Zmedena, razočarana, (ne)srečna

Pozdravljeni,
ne vem niti kje bi začela, kaj napisala. Toliko je vsega. Preveč.
Gre za to, da sva s partnerjem v slabem odnosu, odnosu ki mi jemlje energijo.
Ne vem kako naprej. Pravzaprav trenutno niti ne vem ali je sploh še smiselno nadaljevati, se truditi.
Do mene je zelo hladen, neljubeč, ne da mi pozornosti,..kot da sem zanj megla. Ob njem se ne počutim ljubljeno, posebno, vredno. Daje mi občutek, da nisem vredna njegovega truda, saj ničesar ne spremeni. Vedno sem do njega iskrena in mu povem, kaj je narobe, kako se počutim, kaj pogrešam, kaj želim in nenazadnje kaj potrebujem…pa se ne premakne. Naj povem da je zelo naporen človek, saj se z njim ne da normalno pogovarjati. Ko mu kaj govorim, ne posluša, če pa že kdaj posluša, nima nikoli nič za dodati. Tako da se pogovarjam sama s sabo. Če pa že kdaj kaj pove, čakam 2 minuti na besedo ali dve in še to pove nekaj samo zato, da reče, da je nekaj povedal, dobesedno. Ker sem zadnje čase žalostna, se veliko jokam, ponavadi ko je v službi ali ko spi, en dan pa med kosilom nisem zmogla zadržati solz in sem šla od mize. Čeprav je videl, da jokam…ni šel za mano, ni me tolažil, ni me vprašal kaj je narobe, nič…obnašal se je, kot da se ni nič zgodilo. To zelo boli, kaže mi da sem zanj nepomembna. Počutim se osamljeno. Spat bi šel že ob 21h ali 22h, čeprav dela popoldan…samo spanje mu je pomembno, tudi če bi se kdaj morala pogovoriti ali kaj rešiti, se samo pobere in gre spat, v meni pa pusti samo še večjo žalost, ki se stopnjuje v jezo. Nimava nobenega telesnega stika, saj me ne objame, ne pocarta. Ko grem mimo njega, se nič ne zgodi. Vedno samo vse očita in me vsak dan podrkuje. Govori stvari, ki mi pridejo do živega. Ko vidi, da sem jezna, potem spreobrne, češ da sem narobe razumela, da ni tako mislil ali pa da se heca. Heca se ??? WTF? Počutim se, kot da sem zanj igrača. Da mi kaj pomaga po hiši, ga vedno moram prosit, včasih kakšno stvar da jo naredi, čakam tudi pol leta ali več. Kupila sva komarnike, da bi bilo poletje znosnejše, no in še zdaj niso zmontirani. Naj povem, da imam v sebi veliko ljubezni, ki pa je ne zmorem dati nekomu, ki je tak do mene. Vedno mu pravim, da bi imel od mene veliko več, če bi z njegove strani bile stvari drugačne. Skupaj imava leto dni starega otroka. Sem tradicionalna in vedno sem si želela družino, da je srečna, skupaj preživlja čas, se zabava, ima lepo. Boli me, ker ni tako. Želim si, da bi otrok odraščal ob obeh starših in da bi bil obkrožen z ljubeznijo. Midva drug do drugega nisva ljubeča in ker je veliko stvari narobe, sva velikokrat slabe volje. Otrok to vidi in to me boli. Ne želim si, da bi bili ločeni in da bi otrok videval starša ločeno, ampak bojim se, da drugače ne bo šlo. V meni se je nabralo precej bolečine, ustvarile so se zamere,..morda bi šla čez vse to, če bi kaj spremenil, pokazal voljo,..pa ne. Vsak dan, čeprav je težko verjeti, se zgodi kaj s čimer me prizadane ali spravi v slabo voljo. Njegove izjave so zelo nepremišljene. Vseskozi se ponavljam…in počasi mi zmanjkuje volje, energije. Že par let mu govorim ene in iste stvari, take banalne in ga opozarjam, spominjam skoz, pol se pa še norca dela iz mene. Naj naštejem le par stvari…skopa se 1x na teden ali 10dni, obrije se 1x na mesec, zobe si umije recimo 1x na teden. Je mar moj otrok, da ga bom pri teh letih učila kaj je prav in kaj ne? In da mu govorim, kaj delajo umazane nogavice v dnevni, zakaj ni pospravil za sabo, zakaj imaš na sebi raztrgane hlače, ali greš takšen ven-z zmečkano majico?? In na koncu se njemu ne zdi to nič takega, to mu je vse normalno, zaradi česar sem še bolj jezna, žalostna. Izgubljam upanje za naju, čeprav sem do zdaj verjela da nama lahko uspe. Ampak utrujena sem že od vsega, rada bi normalno živela, nimam volje vsak dan se ukvarjati z istimi stvarmi…izgubljam živce, potrpljenje. Vedno reče zakaj ne morem lepo povedat? Potem sem jaz tista slaba, tista ki se hoče kregati…dejstvo pa je, da mu 10x povem lepo, pa ne pomaga, potem pa nimam več potrpljenja in povem tako, kot mu očitno ni všeč. Na koncu pa itak ne pomaga nič, ne zlepa ne zgrda. Razmišljala sva, da bi šla na terapije za pare, vendar vse to precej stane. Predrago je, da bi si lahko privoščila. Vendar če bi že šla v to, se zadnje čase sprašujem ali je vredno? Ali je vredno vložiti trud, čas, željo, sebe,.. da bi zveza (morda) uspela??? Niti sama ne vem. Zdi se mi, da bi bila edina ki se trudi, do tega mi pa ni. Sicer on pravi, da me ljubi, vendar vse te izjave temeljijo bolj na besedah kot na dejanjih. Pa še besedno vse tako pove, da deluje vse zlagano, neiskreno. Pri vseh stvareh je zelo neprepričljiv. Nič ne pove iz srca, ne vidim in ne čutim čustev, strasti, predanosti, ničesar ni, kot bi bil človek brez vsebine, prazen. Joj, že vidim da sem se razpisala. Pa še premalo, saj je tega veliko več. Čutila sem potrebo, da napišem svojo situacijo, ker sem v dilemi. Ne vem kaj narediti, zato bo vsako mnenje, nasvet prišel prav. Prosim da vsi, ki ste negativno nastrojeni, raje preskočite moje sporočilo in ne komentirate.

Spoštovani,

težava v odnosu, ki jo opisujete je kompleksna in večplastna. Za rešitev take težave je dobro nekoliko globlje razumeti sebe in odnos. Iz vašega zapisa je očitno, da vas več partnerjevih lastnosti močno moti. Še več, na te lastnosti reagirate z jezo in od njega pričakujete/zahtevate, da se spremeni. Tukaj imate prvo težavo. Ljudje izjemno redko korenito spremenijo svoje vedenje zaradi zunanjega pritiska. Človeška psiha deluje tako, da se spremeni le, kadar se oseba sama odloči za to.

V okviru partnerske terapije se redko pogovarjamo o temu kaj nekdo dela prav in kaj narobe. Izhajamo iz tega, da si ima vsak odrasel človek pravico umiti zobe kolikor pogosto hoče. Pa čeprav je to za druge nenavadno. Kar je pomembno za partnerski odnos, je, ali je določena navada sprejemljiva za partnerja. V začetnih fazah odnosa se med partnerjema sklepa tako imenovana psihološka pogodba. To je nekakšen deloma zaveden in deloma nezaveden dogovor kaj bo kdo v odnosu počel, kaj je za koga sprejemljivo, kaj kdo želi itd. Zato nas zanima recimo ali ste vi že na začetku poznali te moteče partnerjeve lastnosti ali ne. Če ste jih, potem rečemo, da ste pristali na znane pogoje odnosa, Če ne, pa rečemo, da je eden od partnerjev dal v izložbo druge lastnosti oziroma je na začetku prikril tiste moteče. To je kot neka nezavedna prevara in v tem primeru vi na začetku niste pristali na te lastnosti.

Ne glede na to kakšen je bil ta izhodiščni dogovor, pa se ljudje spreminjamo in osebnostno rastemo. Zato se pogosto zgodi, da so za enega od partnerjev določene lastnosti drugega na začetku sprejemljive, čez par let pa ne več. Tako bi vi lahko naredili spisek za in proti partnerjevih lastnosti. Potem ocenite katere od zapisanih lastnosti, pozitivnih in negativnih, so za vas bolj pomembne. To vam lahko pomaga sprejeti odločitev, ostati ali se ločiti. Je pa to v vsakem primeru težka odločitev. Če tudi potem ne bi rešili tega notranjega konflikta (ločitev ja/ne), pote se je smiselno obrniti na svetovalca s katerim raziščete globlje vidike vašega konflikta. Kar brez izjeme ugotovimo v situacijah podobni vaši, je to, da imate vi določene (običajno nezavedne) koristi od tega, da vztrajata v trenutnem odnosu. Ne vem. Mogoče se na nekem nivoju počutite več vredno, ker imate partnerja, kateremu igrate mamo. Ali menite, da si zaslužite bolj kakovostnega moškega? Če pomislite, da bi šli na zmenek z lepim, šarmantnim, bogatim kirurgom – ali se vam poraja kakšno čustvo? Na ta način v psihoterapevtskem odnosu raziščemo ozadje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Tako kot ti opisuješ tukaj svojega ‘deca’, jih pripovedovalke enako opisujejo na sosednjem forumu Mejna osebnostna motnja – svojci. V večini primerov so opisovanja z obeh forumov enaka.

Ko se psihično izčrpan v nekem razmerju začneš spraševati “Kdo je tukaj nor in bolj bolan?”, imaš zagotovo opravka z mejno osebnostno motnjo. Tistega drugega, zaradi katerega se sprašuješ “Kdo je tu nor in bolan?”

V tem odnosu si na poti, da se ti zmeša. Ostati ali oditi? Nimam pametnega nasveta. Ostati je pekel in ločevanje bo pekel. Razumno se ne bo dalo karkoli pogovoriti in dogovoriti. Še ob tretji osebi težko ali nemogoče.

Pozdravljeni .
S partnerjem sva skupaj ze 4 leta v zadnjem letu naj bi nas se vec zdruzila nova druzinska pridobitev hci . Naj povem od zacetka, da sem se jaz preselila k njemu ker je tako prosil . Na zacetku zveze je bilo vse bp. Je 11 let starejsi (37 let) od mene kar bi se pricakovala resnost , odgovornost in odlocnost ,kar pa je cisto nasprotje ko sem se preselila me je veckrat puscal samo doma v nocnih urah (odsel zurat s prijatelji ) po internetu sem tudi videla dopisovanja z drugimi zenskami ob takem sem pobrala stvari in odsla domov .. kmalu za tem pa klical da se pogovoriva in preprical da se to ne bo dogajalo . Sama pri sebi vem da bi morala to vse skupaj ustaviti ampak nisem ljubezen me je zaslepila . ni se drzal tega kar je oblubljal , ima prijatelja ki mu vedno uspe pritegnit pozornost ga izvabiti ven kadrkoli tudi ce bi me zaradi tega videl objokano ker ostajam sama . No 21.oktobra 2017 sem zanosila naj bi se veselil tega, vmes mi je tudi parkrat omenjal naj splavim kar pa nisem storila . v casu nosecnosti je se vedno zural . zgodilo se je tudi da me je vinjen potisnil in je za zo rekel da sem si sama kriva. vmes smo se prepirali zaraDi imena otroka ker versko nisva usklajena .v tem trenutku se mu je ponudila skrivno tasca ko sem bila v kopalnici da mu bo napisala spisek imen in naj mi ga da . zgrozena sem stala v kopalnici in se sprasevala ce se to res meni dogaja . No z mojim bratom sta imela nesoglasja ko je izvedel da me pusca samo doma od takrat se ne preneseta. ob koncu nosecnosti je se vedno zural , po sluzbi ni prisel domov ampak ostal zunaj s prijateljem do jutra . veckrat sem mu tudi omenila da kako to da je tako brez skrbi da ne bom ponoci zakrvavela in njega v tem trenutku ne bo poleg … odgovoril je samo da pretiravam. moji starsi so od mene odaljeni 40km tako da se lahko zanesem le na njegove in “njega” v tej situaciji . ko sem ga klicala na telefon ko je bil zunaj se je 1x oglasil da prihaja domov cez 10 min .. no ni ga bilo v 2. sem klicala se ni oglasil vec . z vso situacijo sem se ohladila kar pomeni da me spolni odnosi niso vec mikali . zivimo v njegovem stanovanju kar pomeni tako kot bo rekel tako bo .. moja beseda ne velja . veckrat mi je rekel naj spakiram in grem .. kar sem tudi naredila ob prepiru je razbil steklena vrata in vrgel kozarec mimo mene .. .naslednji dan pa je ze klical spremenjen da kolko casa mislim bit doma . kupila sem si tudi svoj avto ,temu je zelo nasprotoval da zakaj sem kupila standardni avto zakaj nisem vzela nekaj starega da bi se on vozil na delo in on bi mi dal njegovega .. danes ze pravi da naj prodam avto in da bo on kupil star avto da bi se vozil in mi drugega njegovega dal . Nisem mogla vrjeti da tako nasprotuje kot bi bil ljubosumen ,sedaj pa imam obcutek da bi rad naredil tako da ostanem brez vsega in sem odvisna od njega v celoti . No malo pred datumom poroda sva se spet skregala ker za njega ne bo otrok njegov cee ne bo imel imena kot je on odlocil … s tem se nisem strinjala dala sem ime taksno kot sem si zelela zdelo se mi je surovo od oceta da tako rece .. se dan danes mi pove da mu ni usec ime . Njegovi mami sem se zaupala ko je odsel spet tako pozno v noc kar je bila zgrozena da to ni njen sin da pri njej ni nikoli pil .. ko ga je poklicala da naj pride domou da ima skoraj druzino se mu je zmesalo .. prisel domov in se spet kregal z mano da zakaj ze nisem spakirala in odsla da je on pricakoval da bi jaz to morala vedeti . no prisel je dan D ko se je rodila hci bil je poleg poroda . v tem momentu sem mislila da se bo spremenil ker je potocil nekaj solz .. tudi sam je obljubil da bo imel bolj spostljiv odnos do mene in da se bo popravil ..V casu hospitalizacije je bil res drugacen do mene . Na zur ob rojstvu je poklical tudi brata kjer sta se dobro razumela . Se isti dan ko smo prisli domov je prisla njegova mama na obisk .. ta obisk ni bil ravno dobrodosel saj me je obletavala z uprasanji in nasveti .. ce dojim .. ce ne dojim da bo otrok bolan .. problem je bil.ker mleka nisem imela zadosti in sem zato dodavala mlecno formulo .. zato sem rekla da si bo. kupila crpalko da vidim kolko imam sploh mleka … ob tem je bila vsa zgrozena kot da otrok ne bi pil moje mleko . posvetovala me je s hrano .. da moram otroka tako mickanega dajati na trebuh spat mu dajati za pit in vse tako neprimerno za dojencka iz bolnisnice ,da je ona dojila do 4. leta.. ob vsem tem so se mi nabrale solze v oceh in odrezavo odgovorila da je patronazna rekla drugace in se bom tega drzala .. njenemu pristopu se je tudi partner strinjal da je mamino mleko zelo zdravo .. obcutek sem dobila da me imajo za nesposobno .Kmalu za tem ko sem bila s hcero doma je zopet odsel pozno v noc pohajat .. nasledni dan sem mu rekla da to ne bom vec prenasala zaradi otroka in da bom odsla. odgovoril je samo da sem se zelo spremenila odkar sem rodila da se do njegove mame vedem nesramno .. odgovorila sem mu ce sta se dogovorila me psihirat kot da sem nesposobna in da nevem kako moram s svojim otrokom . od takrat sem se izogibala obisku tasce .. no ko je bila priloznost da gremo mimo njenega bloka pozdravit je le izkoristil priloznost pred mamo se pokazat kako on z mano dela zaradi tega ker sem se tako vedla .. povedal je da mi bo otroka vzel in odpeljal v bosno da ga ne bom nikoli vec videla … vpletel je tudi mojo mamo z zaljivkami … ni me spravil s tira rekla sem samo da naj se pripravi na najhujse … moti ga da sem podkovana z zakoni zato je se bolj vzkipel . ko sva se vracala k bloku naj bi se u miru pogovoril da se bo spremenil … spet prazne obljube .
kmalu za tem sem si zelela domov z otrokom … kar je nasprotoval pred.blokom me je nadiral v tem trenutku sem vzela otroka v roke in rekla naj se neha dret pred otrokom vv jezi je brcnil prazen vozicek ta pa se.je.obrnil … z otrokom sem odhitela v blok v tem je krical za mano da naj pridem.nazaj takoj . prisel je do mene kot da bi me udaril … ko sem rekla naj me naj vidijo se drugi kaksen je do mene se je umiril . v vsakem prepiru me spravi v jok .. nevzdrzno je vse skupaj sedaj se mi zdi da nemorem otroka pustiti brez oceta . rada bi da bi se spremenil oz ko smo sami in ga ne klice prijatelj je do.naju zelo drugacen in prijazen . Moti ga da ga zavracam pri spolnem odnosu . On ima zeljo po 2. otroku … jaz pa zal ne ker se zdim.sama.sebi sama za vse . Nevem vec ali ga imam rada ali pa je to samo navezanost . Vem da si mislite da zakaj sem vse to trpela in cakala … No sedaj se bojim oditi z otrokom da mi ga ne bi vzel .. ceprav je rekel da.bi se zmenil da.imam jaz teden otroka tedn on .. kar pa se ne strinjam s tem saj ga tako.ali tako ni doma .. v sluzbi je do 17h tako da ponavadi je uro doma potem.odide s prijateljem tako da kdo bi pazil na otroka ??? njegova mama ?? … No naj povem se to da naj bi naju z otrokom prijavil.na njegov stanujoci naslov z mojo izjavo v kateri sem napisala da naju prijavi oba z otrokom .. prijavil je samo za otroka ko sem to izvedela na obcini ko sem zelela dokument narediti otroku me je sokiralo .. ko sem ga vprasala je rekel ja samo za otroka sem naredil tebi pa.nisem ker ji mi.pobrala vsega pol .. s tem.mi je nekako potrdil da si ne zeli skupnega zivljenja .. kar pa on zanika da ni tako da si zeli da ima otrok oceta in mamo .
prosim vas za kakrsnikoli nasvet

Spoštovani MM3,

iz vašega zapisa je videti, da vztrajno upate in si želite, da bi partner spremenil svoje vedenje: da bo drugačen, prijazen, ne bo hodil ven, se ne bi drl, grozil, bil žaljiv itd. Na žalost je tako, da se to zelo verjetno ne bo zgodilo. Zelo dobro ste se vprašali ali gre za ljubezen ali za neko obliko odvisnosti od partnerja. Sigurno imate določene razloge, da ste se odločili imeti otroka z nekom, ki tega otroka ni želel. In da ostajate z nekom, ki vam redno govori zakaj niste že spakirali. Ali poznate te razloge?

Videti je, da imate za partnerja ‘velikega otroka’, ki vas enkrat ljubi, drugič meče kozarce, raje kot z družino preživlja zabaven čas s prijatelji, hoče seksat kadar se mu zahoče, malo bi se zabaval še z drugimi ženskami. Skratka veliko stvari, ki ste jih našteli kažejo na to, da je partner dokaj čustveno nezrel. In to ni dober obet za biti oče in partner. Ne vem, če vas to kaj tolaži, ampak to je pri današnjih moških bolj pogosto kot je bilo včasih. Ali se lahko partner spremeni? Lahko, ampak samo, če bi se sam tako odločil. Drugače pa se ne bo.

Kaj boste storili, se boste odločili sami. Tudi sami boste nosili posledice. Take odločitve so težke. Vendar pa so težke odločitve sestavni del odraslega življenja. Imam občutek, da ste tudi vi na neki poti čustvenega odraščanja. Če se boste počutili manj odvisni od drugih ljudi, boste sprejemali odločitve, ki bodo boljše za vas in vašega otroka. En praktičen nasvet je mogoče, da se naročite na pogovor na vam najbližji CSD. Tam vam bodo najbolje odgovorili na vprašanja, ki si jih zastavljate. Recimo: ali vam partner lahko vzame otroka in ga odpelje v Bosno.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić