Partner ne želi oditi na svoje

Pozdravljeni!

Vesela bi bila tako strokovnega mnenja, kot tudi mnenja koga, ki je dal čez kaj podobnega in je našel neko pot, ki je rešila odnos pred razhodom, ali pa morda tudi ne …
S partnerjem se bližava 30. letu, par pa sva eno leto.
Dobivava se pri njem doma, pri meni bolj redko, precej sva do zdaj tudi prepotovala po svetu, ko sva le lahko, in se medtem, ko se je najin odnos poglabljal oz. ko je zaljubljenost prerasla v ljubezen, veliko pogovarjala tudi o najinih načrtih. Otrok si ne želiva vsaj še nekaj let, medtem ko si ustvarjanja skupnega doma želiva oba čim prej.
Problem je v tem, da sem mu že vsaj po pol leta zveze rekla, da si želim iti s partnerjem v najemniško stanovanje/vrstno hišico, dokler nimava prihranjenega dovolj, da se lotiva gradnje kakšne manjše hiške (kar bi bilo izvedljivo verjetno šele čez kakšnih 6 do 10 let, če bi oba dajala kaj denarja vstran). Nimava za polog, je pa on kreditno sposoben, saj ima za slovenske razmere dokaj dobro plačo. Jaz imam od njega precej nižjo plačo, sem pa v iskanju boljše plačane, saj sem pred leti že opravljala višje plačana dela.
Iz tega razloga je najem edina možnost. Večkrat je rekel, da si tudi on želi tega, a da mu je škoda metati denar skozi okno, češ saj itak ni tvoja lastnina. Meni se to razmišljanje zdi dokaj zgrešeno, zlasti če govorimo samo o začasni rešitvi. Saj ne gre govoriti o več kot par letih bivanja v najemu, in glede na to, da tudi sedaj, ko živi doma, ne zapravi skoraj nič za hrano, elektriko ali karkoli, ne prihrani nič, se mi zdi neumno govoriti o metanju denarja skozi okno, kajti to isto stvar počne recimo sedaj. Da se lotiš kakšne večje investicije, kot je kredit za hišo, je potrebno najprej partnerja par let spoznavati in hkrati ugotoviti, ali sta dva finančno dovolj disciplinirana, da gresta v nakup nepremičnine in da se v tem predhodnem času naučita neke finančne organiziranosti. Vsaj meni je to najbolj logično postopanje oz. zaporedje. Najini starši nama žal ne morejo pomagati.

Fant ima torej trenutke, ko si želi iste stvari kot jaz, in trenutke, ko vztraja pri tem, da ostane doma ter da opremlja tam (ima ločen vhod od staršev, a gre za isto hišo). Opremiti mora v bistvu skoraj vse, trenutno ima starejše pohištvo, kuhinje in jedilnice pa sploh nima. Meni to, da želi vlagati denar doma, ni po godu. V najemu tako ali tako dobiš skoraj povsod opremljeno in si poenostaviš situacijo, samo nov jogi kupiš in to je to. V najemu sem že živela s partnerjem in tudi sama, zato pišem iz izkušenj. Še posebno mi ta njegova ideja ni všeč, ker tudi ko govoriva o morebitni gradnji v daljni prihodnosti, bi tudi graditi želel na domači parceli oz. nedaleč vstran od staršev! Tako jaz kot on sva doma na selu, kjer nimaš ničesar pametnega v radiju 10km naokoli. Do vsega, kar si človek želi početi v prostem času ali tudi do tistega, kar pogostokrat moraš nujno opraviti (od trgovine, pošte, banke do vsega), je vsaj 10-15min vožnje. On pa dnevno na delo in nazaj že tako prevozi celih 120km.
Kar hočem povedati je, da se zaradi tega ogromno prepirava. In to po samo enem letu. Včasih se mi zdi, da sva si preveč različna, in da je po enem letu (kar je dosti prezgodaj za to) zaljubljenost že odfrčala zaradi vse te nekompatibilnosti, vztrajava pa predvsem zaradi navezanosti oz. povezanosti. Mislim, da imava drugače res lep in iskren odnos, znava se spravljati v dobro voljo, tudi ko nama ni do tega, povezana sva kot najboljša prijatelja, in tudi ko sem že želela oditi, je vedno vztrajal pri tem, da tega ne bo dopustil.

Vem, da ni v redu, da želim oditi in sva potem spet skupaj, a stvar je v tem, da tako ali tako zaenkrat živiva še ločeno in ker sem dala čez že dve daljši, a zelo težki zvezi (sploh ta zadnja me je shirala tako v duševnem smislu kot tudi telesnem), ki je v meni prebudilo ta sindrom bežanja, nekako še vedno mislim, da je bolje take življenjske stvari razčistiti že prej. Če že osnovne stvari niso na istem nivoju in razčiščene, kako bo potem, ko se bodo pojavile na obzorju resnične težave? Mislim, da ni prehitro načrtovati, saj nisva stara več tam do 25 let, skupaj sva že leto dni, in dobro je imeti vsaj skupen plan, če že ne gre nečesa realizirati iz tega na drug mesec. Midva niti plana nimava. On vsak mesec samo govori kaj vse bi še rabil od pohištva in da trenutno ne zmore iti na svoje, a je danes, ko sva šla v pohištven center, rekel, da bi brez problema nakupil stvari na obroke (kuhinja, postelja). On se je kar odločil, moje mnenje oz. načrti izgleda niso (več) pomembni, če je to sploh kdaj bilo.

Vrtiva se v krogu kot dva pijanca in večkrat mu omenim, da me to počasi že zelo utruja. Vedno v mirnem duhu predlagam, da če sva si očitno res tako različna, da greva pač vsak svojo pot, ker jaz pri njem ne mislim živeti, pri meni pa tako ne moreva biti iz drugih razlogov, čeprav bi sicer bila oba za to, jaz sicer malo manj.
Kaj nama torej sploh še preostane? Fant trdi, da se mu zdi neumno, da greva narazen zaradi take stvari, a meni se to ne zdi banalen razlog. Nestrinjanja pri stvareh kot je ta oz. različne prioritete zvezo lahko uničijo zelo hitro, če pa pozneje, pa toliko močneje. Zato želim razčistiti enkrat za vselej, a ne gre. Vedno spreminja želje, obrača besede, ali pa me že cel čas vrti okoli prsta. Ob prvi omembi tega pa se razburi da to ni res.

Včasih se vprašam, če me ima res tako rad kot pravi. Takoj zatem pa vprašam sebe, če ga imam tudi jaz. Ne glede na to, da ga imam zelo rada, sem se začela spraševati, ali si v resnici želim življenja z njim. Če bi si, mi verjetno ne bi bil problem iti živet k njemu, ali pač? Ali imam pravico do svoje želje, sploh glede na to, da sem se tudi v prejšnji zvezi prilagajala glede na želje partnerja in se strinjala, praktično je bilo večino stvari, tudi kar zadeva mojo takratno kariero, po njegovem, in posledično sem se odločila, da v dveh letih samskosti zgradim nazaj tisto, kar sem vedno imela … lastno hrbtenico. Ni se mi problem prilagoditi, ker brez tega ne gre ohraniti nobenega odnosa, tudi v zdajšnji vezi se ogromno prilagodim glede partnerjeve družbe, medtem, ko on moji dve prijateljici prezira oz. ima vedno kaj za povedati čez njiju, samo eno tretjo tolerira (posledično zaradi njegovega kolega, ki je bil z njo).
Ne želim biti z nekom, ki se ne želi ali ne more odcepiti od lastne družine. Jaz imam svojo najraje na svetu, a sem v življenju bila veliko zdoma zaradi dela tisoče km vstran od staršev in to me je naučilo, da je čas za samostojnost. In za nekoga zraven mene, ki bo razmišljal podobno kot jaz.

Lep vikend vsem

Spoštovani,

medtem ko ste pisali tole pismo, v katerem ste izčrpno opisali vajino oziroma svojo situacijo, ste tudi že podajali odgovore na svoja vprašanja in sklenili z željo, ki se mi zdi v tem trenutku vaše življenjske poti ključna za vas: samostojnost (tj. stran od staršev) in nekoga, ki bo to delil z vami. Tako da nimam kaj dosti dodati, razen da vaše razmišljanje zveni zrelo, odgovorno in smiselno.

Po drugi strani pa je popolnoma legitimno tudi razmišljanje vašega partnerja, ki ne želi zapravljati denarja za najemnino, ker mu je bližina njegovih staršev popolnoma udobna. Očitno je na drugi točki življenjske poti kakor vi. Morda bo prišel do nje kasneje, morda pa sploh ne, in s tem ni seveda nič narobe.

Razen da se vajini pogledi na prihodnost razlikujejo in to je v vajinih letih lahko že malce kritično. Zdi se, da ste vi pripravljeni razmišljati o družini (pa čeprav dolgoročno), on pa še ne. In kot ste napisali: »Nestrinjanja pri stvareh kot je ta oz. različne prioritete zvezo lahko uničijo zelo hitro, če pa pozneje, pa toliko močneje.«

Omenjate pa še prilagajanje. Tu resnično zbode v oči vaša omemba njegovega prezira do vaših prijateljic. Prezir je zelo močno, težko čutenje in sprašujem se, kaj se še skriva za tem, pa tudi za vašo pripombo, da se vaš fant ne želi ali ne zmore odcepiti od lastne družine.

Kar pa je zares pomembno in s čimer se lahko bolj temeljito poukvarjate, je vaša osebna zgodba. Za vami sta dve težki zvezi in zdaj ste v takšni, v kateri se ogromno prepirate. Tu ni edina rešitev najem – niti najboljša ne. Smiselna rešitev je delo na sebi. Ta izraz boste v tej ali oni obliki našli v skoraj vseh mojih odgovorih, vendar ne naključno, ker ga ne morem dovolj poudariti; podobno kot če bi zobozdravnik ponavljal, da je temeljna stvar pravilna ustna higiena, mi pa bi mislili, da je boljša rešitev protetika. Tako čutim, ko vi govorite na primer o starem pohištvu, mene pa kar zmrazi, ko si predstavljam, da vas je težavna zveza tako prizadela, da ste hirali duševno in telesno, mlada ženska sredi dvajsetih! Če obrnete perspektivo, bi lahko razmišljali tudi takole: na otroke še niste pripravljeni, torej se vam v tem pogledu nikamor ne mudi. Nihče vam ne prepoveduje, da ne varčujete sami – tudi to je pomemben del samostojnosti, da je človek finančno neodvisen. Kar pa potrebujete resnično nujno in kar je najpomembnejši temelj vaše prihodnosti, prihodnjega partnerstva (ne glede na to, s kom) in eventuelnega materinstva, je, da si vzamete čas zase. Da v miru premislite in prečutite, kje in kako vidite sebe. Grobo rečeno, ne potrebujete skupnega podnajemniškega življenja, ampak potrebujete samoto in mir, v katerem boste naredili prostor za razbolenega notranjega otroka. S tem nočem reči, da ne morete biti v partnerstvu. Vendar prav vaša stiska, v katero vas spravlja vajina nekompatibilnost glede skupnega bivanja, govori o tem, da bi bilo dobro razčistiti prtljago, ki jo nosite s seboj, pa ne le iz preteklih dveh zvez. Takšnih vzorcev smo se vsi nekje naučili in zato se jih lahko tudi odučimo. Tako inteligentno razmišljate, škoda bi bilo, da ne bi te odlike uporabili zase.

In stranski učinek tega utegne biti celo to, da se boste manj ukvarjali s partnerjevimi lastnostmi, ki vam ne gredo v račun. Splača se!

Srečno in lep pozdrav,

Morda dodatno vprašanje zate, o čemer bi morala razmišljat: ali fantova navezanost na družino dejansko sega “samo” do strehe nad glavo ali je mamin sinček in mu/vama bodo življenje krojili starši?

To, da ne mara tvojih prijateljic, je poleg vztrajanja pri bivanju pri njegovih lahko dodaten znak, da te bo skušal osamiti od drugih ljudi, to potegne za seboj marsikaj in boš spet ostala brez hrbtenice. Če zelo preprosto in grobo povzamem: on bi, da živita pri njegovih in da se ti nehaš družiti s svojimi prijateljicami.
Prilagajanje ja, seveda, kompromis, da mogoče par let živita pri njegovih, varčujeta, in gresta potem čisto na svoje – ampak kot pišeš, te možnosti on ne vidi. Tudi sicer očitno ne razmišlja za naprej, če vso plačo sproti zagoni. To je kar neugodna razvada.

Če prav razumem, tudi ti trenutno živiš pri starših. Kaj pa, če bi sama najela stanovanje oziroma šla za cimro? Tako bo videl, da misliš resno in da te niso samo besede.

Hvala za odgovora. Da bi šla na svoje začasno sama, samo zato, da bi jaz njemu kaj morala dokazati, se mi zdi nesmiselno oz. nepotrebno. Takoj po srednji šoli sem že živela na svojem, nato vmes s prvim partnerjem, pa spet sama, in čez dve leti spet v daljši zvezi. Tako da se mi upravičeno več ne da spet nekam selit, recimo k neki cimri, da se bom pozneje spet preseliti morala. Stara sem že preveč za neke cimre ipd. Sama bi šla takoj na svoje, a mi finance v trenutnem življenjskem obdobju zaradi stroška, ki ga imam z nečim še na zdravstvenem področju, tega žal ne dopuščajo. Kdaj prej sem zmogla, zdaj pa sama ne.
Če se že pogovarjamo o tem, da bi kdo sploh mogel komu kaj dokazati, je to kvečjemu on. Cel čas govori o željah, a za določeno željo ni pripravljen dati 50eur na mesec vstran (ali še manj, samo da gre nasproti temu kar si želi).
Mislim, da več ko tehtam stvari, več dejavnikov pade na tisto stran tehtnice, ki pravi, da naj grem od te zveze. Ne bo lahko, ko imaš čustva, a očitno smo spet tukaj … ko človek misli, da je že našel tisto ljubezen, ki jo je iskal celo življenje, oz. je le-ta našla njega.

vpr. št. 1: se imaš ti dovolj rada, da ne sprejmeš selitve v dom njegovih, ki bodo iz tebe v samo 14 letih skupnega življenja najbrž naredili težko psihično bolnico, odvisno od pomirjeval, AD, uspaval, alkohola in še kake substance, si pripravljena na to, da nehata seksati 2 meseca po vselitvi, ker bo v kritičnem momentu VEDNO uletela mati s košem, a je “slučajno še kej za zlikat?”
Da, zgodba je moja. 14 let preživljam pekel pri njegovih s tem da je tast tisti glavni hudič, ki naju skuša spraviti narazen od prvega dne.

Iz nekoč uspešne, vesele, življenja polne, vedno vedre in optimistične osebe sem:
– leto po začetku prepirov fasala raka na ščitnici
– dve leti zatem izgubila službo
– prosila, da se odseliva, a je izbral hišo
– tonila vse bolj dol s počutjem, fizično, z zlorabo sredstev

Si želiš kočati tako, kot jaz? Poslušaj me zelo dobro: STARI IN MLADI NISO ZA VKUP!

Si razumela, kaj ti je storiti, kajne?

Nekako boste skozi čas uvideli, da v življenju vsega pač ne morete imeti. Tukaj predvsem mislim, nimate financ, radi bi pa bili na svoje (pa še veliko drugih in podobnih vidikov obstaja). Žal, tako je in tukaj nikar ne pričakujte čarobne palčke ali samo rešitve.
So pa vaši pomisleki vsekakor upravičeni, vsaj glede na vaš pogled in cilje v prihodnosti. Če fantovih pogledov ne morete sprejeti, ste si že sami dali odgovor. Je pa zelo veliko vprašanje, ali je to pravilna rešitev.
Vsak je svoje sreče kovač. Tako je bilo, je in bo.
Srečno.

Jaz sem že odločena, da ne grem k njemu. Tu ni več debate, me je pa zanimalo še kakšno mnenje.
eden, hvala tudi za tvoje mnenje. Meni se najem, ko gre za dva, ki oba delata, ne zdi nobena nemogoča stvar, če sta oba seveda resna in eden ne zapravlja za stvari, za katere pravi sam, da jih ne rabi. To, da ni čudežne palčke za stvari, ki bi jih želeli imeti, je meni povsem jasno. Jaz ne silim v nemogoče, ne favoriziram neke gradnje hiše, o kateri sanja sam čez par let, če niti zdaj še nima finančne discipline. Je pa sigurno želja it vsaj na svoje v najem, ker samo tako (v večini primerov) mladi pari zares zaživijo po svoje in rešujejo samo svoje probleme, ne še probleme staršev itd., kar lahko odločilno vpliva na naravo odnosa mladih ali se celo razidejo/ločijo.

HarvestMoon,

Povsem sem vas razumel, glede financ, in ja, če sta dva za, najem vsekakor ne predstavlja težav, vsaj običajno ne.
Vseeno, včasih smo pri nekih odločitvah (ki so za nas povsem enostavne, v vašem primeru najem in skupaj), za drugo stran (verjetno tudi, dosti podzavestno) nelogične, težke ali kaj tretjega. Zato, pa vam je rekel, da še ne bi. Mogoče bo čez 1 leto drugačen odgovor, mogoče ne. Na tej točki pa po večini odločamo sami kako in kaj, ne glede kaj drugi mislijo.
Izkušnje nas po navadi učijo in temu primerno odreagiramo.
Vaše vprašanje je povsem na mestu, žal pa je pogosto ta neučakanost težava, ali za tistega, ki čaka, ali za tistega, ki se ne zmore odločiti. Lahko pa obrnete drugače, zgubljam čas, pa še tukaj je vprašanje kako in kaj bo naprej.
Vsekakor je pravilno, da njegovo odločitev spoštujete, vsaj sedaj. Kaj boste pa vi naredili, pa kot se strinjate z mano – čarobne palčke ni, ostane zopet na vas.

Srečno.

Tema, ki jo izpostavljaš samo ti, pa nihče od komentatorjev, je tudi ta njegova finančna plat- ko zasluži dobro plačo, a očitno nič ne prihrani.
To le dodatno nakazuje, da fant namerava ostati doma, saj je brez glavnega življenjskega stroška nad glavo dokaj enostavno vse zapraviti- saj ne rabiš šparati. Tista “hiša nekoč”, bo po mojem občutku za vedno ostala v oblakih. Izgovor glede najemnine pa je samo to- izgovor.

Torej prezir prijateljic, nesamostojnost, nezmožnost prilagajanja in pogovarjanja pa še finančna neodgovornost in očitno ne-šparanje za karkoli skupnega….
Ma maš kar dobre argumente, da spakiraš.