Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Ujeta, ne znam dalje

Default avatar

LotosS

Pozdravljeni,

S partnerjem sva skupaj 10 let, 7 let ze zivim v tujini, v njegovi rojstni drzavi. Imava 2 otroka, dojencka in leto starejsega. Ze nekaj casa (let) nama gre s partnerjem bolj slabo. Zadnje case pa je prav hudo. Jaz sem v veliki custveni stiski. Pocutim se kot ujetnica. Domov v rodno dezelo ne morem, saj nimam kam. Z 2 malckoma k starsem ne gre. Nad njima sta si stanovanje uredila brat in zena, ki me ze od zacetka ne mara. Parkrat na leto smo se videli in vsakic mi je zagrenila bivanje.

Ze s prvim otrokom sem dozivljala velike pritiske. Tu je navada, da gredo mamice zelo zelo zgodaj po porodu nazaj v sluzbo. Jaz sem zelela ostati doma dlje, saj se mi je zdelo to zelo pomembno. Pa ves cas sem od vseh prejemala le komentarje, kako ne smem z otrokom tako, pa kako to ni v redu... Nikoli nobene pohvale. Otrok je imel prvo leto hude tezave z izpuscaji po celem telesu. Jaz sem vegetarjanka, pa sem mislila poskusiti tudi brez mleka in mlecnih izdelkov, ce to dojenemu otroku kaj skoduje. Pa sem poslusala (od druzine), kako da ne bom slucajno zasrala otroka, ker ne bo prejemal dovolj potrebnih stvari. To mi je bilo izreceno v joku, kot da zelim skodovati otroku drugih ljudi (kot da ni moj) in sem sploh najslabsa mati. Otrok je imel tudi velike tezave s spanjem. Od 6. do 9. meseca je bilo sploh hudo, saj se je zbujal celo noc vsako uro ali se bolj pogosto. Pa konstantni pritiski, ker ne hodim v sluzbo. Bila sem fizicno in psihicno izcrpana. Doletela me je poporodna depresija. Pa sem se nekako izkopala iz nje.

Ponovno sem zanosila. Tokrat je bilo s partnerjem precej slabse kot prej in ob konstantnem ukvarjanju s prvim otrokom, skrbjo za dom in vse potrebno, je druga nosecnost padla kar mimo. Obe nosecnosti sta bili tudi rizicni, z moznostjo prezgodnjega poroda. V prvo je to zelo vplivalo name, v drugo pa nisem mogla sploh razmisljati o tem, ker sem imela toliko dela in tezav sama s seboj. Zelo mi je hudo, ker nimam nekih spominov na drugo nosecnost, niti slik. Po rojstvu sva se s partnerjem zacela se bolj prerekati in odtujevati. S prvim otrokom je marsikaj zamudil in tako sedaj nad njim nekako nima kontrole, ko je kaj treba. Otrok hodi do kosila v varstvo in ce ga partner zjutraj pripravlja, poslusam samo kricanje. Podobno je zvecer. Rada bi v miru podojila dojencka, pa je samo prerekanje in otrosko kricanje, tako da tudi dojencek trza in skace in se ne more pocertati v miru. Vcasih sem posredovala, ker po konstantnih dnevnih borbah (preizkusanje mej dveletnika), dojenckovemu joku in kricanju res potrebujem vsaj zvecer mir in tisino. Pa moj partner se vedno ne dojame. Mi je dejal, da ne smem vec posredovati, da se starejsi otrok navadi nanj. Pa so potem naravnost katastrofalne situacije. Partnerju dajem nasvete (na 4 oci), pa nic ne slisi. On je od jutra do vecera v sluzbi in v tisini in ne dojame, kako je, ko cele dneve poslusas jok in kricanje. Zvecer pa se spravi na veliko nekaj delati in vedno je pri tem zelo hrupen - s posodo, z vreckami, tako da niti kaksne serije ne morem pogledati, saj ne slisim. Meni se bo pocasi zmesalo.

Kadar se s partnerjem pogovarjava o najinih tezavah, so ponavadi to samo moji monologi. Me poslusa (ne slisi!) in naslednji dan je tako kot da ne bi nikoli nic bilo. Veckrat sem imela obcutek, da ima nekoga. Sem ga soocila s svojimi obcutki in se mu zdi nezaslisano, da mislim kaj takega. Spolnosti med nama ni vec, niti intimnosti. Z menoj se niti ne pogovarja. Nikoli se mi ne odpre. Sem mu ze parkrat dejala, naj razmisli, kaj sploh zeli od mene in naj se ne igra z mojim zivljenjem, pa nikoli ne zacne pogovora. Predlagala sem tudi, da bi sla k nekomu na pogovor, pa nic od te teme. Sem mu dejala, da razmisljam, da bi sla. Ne zeli si tega, pa vseeno ni nikoli nic drugace. Imam obcutek, da je njemu samo vazno koga bo kdaj videl in kam bo sel (kam bomo sli).

Pocutim se ujeta v situaciji, ujeta v tujini. Svojo drzavo sem zapustila zanj. Svoj jezik. Svojo druzino. Svoje prijatelje. Svojo izobrazbo. Osamljenost me ubija. Od pescice prijateljev, ki sem jih imela doma, sem nekako v stiku samo se z eno in se z njo se slisiva prakticno samo takrat, ko pridem na dopust domov. Zaupati se ji ne morem vec. Edina, ki je se vedno "z mano", je moja mami, s katero odnos pa je prav tako zapleten. Zelo dobro se razumeva, pa vseeno se velikokrat skregava. Je grozno obcutljiva in vedno pazim, da ne recem kaj narobe ali da se prevec ne strinjam z njo. Saj je edina, s katero se pogovarjam in ce bi se ji zamerila, se bojim, da me bo se ona odklopila, kot so me prakticno vsi. Na zadnjem dopustu mi je kaksno stvar zamerila in potem se cel dan ali vec sploh ni pogovarjala z mano.

Ce bi partnerja zapustila, zagotovo ne bi ostala v tej drzavi, saj me na njo ne veze nic. Domov prav tako ne morem, saj nimam prakticno nic prihrankov, saj sem ze kar nekaj casa doma z otrokoma in tudi prej sem jaz delala za minimalca. Bila bi tudi ob vse materialne dobrine, saj jih ne bi mogla tovoriti tako dalec. Pa se ta veliki korak, ker sem v tujini. Nikamor ne morem, da bi se vsaj malo umaknila od vsega. Za par dni. Da bi sla k prijateljici ali k starsem. Ker v moji situaciji je samo ali grem in grem za vedno, ali ne grem.

Po poletnih pocitnicah sem bila ponovno cisto na dnu. Bi rekla, da sem se po drugem porodu zapadla v poporodno depresijo. Jedla sem slabo, tako da sem ze na -5kg ali celo vec predporodne teze. Kronicno utrujena in neprespana. Nervozna. Sem zelela do zdravnika, pa je bilo potem par dni bolje in sem nekako najglobjo stisko dala cez, tako da sem odpovedala sestanek. Grozno trpim. Mislim, da trpi tudi starejsi otrok. Ne zelim otrokoma uniciti zivljenja in ziveti tako, po drugi strani pa jima bi ga unicila tudi ce bi se preselila. Oba s partnerjem ju seveda naravnost obozujeva. Srce se mi trga. Ne vem kako dalje.

Se opravicujem za tako dolgo besedilo. Bi bilo za napisati se vec, pa bi bilo ze res grozno predolgo. Morala sem si olajsati duso, saj nimam nikogar za pogovor. Sele pred letom in pol sem spoznala 3 sosede, tako da sedaj vsaj imam "prijateljice", pa se zdalec si nismo tako blizu, da bi se jim lahko tako zaupala.

Lep pozdrav!
Default avatar

Uroš Drčić

Spoštovani,

Pripeljali ste se v zapleteno situacijo in lahko razumem vašo jezo, žalost in strah. Videti je, da neprijetno situacijo doživljate kot slepo ulico in ne vidite poti niti naprej, niti nazaj. Kot razumem ste si s pismom želeli nekoliko olajšati dušo. To je dobro. Dobro je tudi, da gradite svojo socilano mrežo. Niste pa konkretno vprašali kaj želite v odgovor. Nekje zapišete »Ne vem kako dalje.«, hkrati pa iz pisma nekako veje kot da se počutite nemočni, da nič ne morete in ste že kar malo obupali. Ali to drži - da nič ne morete? Ste žrtev vedenj drugih ljudi in zunanjih okoliščin ali ste se sami pripeljali v trenutno situacijo? Pa to vprašanje ni mišljeno kot kazanje s prstom kdo je kriv. Obratno. Če ste nemočna žrtev, potem res nič ne morete. Če ste se sami pripeljali v trenutni klobčič, pa imate tudi moč in sposobnost, da ga razpletete. Jaz sem prepričan, da je to drugo.

Iz vašega zapisa sem izvlekel nekaj stavkov:
»Pocutim se kot ujetnica.«
»zena, ki me ze od zacetka ne mara«
»Nikoli nobene pohvale.«
»niti kaksne serije ne morem pogledati«
»Sem mu ze parkrat dejala, naj razmisli, kaj sploh zeli od mene«
»Svojo drzavo sem zapustila zanj.«
»Edina, ki je se vedno "z mano", je moja mami,«
»Domov prav tako ne morem«

Če pogledate na te stavke od zunaj, objektivno - koliko stari ženski bi jih pripisali? Jaz bi rekel kakih 16 let stari punci, ki se doma počuti kot ujetnica, občutek ima, da je nihče ne mara, trpi, ker ne dobi dovolj pohval, zdi se ji, da se mora žrtvovat za fanta ter svojo mamo kliče mami. Iz vašega zapisa sklepam, da ste proces čustvenega odraščanja in separacije od primarne družine izpeljali le do neke točke. Tudi to je zelo pogosto. V enem delu pa ste ohranili otroški, odvisni del osebnosti. To je samo hipoteza, ki bi jo bilo potrebno preveriti v svetovalnem procesu. Zato se mi zdi odlična vaša ideja, da se greste nekam pogovorit. To je za vas dobro, odraslo dejanje. Z izbranim strokovnjakom boste raziskali tako nezavedne razloge s katerimi se držite v trenutnem klinču, hkrati pa poiskali za vas sprejemljive praktične korake. S temi boste lahko korak po korak pričeli razpletati vaš klobčič težav.

Mogoče ste v katerem od drugih mojih odgovorov zasledili predlog, da si izposodite knjigo Attached, Amir Levine. Ta knjiga pojasni zakaj se nekatere osebe v vezi počutijo zelo odvisne od partnerja in kako v takem primeru ukrepati. Videli boste tudi, da je to precej pogosto. Knjiga vas spodbuja, da se od vprašanja kaj od vas želi partner pomaknete k vprašanju kaj želite vi.

Torej, kot vsi ostali, imate tudi vi moč in sposobnost, da vzamete krmilo v svoje roke in pričnete šofirati svoje življenje. Je pa vaša situacija zahtevna tako iz psihološkega kot iz čisto praktičnega vidika. Zato je za vas dobro, da se obrnete po strokovni nasvet. To bo zelo dobra naložba tudi za vaša otroka.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar

Tiska

Draga LotosS!
Strinjam se, da v tovrstnem občutku ujetosti zares primanjkuje nekega odraslega prevzemanja odgovornosti. Sama si si izbrala svojega partnerja, sama si si izbrala tujino in s tem tudi odtujitev od svoje družine, prav tako pa tudi dva zaporedna otroka. Precej si se prilagajala in veliko žrtvovala za to, da bi imela svojo družino. Zdaj pa se v njej počutiš ujeta in ne veš, kako naj se rešiš tega.
Vedno si je težko priznati, da smo se sami zapeljali v situacijo, ki ne deluje, ki nas počasi ubija. Vedno! Vendar pa se brez tega ne boš zmogla premakniti naprej.
Ampak v tolažbo, mnoge smo bile že ujete. Tudi po večkrat. In kdor bo želel, te bo razumel. Dva majhna otroka sta že sama po sebi hud izziv. Prav tako odsotnost intimnosti s partnerjem. Da ne omenjam tujine in odmaknjenost od slovenske družine. Ni dvoma, da ti je težko in da si osamljena. Jasno je, da si potrebna pomoči.
Naredi si svoj "rešitveni plan". Pa ne mislim s tem plan, da se rešiš moža ali tujine. Naredi plan, kako rešiti sebe. Glede na zapisano imam občutek, da do zdaj nisi imela priložnosti poiskati in izživeti sebe. Da si se zgolj prilagajala drugim. Kdo si, LotusS? Kaj te veseli, kaj navdihuje? Kako bi se rada pokazala drugim, kako sebi? Kakšno želiš, da te spoznata otroka? Najbrž ne kot ujeto nemočno bitje!
Vem, lahko je govoriti. Tudi sama sem imela več otrok zapored. Tudi sama sem čakala v večnem direndaju, da bi prišel mož domov in me odrešil vseh muk in mi namenil malce pozornosti. Prepričana sem bila, da si jo po celodnevnem razdajanju drugim zaslužim! Pa še opazil ni, kako pobita in utrujena sem. Dolgo sem potrebovala, da sem spoznala, da odrešitve, ki sem si jo želela, ne bo.
Spremembe so se začele dogajati počasi. Kljub težki situaciji sem ustvarila neko rutino, ki nekako ublaži tisti hud tempo. Z otroki sem začela početi stvari, ki tudi mene veselijo. Otroci hitro rastejo in ko z njimi ustvariš neko skupno prijetno dejavnost, postane dan lahkotnejši. In ko postane dan lahkotnejši, se počasi ustvari tudi nekaj časa, ki si ga lahko vzameš zgolj zase. In to je tisto, kar najbolj potrebuješ. Čas, da raziščeš, kaj bi sploh rada. Kaj te je gnalo, da si po postopnih odločitvah, pristala z odtujenim partnerjem v odtujeni deželi.
Pridi do ustreznega gradiva, ogromno ga je. Tudi tukaj na spletu. In ne ustavi se pri branju. Preizkušaj nasvete in napotke in sama presodi, kaj je primerno zate in ti pomaga. Tudi če ne gre vse gladko, je občutek, da delaš na sebi neprimerno boljši kot občutek ujetosti.
Srečno. Drži se.