Priznati ali ne
Ali se človek odloči prav ,če partnerju prizna da skače čez plot ?
Partner bi rad od mene izsilil priznanje o tem .
Meni pa se po glavi motajo posledice tega priznanja . Partner bi rad resnico in tudi če jo bo dobil vem da zapustil mene bo ,le načenjal bo potem to iz dneva v dan .
Kaj je v tem primeru boljše ? Priznati ali ne ?
Sicer me z ljubimcem res ni dobil ve pa , da je nekdo vpleten .
Sama se raje odločim za molk to pa razjeda mojega partnerja .
Kaj naj storim ? Z ljubimcem namreč nimam nobenih resnih načrtov .
Partnerja bi rada rešila dvomov ker mi je žal , da se sedaj sekira , sem pa mnenja da bo to samo še poslabšalo situacijo .
Spoštovani,
moj odgovor na vaše prvo vprašanje je: »Odvisno.« Odvisno je recimo od tega, kako si predstavljate nadaljevanje vajinega odnosa, pa od tega, kakšna vrednota je zvestoba za vas in kakšna za vašega partnerja. Tudi od tega, zakaj pravzaprav imate ljubimca – katere svoje potrebe lahko v odnosu z njim zadovoljujete, ki jih v odnosu s partnerjem ne morete. Pa od tega, kako dolgo ste že v tem partnerstvu in kolikšno vlogo v njem igra odkritost (ne mislim glede varanja, ampak nasploh – koliko se lahko pogovarjata o stvareh, ki zadevajo vajin odnos).
V takih situacijah je zelo popularen rek »Česar ne veš, ne boli«, s katerim pa se v tem kontekstu nikakor ne strinjam. Prevarani partnerji vsaj nezavedno zmeraj vedo, da je nekaj narobe, ali pa vedo nekaj napol, vseh dejstev pa ne. Ampak to pomeni, da jih zmeraj boli, le da nekateri to do konca potlačujejo, odcepljajo itd., drugi ne. Tudi če nimajo nobenega konkretnega podatka, jih preplavljajo čutenja, ki so zelo težka in milo rečeno neprijetna: veliko strahu, žalosti, jeze, sramu, nemira; od tod silna želja vašega partnerja, da bi izvedel iz vaših ust. Ker bi se mu bilo verjetno laže spopasti z vidnim ‘sovražnikom’ kakor z nevidnim. Koliko se lahko v resnici vživite vanj, v njegovo stisko? Bi vas prizadelo, če bi bili v njegovi koži, ali pa vas ne bi in si ne morete predstavljati, da je njemu tako težko?
Torej, partnerja zdaj razjedajo dvomi in vaše prikrivanje, potem ga bo pa resnica (ki pa mu že močno trka, pravzaprav buta na vrata). V obeh primerih se počuti/se bo počutil slabo. Kaj torej lahko v resnici izgubite s priznanjem? Adrenalin skrivne zveze? Ali srednjeročno partnerja (ki ga morda ne poznate tako zelo dobro, kot mislite)? In kaj lahko pridobite? Morda priložnost za iskren pogovor? Je to za vas pomemben plus ali neprijeten minus? Pričakovati, da prevarani ne bo »iz dneva v dan načenjal« prevare, je precej nerealno. Če sklepate pravilno, pomeni, da je to človek, ki ga prevara boli, in to je dejstvo, tudi če pustimo moraliziranje čisto ob strani. Ogromna večina ljudi namreč – pa naj je to še tako nepraktično – hrepeni po enem odnosu, ki bi bil ekskluziven (izključujoč vse druge), ta odnos pa naj bi bil varen in vznemirljiv obenem. Brez resnega vlaganja v odnos in krepkega dela na sebi lahko na to sanjsko kombinacijo kar pozabimo. Vi ste (tako sklepam in oprostite, če se motim) stvar začasno rešili tako, da imate s partnerjem varnost, z ljubimcem vznemirjenje. Problem je, ker je v to posredno vpleten – z njegovega stališča negativno – tudi vaš partner (in partnerka vašega ljubimca, če jo ima).
»Vem, da zapustil me ne bo«, »Z ljubimcem nimam nobenih resnih načrtov« sta stavka, ki na prvi pogled govorita o vaši popolni kontroli nad situacijami z moškimi. Kot da ste povsem brez strahu, da bi lahko vas kdo prizadel. Pa ste res? Mislim v resnici, če ste popolnoma, brutalno odkriti do sebe?
Vsekakor ste v tej zgodbi vi tisti prvi, ki je pomemben, ne pa vaš ljubimec, ali pa vaš partner. Posvetite se sebi, razmislite ali resnično želite postati iskreni, brez dvojnih vlog v vaših mislih, kaj šele v realnosti. Ko si boste na to odgovorili, potem boste tudi vedeli ali to povedati partnerju ali ne. Iskati odgovor, samo za voljo trenutne situacije, je nekoliko sebično, predvsem za vajin nadaljnji odnos s partnerjem.
Pomembno se mi zdi, da je človek v prvi vrsti iskren sam do sebe, šele potem lahko to iskrenost deli z drugimi, in od njih pričakuje enako. Vse ostale oblike so vedno, neka vrste igra, enkrat eden, drugič drugi, kar pelje po navadi v nezdravo razmerje/odnos. Težko bi bili samo iskreni, če priznamo ali varamo ali ne, iskrenost je praktično cel spekter našega življenja.
Hvala za vašo iskrenost, pogum in vašo zgodbo, ki ste jo delili z nami.
Pogumno naprej in srečno vam želim.
