Najdi forum

negativen partnerski odnos

Pozdravljeni,
imam eno težavo, s katero se enostavno sama ne znam več spopadati. Stara sem 32 let imam tri otroke, (dve šoloobvezni deklici (6in8) in enega še v vrtcu(4)). Smo torej 5-članska družina. Oba s partnerjem sva delovno aktivna, jaz sicer komaj dobro leto. Zaradi partnerjeve narave dela, je ta večino časa službeno odsoten, tako da pri vsakodnevnih stvareh ni toliko aktiven. Težava, ki me pesti, je predvsem v tem, da kar naredim bodi si v zvezi z otroki, bodi si v gospodinjstvu, bodi si v zvezi z mojo zaposlitvijo v očeh mojega partnerja ni vredu. Na začetku najine zveze, si je več kot očitno naredil načrt kako bo izgledalo najino življenje, sedaj ko pa ne gre tako kot je bilo zamišljeno je vse narobe. Spoznala sva se, ko sem imela 20let, bila sem mlada in neizkušena, študentka jezikov. Pred koncem študija sem zanosila in do sedaj študija še vedno nisem končala. Želja je, ni pa energije. Ob skrbi na dom, otroke in partnerja sem čisto zapustila sama sebe. Ves ta čas je šel izključno zanje. Priznam, da sem bila pred časom psihično povsem na tleh, partner mi ni nudil popolnoma nobene podpore. Bile so večinoma graje kako skrbim za dom, kako za otroke zakaj ni postorjeno to ali ono. sam je cele dneve odsoten, po telefonu mi je naročaj, kaj naj postorim, kam naj grem uredim to in ono brez ozira na to, da sem imela tri takrat male otroke, brez možnosti varstva. če kaj nisem naredila ali če sem že v štartu zavrnila je bila to zanj svetovna katastrofa, ker po njegovo ne želim sodelovati z njim. meni pa enostavno organizacijsko se ni izšlo. Padale so tudi težke besede, kritike, žaljivke glede na moje sposobnosti in podobno. Lahko zagotovim, pa ne da bi se hotela kovati v nebesa ampak resnično ničesar mu ni bilo treba namesto mene kdaj kaj narediti, vedno obilni topli kuhani obroki, kolikor se je dalo pospravljeno, zlikano pa vseeno je našel nekaj da me je lahko zmerjal, blatil pred njegovimi kolegi, se delal da je ne vem kako bogi, sam za vse…otroci ga pogrešajo kot očeta, vedo da ima takšno službo ampak vedo pa tudi, kdaj parkira svoj tovornjak in ne pride domov…gre na pijačo ali pa mora pri kolegih kaj postoriti pa ga ni ure in ure in pride ko že vsi trije spijo (večkrat pijan). Samo ob nedeljah je prisoten fizično, malo kdaj mentalno. Veliko da na svoje prijatelje, večina so samski 40-letniki. Če je treba doma kaj popraviti si vedno pokliče določeno osebo (dober kolega) in ona naredi namesto njega, sam medtem asistira, jaz za pomoč ne pridem v poštev, ker to ni za ženske oz. dokler nimam pospravljeno tipi topi tako nimam kaj zraven iskati. Če pride v pomoč moj oče, ki je resnično mojster za vse, je partner večinoma zbrisal od doma, ni nudi pomoči kot jo nudi svojim kolegom, kljub temu, da je moj oče delal za nas. Moje bljižne črti, še posebno mojo mamo, se negativno pogovarja o njih, jih blati pred svojimi kolegi…to mene resnično boli, skozi to se počutim prav tako ponižano kot moji, pa mu resnično nočejo nič žalega…sem pa ugotovila, da je prav tako bilo z njegovo bivšo taščo. Nima rad da grem k svojimi domov, prepričan je da je on vedno glavna tema, pa ni. otroke celo potem sprašuje če sta babi pa dedi “mi na novo naložila disk” pa sploh ne vejo kaj to pomeni. Na fb objavlja grožnje kako bo obračunal z vsemi, ki se mu postavljajo po robu, ki se vtikajo v njegovo življenje, pa se sploh ne. sama nisem aktivna po spletu, tako da me drugi šokirajo z njegovimi izjavami. Ker sem se zaposlila pri stricu, ki mi nudi zelo dobre delovne pogoje, me partner zaničuje. Delam samo od pon. do petka od 7ih do treh, kar se mi zdi luksuz. Nisem profesorica, kot je mislil da bom,nimam učiteljske plače, pa sem vseeno zadovoljna, le on ni. Po njegovo otroke matretiram, ker morajo vstati okrog 6ih in iti v šolo in vrtec…
Sam si želi narediti lastno firmo z prevozništvom, moja naloga naj bi bila narediti licenco za prevoz v cestnem prometu, a ne želim, ker ne vidim smisla več v najinem odnosu. Zelo se mi je zameril, želim normalno živeti. razveza zanj zaradi otrok ne pride v poštev, ker je tudi sam odraščal v enostarševski družini.

Sama enostavno ne vem kako naprej, če ti nekdo neprestano vceplja kako si nesposoben resnično s časom začneš verjeti, da je z mane nekaj narobe.
Prosim za nasvet, kako se postaviti po robu takšni osebi, kako postaviti meje, ki jih ni.
Hvala vsem in lep dan.

Spoštovani,

obdobje od 20. do 32. leta je kar dolgo, predvsem pa je zanj značilno to, da mladi odrasli dozori v odraslega, pridobi veliko novih izkušenj, pogledi na svet se bistveno spremenijo. Tako se je zgodilo tudi pri vas, in kar je funkcioniralo pri dvajsetih letih, zdaj ne funkcionira več. Pri dvajsetih se vam je ta partnerski odnos zdel primeren, zdaj se vam ne zdi več. Poleg tega ste se končno zaposlili in s tem seveda pridobili nekaj več samozavesti in občutka zase, tako da že razmišljate o razvezi. Pa poglejva, kaj je pravzaprav vaš problem.

Na prvi pogled je to mož, ki se do vas vede neprimerno in nespoštljivo, ki se namesto s tremi (!) otroki ukvarja s prijatelji, alkoholom in nasploh sovražnim odnosom do sveta. Ampak mož je samo simptom vašega pravega problema. Če bi tega vašega notranjega problema ne bilo, se ta človek ne bi pojavil niti blizu vas, kaj šele, da bi z njim imeli tri otroke in pustili, da je po njegovo vse, česar se trenutno spomni. Z drugimi besedami: če bi vi znali postavljati meje, vas sploh ne bi zanimal.

Kaj je torej vaš problem, da dovolite, da se življenje dogaja vam, namesto da bi se (psihično) postavili na noge in se začeli življenju dogajati vi?

Odgovor na to bi lahko našli v marsikateri knjigi (Gostečnik: Je res vsega kriv partner, Bakarič: Na boljše), vsekakor pa na terapiji, kjer bi raziskali, od kod vaši vedenjski vzorci in življenjski scenariji, ki to omogočajo, pravzaprav kar »zahtevajo«, zaradi česar se je človek, kot je vaš mož, MORAL pojaviti v vašem življenju. In »morali« ste pustiti študij zaradi nosečnosti, namesto da bi ga potem dokončali, ste »morali« prav kmalu imeti še enega otroka in potem še enega, »morali« ste se spremeniti v gospodinjski servis. In spoznati, da je pravzaprav vseeno, kako dobro skrbite za moža, saj ne išče harmonije, ampak razloge za kritiko. Sicer pa – ali ste deležni samo psihičnega nasilja ali tudi fizičnega? Se vaš mož zadovolji s tem, da vas poliva s solno kislino žalitev in podcenjevanja, ali je njegov občutek nemoči tolikšen, da se tudi fizično kdaj spozabi nad vami?

Teh dvanajst let pozabljanja same sebe pa je bilo obenem tudi izjemno močnih; bogatih z izkušnjami; če se boste vi tako odločili, ste naredili doktorat iz stvari, ki jih ne želite prenašati in početi nikoli več. Vpisali ste se tudi na »študij materinstva«; kako uspešno ga boste nadaljevali, je v marsičem odvisno samo od vas. Ali boste dovolili, da vaši otroci še naprej gledajo, kako se oče znaša nad materjo, ki ne zna poskrbeti zase? Da postanejo tudi sami »žrtve« takih partnerjev, polne potlačene jeze, ali pa sami v nemočnem besu zlorabljajo svoje partnerje?
Prepričana sem, da ne. Kot ste se nekje naučili, da meje niso potrebne, se lahko naučite tudi to, kako se jih postavlja. Kot meja ni v možu, jih tudi ni v vas. Torej ste vi glavna igralka v tej igri. Potrebno bo delo, delo, delo, a če boste upoštevali to naravno zakonitost, vam obljubim, da boste dosegli tudi rezultate. Res je, če ti nekdo ves čas vceplja, kako si nesposoben, lahko (čeprav ne nujno) začneš verjeti. Ko si boste začeli vcepljati, da ste še kako sposobni … uganite! In postopoma boste v sebi našli tisto energijo, moč in veselje do življenja, ki so kar nekam poniknili. Niso pa izginili, in vi ste tisti, ki jih boste priklicali na dan. Stvar je v resnici preprosta. Šlo pa bo hitreje in veliko laže, če si boste poiskali strokovno podporo.

Srečno in lepo pozdravljeni,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close