne sprejemajo, spreobrne in doseže, da jo na koncu sprejemajo. To pa pomeni, da njen fokus niso moški, ki jo sprejemajo in jo imajo radi. Pri teh je cilj namreč že dosežen. Ampak je njen glavni fokus vedno znova iskati moške, ki jo zavračajo, ter z neizmerno ljubeznijo in žrtvovanjem doseči, da jo sprejmejo.

Ta ženska se bo rešila tega napornega kolobarjenja med vezami polnimi destruktivnosti takrat, ko bo spremenila svoje napačno prepričanje, da jo morajo imeti vsi radi. Ustrezno prepričanje je, da je za odraslega človeka normalno, da ga določen del oseb ne mara. Torej, ko bo ženska spoznala, da ona ni slaba, če je kakšen moški ne mara, ampak, da je dobra oseba, ne glede na to, če jo kdo zavrne. Takrat se bo tega osvobodila in bo lahko uživala v stabilni in ljubeči vezi.

Torej, nikakor niste obsojeni na življenje brez ljubezni. Poiščite si neko kratko svetovanje in raziščite notranje razloge zakaj si ne dovolite uživati v sprejemanju. Trik je tudi v sprejemanju odgovornosti za lastno življenje – da vas ni partner psihično uničeval in ni ubil ljubezni v vas, ampak ste iz nezavednih razlogov to storili sami. Prav tako vas ni drugi partner privezoval nazaj, ampak ste se iz določenih razlogov sami odločili vztrajati. Mogoče si bili ti razlogi dobri za vas. Če se boste odločili to raziskati, bo to tudi odlična naložba za vaša otroka.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

K odličnemu odgovoru terapevta bi dodala le tole:

On je bil do mene zelo ponižujoč, za nič nisem bila dovolj dobra, vse sem delala narobe, on je pa po njegovo oh in sploh brez konkurence…

Pogrešala sem samostojnost, odločnost, zrelost in občutek varnosti, kar so bile drugače dobre strani bivšega

To sploh ne gre skupaj, in tu gre iskati ključ do tvojih težav. Kar si opisala v prvem citatu, ni niti samostojnost (tak človek potrebuje pljuvalnik, in vrsto let si to bila ti), kaj šele zrelost (zrel človek se niti v sanjah tako ne obnaša – razen izjemno redko v afektu, ko so kakšne res izredne okoliščine, recimo enkrat na pet let). In občutek varnosti? Preberi še enkrat prvi citat. Ob tem si imela občutek varnosti?

TU je ena osnovnih težav. Kje si se naučila, da so opisane lastnosti znak zrelosti in varnosti? To ugotoviti, uvideti zmoto in spremeniti napačno prepričanje, s tem pa tudi napačne vzorce – pa bo ogromen del problema rešen (tudi za prihodnje odnose, sicer se boš znova zapletla s prav takim “varnim” in “zrelim” človekom). Veliko lažje bo šlo s terapevtsko pomočjo. Ob tem boš odkrila tudi to, zakaj ti do novega partnerja ni več.

Srečno!