Nima me več rad ?
Pozdravljeni,
nisem forumašica, vendar bi si želela vasega mnenja, ker sama zase nisem več sposobna presojati.
Deset let skupne zveze, čudovit zdrav otrok star 7 let, dobri standardi, v redu službe,…
BUM.
Pa partnerju enkrat napisem sms, da ga pogrešam in se mi zdi kot da sva milijon milj narazen. Po njegovem enakem odgovoru nazaj me je zanimalo ali je še mogoče to nazaj napeljat. Odgovor je bil, da ne ve.
Ok pogovori v živo in spraševanje kaj je zdaj to med nama, ali živiva v milnem mehurčku, coni udobja,…in kot strela z jasnega….in iskrene besede : nimam te več rad in nisem se več pripravljen potrudit za zvezo.
Mučne minute, mučni sprehodi, mučna vsaka sekunda , čustvena nihanja v meni…
Čez kake 14 dni odkrijem pogovor na spletu, kjer si dopisuje z drugo žensko in jo napeljuje k seksu. Poslal ji je tudi sliko z morja kako je lepo in dobiva ten in pije pivo, ko smo šli na družinski izlet,otrok je skakljal poleg,…
meni pa je čez par dni rekel nekaj v smislu, da sem mu dihala za vrat oz. mu sledila kot pes.
Ne vem kje sem dobila moč. ampak 14 dni pretvarjala da ne vem za to dopisovanje in ga nežno spraševala kaj je da je prišlo do tega da me nima več rad, če je kje kak razlog v meni, v drugi ženski, ….. RES SEM ŽELELA VEDETI, ALI MI JE SPOSOBEN TAKO LAGATI
Pač v smislu prosim povej mi kaj frdamano je- če sem kriva jaz in ne vem da sem potem tudi odnosa ne morem izboljšati….
Nobenega konkretnega odgovora.
Predagam selitev – in se kar strinja, se stanovanje bi sel pogledat z menoj 🙂
Po 14 dneh mi dopizdi in mu za to žensko povem, da vem.
Lagal mi je vse do zadnjega trenutka. Pravi da nima ničesar z njo- in da tudi ni imel, ampak jaz počutim se že izdano.
Po tem ga je očitno pekla vest in se je kao malo pripravljen potrudit
Otrok ne ve ničesar vendar, zagotovo čuti. Tiste 14 dni me je otrok vsak dan vprašal : mami a si ti v redu ??
In zdaj je vsak dan moja osebna borba, naprošam ga naj me objame, naj me stisne k sebi, naj me poljubi, naj mi da vedet da sem nekako njegova…. saj vem da sem trapasta, ampak jaz sem lupina.
Hodim “domov” kjer me partner nima rad.
Če ga vprašam kako da me nima več rad pravi, da je to kakor da bi se mu zaloga tega izrabila. Pač v smislu : hotela si iskren odgovor na to vprašanje.
Dan mine tako da pride iz službe, potem pridem še jaz- MOGOČE sva 20 minut skupaj doma. potem pa gre opravljat svoje obveznosti, ki so malce več kot koriščenje prostega časa. Ko zaspim enkrat pride.
Živiva pri njemu, kjer se ve,da spakiram jaz. Tudi jaz nisem angel tukaj, zaradi ene laži pred časom sem mu tako zamerila, da pol leta sploh nisva sexsala, se pogovarjala ali imela trenutkov zase.
Danes sem mu rekla, da naj mi pove kdaj bo kak vikend frej ? Pa je bil odgovor da zaenkrat kaže da bo frej vikend približno čez en mesec.Da zaenkrat takrat še nima nič. Ker je vztrajal pri tem, da mu povem kaj naj bi bilo takrat, sem popizdila in mu rekla, da če mu je tolk to čudno da prezivimo en vikend po dveh mesecih ali več skupaj tolk hudo je res sebičen.
Meni je dal termin čez en mesec-ker zaenkrat še nima nič, sam pa takoj hoče vedet zakaj…..
Glasno sem se začela spraševat kaj mater zdaj to je. Ni ga nič doma, ne morva se pogovorit, nima me rad…. ja al sem samo dobra varuška najinemu otroku zate potem al kako ? Če pa mene ni potem pa starši cuvajo otroka….
Seveda je bilo potem spet tako, da jaz kompliceram in naj se sprostim, in bla bla bla
Imam svoj vir zaslužka, nisem nikoli varala, zgledam zelo dobro, nisem omejena, sem družabna in spoštujem ljudi okrog sebe, imam svoje interese, ampak zmanjkalo mi je razsodnosti, sita sem čakanja in upanja !!!!!!!!!!!!!
KAJ HUDIČA NAJ NAREDIM!!
Iskreno, vedela sem da skozi leta partnersva pridejo pizdarije,kljub temu SPODRSLJU,ki ga je imel ga imam ga rada. Rada bi nazaj svojo družino, ampak kako naj vem kdaj mi govori resnico ? Vidi da se lomim čustveno, ampak kot da ne bi imel čustev. Je priljubljen človek, poln znanja in vedenja, poln časa za ljudi v stiki in za svoje krožke- ampak do mene je navaden bedak.
SITA SEM ČAKANJA- TEGA SI NISEM ZASLUŽILA!!
Kdor je prebral do konca – hvala!
Kdor mi da nasvet -10 hvala iz srca!
Spoštovani,
zgodbe in vprašanja bralcev so posebna vsako zase. So si pa pogosto tudi podobna. Zelo podobno kot bi odgovoril vam, sem odgovoril na tole vprašanje: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11114043 Prosim poglejte si ta odgovor.
Pojasnilo paradoksa v vašem vprašanju – nekoga, ki vam govori, da vas nima rad, prosite, naj vam pokaže, da vas ima rad. In se počutite kot lupina. – boste našli v knjigi Attached.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Pozdravljena,
ko je enkrat v odnosu prisotno tako hudo in usodno laganje (primer neusodnega laganja je, če mož npr. reče, da ga ne boli glava, čeprav ga boli, ker ve, da mu boš potem ponudila čaj, ki ga ne prenese ;), je bajta napokana od temeljev do strehe in prevotljena kot termitnjak. Torej – za porušiti – in začeti na novo. Če je seveda interes na obeh straneh.
S “porušiti” ne mislim na ločitev ali na kake dramatične izbruhe (pakiranje kovčkov, grožnje, hipna odselitev …), ampak na to, da se je treba sprijazniti, da se je nekje zalomilo (pišeš npr. o zameri in 6-mesečnem kuhanju mule, ki je tisto – karkoli je že bilo – samo še potenciralo, pa če se trenutno tega zavedaš ali pa še ne – je pa ta primer predvsem pokazatelj, da je moralo biti še kaj drugega narobe in da med vama ni /bilo/ uspešne komunikacije), in ker nista popravljala, se je kar lomilo in lomilo dalje, dokler se ni sesulo.
Zdaj je treba pregledati škodo. To pomeni – treba je izraziti, kako se počutim jaz, kako se počutiš ti. Ti npr. opredeliš: počutim se prevarano, izdano, ponižano, neljubljeno, osamljeno, izigrano, besno, žalostno, obupano, iztirjeno, v stresu, nervozno … — On opredeli: počutim se … (tu bom malo ugibala: odtujenega, nesprejetega, sem napet, nesamozavesten, nezadovoljen s sabo, preganja me občutek praznine, hlepim po nečem, pa še sam ne vem dobro, po čem, ne vem, kaj mi sploh je, in o tem tudi nočem razmišljati …)
To bosta sama zelo težko naredila. Že pri opredelitvi tega, kar čutimo, lahko imamo težave (moški običajno še bolj), kaj šele, da bi to izrazili pred drugim. In to celo pred “krivcem”, da se sploh tako počutimo! Zveni noro, a ne? Zato je tu skorajda nujna terapevtska pomoč.
Sledi pospravljanje. To pomeni – dajmo čustva tja, kamor spadajo. Recimo: na površini vsa prepoznana čustva izvirajo iz partnerjevega dejanja. Ko gremo v času nazaj in pridemo do “manjših” pretresov, ki so prav tako vzbudili izjemno močna čustva, vidimo … aha, tole je bilo spet “zaradi partnerja” … aha, kaj pa tole? Takrat se še sploh nisva poznala! …. in tako pridemo do izvira. Recimo: tako bedno se počutim zato, ker je to še en dokaz, da sem ničvredna. Kako pa “vem”, da sem ničvredna? Aha, ta “dokaz” (občutek) sem dobila pa takrat in takrat ob tisti situaciji … (ki se je zgodila davno prej). Naša psiha je tako čudaška, da iščemo prav tisto, česar na površini nočemo, in žal nam praviloma to tudi uspe najti. (Zakaj je tako, je razloženo v mnogih knjigah, npr. Rozman – Umirjenost, pa tudi tu na forumu malo pobrskaj.)
Zdaj vidimo (vsaj malce), kje je kaj in kaj je kaj. Vidimo, kje se je odnos začel lomiti, zakaj in kako. Zakaj smo sploh pristali skupaj. Kaj smo drug od drugega pričakovali. (Npr. zelo pogosto je prepričanje, da nas bo partner osrečil, in zelo pogosto imamo nekoga radi, zato da nas bi imel tudi on rad – ali ker nas ima tudi on rad – in ne zato (kot bi bilo prav), ker ga sprejemamo in ljubimo zaradi njega samega.) Kje smo se takih vzorcev naučili in kje, v čem so napačni.
Po nekaj časa se zmoremo odločiti, ali bomo gradili na novo ali ne. Če se ob umirjeni, iskreni komunikaciji (praviloma v psihoterapiji) izkaže, da so vajini cilji, pričakovanja itd. preveč različni, je jasno, da ni smiselno nadaljevati. Če pa so dovolj podobni, jih lahko z ustreznim medsebojnim odnosom znova začneta uresničevati. Pogoj celotnega procesa je neusmiljena, boleča (a zdravilna) iskrenost do sebe in do partnerja.
Prava ljubezen se ne “izteče”, je ne zmanjka. To je tako, kot bi rekla, da lahko zmanjka vode. Ne. Lahko spreminja obliko oz. agregatno stanje, kroži in “potuje”, lahko je čista, umazana, spet bolj čista ali še bolj umazana, slana ali sladka, tekoča ali stoječa … taka ali drugačna bo vedno ostajala, in če bomo skrbeli zanjo, bo za nas dobra. Tako ima tudi ljubezen različna “agregatna stanja”, na začetku je bolj “vroča” in glasna, pozneje bolj blaga, a globlja, umirjena in konstantna. Če je ljubezen, je ne zmanjka. Sicer pa rajši vzemiva čisto preprost primer: si predstavljaš, da bi svojemu otroku, ko dopolni recimo 12 let, pač povedala, da ga nimaš več rada, da je ljubezni do njega v tebi zmanjkalo? — Resda je ljubezen staršev do otrok malo drugačna kot partnerska ljubezen, še vedno pa je – ljubezen. Osnovne značilnosti so enake: brezpogojnost, zvestoba, stalnost, neumrljivost. Za ljubezen se ne prosi! To je tako, kot če bi plavala po brezmejni vodi in prosila za vodo. (Čemu, saj je povsod okoli tebe.) Ali pa stala sredi puščave in prosila za vodo. (Čemu? Ni je in je ne bo, pa če še tako silno prosiš.)
Kaj ti torej to pove o njegovi ljubezni do tebe? Se lahko soočiš s tem? To je eden od pomembnih korakov v tem procesu za vaju oba. Namreč, pri njem je takole – tudi do nove ženske mu bo “ljubezni” nekoč “zmanjkalo” …
In kaj to pove o tvojem razumevanju ljubezni? Če ga ti prosiš, naj te objame itd., in recimo, da on to stori – ali to pomeni, da te ima rad? In če ti povzroča neznosno bolečino s svojimi lažmi, kako je mogoče, da čutiš, da ga imaš ti rada? Kako sta povezani (prava) ljubezen in bolečina? Katera od naštetih lastnosti ljubezni bi lahko povzročala bolečino (če izvzamemo smrt ljubljenega)?
Kje v katerikoli “definiciji” ljubezni so: odtujenost, živeti vsak zase, brez kakovostnega druženja, brez iskrenih, toplih pogovorov, ki presegajo vsakdanjo “logistiko”, laži, zapeljevanje oz. flirtanje z drugimi osebami, prevračanje odgovornosti za lastna dejanja na partnerja? Kje?
Kako se ujema “grdo dela z mano, tega si ne zaslužim, vidi, da se lomim, a kot da mu ni mar, kaže, da ne želi več biti z mano” in “imam ga rada”? Kaj bi rekla prijateljici, sestri, hčerki, ki bi ti to opisala?
In eno ključnih vprašanj: Zakaj iščemo ljubezen tam, kjer je ni?
Ko veš odgovor, je tam ne boš več iskala.
Da povzamem: od tod naprej zdrave, normalne poti, v kateri bo tudi tvoj otrok lahko videl, da je vse okej s tabo in očetom, ni. Od te točke ne. Po tako močni odtujenosti in po tako hudih lažeh med vama ne more obstajati več niti pikica zaupanja. Zaupanje pa je eden od temeljev ljubezni. Treba je narediti korak “nazaj” in začeti opisani proces.
Če ga partner noče, ga ne moreš prisiliti (in tudi ne bi imelo smisla). Dobra novica je, da ga lahko začneš sama, da se ti podobna zadeva ne bo nikoli več ponovila. (Mogoče osebno poznaš kak primer – sama jih poznam več in se mi zdi, da jih je veliko! – ko se par razide, nato pa si npr. ženska najde novega partnerja, nekaj časa traja, se spet razideta, najde tretjega, se spet razideta … trpi, joče, pravi, da so vsi isti, da nima sreče v življenju, da ji je namenjeno trpljenje … Ampak zakaj je v resnici tako? Ker si ves čas izbira “isti model” moških. In sama prav tako ves čas ostaja enaka – z vsemi napačnimi prepričanji, pričakovanji, obrambami in slepili vred. In če vse delaš tako kakor vedno, pričakuj isto kot vedno, je rekel Einstein.)
Praviš: “Rada bi nazaj svojo družino, ampak kako naj vem kdaj mi govori resnico ?”
“Nazaj” svojo družino … koliko si jo v resnici imela? Koliko so bile tvoje želje, iluzije, slepo zaupanje …? In – bi res rada to nazaj? Njegove laži, svoje kuhanje mule (ki ga je gotovo gnala bolečina) …? Ko se resno lotiš dela na sebi in odnosu, vidiš, kje in kaj vse je bilo narobe, in si tega niti pod razno več ne želiš nazaj.
Kaj si torej trenutno v resnici želiš nazaj? Odgovor na to vprašanje je eden pomembnih ključev razrešitve te boleče situacije.
Kako naj veš, kdaj ti govori resnico? Ne moreš. To je resnica. Ne moreš več. Vsaj ne tako dolgo, dokler ne razdelata vsega tega, kar je privedlo tako daleč, in začneta od začetka. In še potem se bo kdaj pojavil kakšen dvom.
Ali vidiš tudi paradoksalnost tega vprašanja samega po sebi? “Kako naj vem, kdaj mi govori resnico?” V odnosu, kjer je prisotno zaupanje, se tako vprašanje ne bo nikoli zastavilo. Ljubezen ne pozna tega vprašanja. Nobena ljubezen (torej ne s strani enega partnerja ne s strani drugega).
Govoriš o (celo v velikih tiskanih črkah) spodrsljaju. V ednini. Kaj pa “zaradi ene laži pred časom sem mu tako zamerila …”? Koliko “spodrsljajev” (ki to niso) je bilo v resnici? Vsaj tistih, za katere (zavedno ali nezavedno) veš? In ne, to niso spodrsljaji. Modra misel P. Coelha pravi:
Ko ponoviš napako, ni več napaka (ali spodrsljaj), ampak odločitev. To, da partnerju lažeš, ni spodrsljaj, ni napaka, ampak odločitev. Še več, je tako rekoč modus operandi, torej način, kako v odnosih na splošno deluješ. Ko opisuješ, kakšen je do drugih – in kakšen je do tebe in vajinega otroka, kaj vidiš? Kakšen je pravzaprav v resnici? Komu kaže svoj pravi obraz? Je tudi to, da z vama ravna tako neustrezno, “spodrsljaj”? Ali pa je to način življenja, način delovanja, ki ga je izbral, se zanj odločil oz. ga prevzel (zagotovo na neki boleči podlagi, a to ni opravičilo)?
Iz tvojega zapisa razberem veliko jeze. To je normalno in prav! Obrni jo v svoj prid. To pomeni – poskrbi zase. Začni proces, ki sem ga opisala. Poišči si pomoč. Če on ne bo sodeloval, delaj sama in živi tačas “mimo” njega, kot on živi mimo tebe. (Ne iz maščevanja, ampak zato, da boš čim bolj umirjena.) Odgovori ti bodo začeli padati v naročje. Ne pozabi – pod jezo se vedno skriva žalost. Večji je izbruh jeze, hujša je žalost. Veliko te žalosti je iz davnih časov, iz večjih in manjših bolečin, o katerih smo običajno prepričani, kako smo jih že davno preboleli in pustili za sabo.
To, da si šest mesecev kuhala mulo – tovrstno vedenje se imenuje pasivna agresija. Malo poguglaj (npr. http://www.dc-mir.si/2016/tihi-konflikt/). Bolj boš spoznavala sebe, bolj boš spoznavala in razumela njega in vajin odnos in znala oceniti vajino prihodnost.
Srečno!
Če te prav razumem, partner čaka, da spokaš, ti pa se še kar obotavljaš.
On je toliko lagoden ali razumen, da ti ne želi postaviti konkretnega roka za izselitev, ti pa misliš, da se boš nekega dne zbudila in mislila, da so bile samo slabe sanje.
Več kot očitno ima drugo.
Najdi si stanovanje, potem pa urejajta naprej formalnosti.
Ce ne pomaga sprasvanje
A me mas rad in trud tvoj in neznost.
Poskus se ignoriranje in dat vedet da se strinjas s koncem.
Bod taka kot si bla na zacetku. Brezskrbna fajna za druge.
Mogoce sprevid kaj ma
In ce bo
Da nivs kr skocla v objem. Kr pust ga mal na stran..in ce se to nov pomagal.
Pojdi
In ne se ponizvat no.