Pozdravljeni!
Prosim za pomoč, kako naprej. V lanskem letu sva se z možem po 30 letih razšla. Našel si ljubico z dvema malima otrokoma. Ostala sem sama s sinom starim 23 in hčero staro 18 let. Počasi smo se začeli pobirati po šoku, potem pa je letos v januarju sledil nov šok, doživela sem možgansko kap, ki sem jo preživela k sreči brez večjih posledic. Zdravljenje v bolnici in zdravilišču sem zaključila v mesecu juniju, in od takrat se skušam postaviti spet na noge. Probleme mi dela predvsem hčera, s katero ne mine dan, da se ne bi skregali. Vem, da je morala prenesti veliko v tem času, da je bila pogumna, pa vendar me vsak dan vrže s tira. Ne vem kako ji postaviti meje. Začne že vsako jutro, ko mora imeti kopalnico samo za sebe. Ne vem kako bo potem, ko bomo vsi trije hodili v službo in bo res gneča v kopalnici. Potem mi pokvari ves dan. Da se malo ohladim, grem na vrt in dam možgane na off. Včasih sem tako z živci na koncu, da bi najraje končala vse skupaj. Ko sem s prijatelji, je malo boljše, a kaj ko pridem domov, pa je spet isto. Ne vem, kako se izkopati iz vsega tega. Prosim za pomoč.

Spoštovani,

na vprašanje v zvezi z maturo vaše hčerke vam je lepo in obširno odgovorila Sabina. Poudarila je več pomembnih aspektov. Jaz bi dodal mogoče to, da je za hčerkina leta značilno in zdravo, da se bori za svoj prostor in da se prepira s starši. Na ta način najstnik postopoma veča čustveno distanco do svojih staršev in se pripravlja, da bo čez nekaj let ustvaril svojo sekundarno družino. Tako, da za najstnika se običajno izkaže kot škodljivo, če živi v nekakšni harmoniji s svojimi starši. Ali je to za starša naporno? Zelo. Še posebej, če se starš sooča še s kakimi drugimi težavami.

Postavili ste si zelo dober cilj: kako doseči, da bi čustveno manj intenzivno reagirala na hčerkino vedenje ter kako hčerki postaviti meje. Kadar pridejo klienti s tako dobro izdelanim ciljem, ga običajno tudi hitro dosežejo. Za odgovor kako bi vi konkretno to dosegli, bi morali najprej razumeti vašo notranjo logiko – torej odgovor na vprašanje: s čim si vi preprečujete, da bi nastopili suvereno kot mama in uporabljali kopalnico takrat kot bi vi hoteli – seveda z nekim razumevanjem, da jo rabi tudi hčerka. Ampak ona je tista, ki naj bi se prilagajala in sledila mami. Iz vašega zapisa pa je videti, kot da se počutite bolj kot njena sestra, ki se z njo prepira kdo bo zdaj v kopalnici. Če pravite, da hčerka mora imeti kopalnico zase, iz tega sklepam, da v enem delu sebe doživljate njeno željo po uporabi kopalnice kot bolj pomembno od svoje želje. Skratka, na ta način raziščemo vašo notranjo logiko. Ko jo poznate, pa jo seveda lahko tudi spremenite. Ena točka spoznanja v takem procesu je tudi, da vas iz tira ne vrže hčerka in vam dneva ne pokvari hčerka, ampak iz nekega razloga vi tako reagirate in si iz istega razloga sami pokvarite dan. Kar je dobra novica, ker pomeni, da lahko to tudi spremenite.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić