Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Partner

Default avatar

Marjetka99

Pozdravljeni,
v odnosu sem vedno bolj nesrečna. Poskusila sem se pogovoriti s partnerjem, da bi rešila težave, pa brez uspeha. Postala sem otopela in zdi se mi, da se vedno bolj odtujujeva. Ne vem, kje sva skrenila s poti. Včasih sva se smejala kot nora, sedaj se jaz ne morem več. V sebi imam preveč zamer do njega. Nikamor ne greva, edino na morje, pa še to mora biti z nami vedno njegova sestra z družino in vsi se moramo podrejati njenim željam in idejam, ker drugo ni šans, da bi bilo izvedljivo. In on se vse strinja z njo, kar predlaga in ji samo kima. Kot, da je navajen, da ga vodi.

Če partnerju samo kaj omenim, jo že zagovarja in že spet je jezen name. Včasih si tako želim biti sama z njim nekje stran, da ni vedno nekdo zraven...

Ko sva nekajkrat planirala, da bi nekam šla, da poskusiva spremeniti okolje in nekaj izboljšati v najinem odnosu, je vedno govoril, bomo šli, se bomo peljali, se bomo fajn imeli, bomo to, bomo tisto... Vse je govoril v množini, kot da bo šla zraven še njegova sestra z možem in še eni prijatelji. Pa sem mu rekla, a ne moreva iti enkrat nekam sama in je že bil jezen name.
Bojim pa se, da ne znava biti več sama, ker sva se preveč odtujila in da ne bi vedela, kaj bi drug z drugim. Spolne odnose imava morda 2x na leto, pa še to moram jaz dati pobudo, on raje sam to opravi ob gledanju porn. filmov. To traja že dobrih 14 let. Ko sem mu včasih še kaj omenila, je kar znorel, da ni res, da to raje počne sam, kot z mano. Zdaj mi je že vseeno. Včasih pa sem veliko prejokala zaradi tega. Pa ne me narobe razumeti, da ne odobravam tega, da nekdo to počne tudi sam. Narobe je to, da je on to nadomeščal s seksom, ki sem si ga jaz želela.

V zvezi sva 15 let, skupaj pa živiva 14 let. Jaz imam 45, on pa 52 let.
Ima 30-letnega sina, študenta, ki je živel pri bivši in ga je redko videval, sedaj pa se redno vidita in slišita najmanj 2x na dan, 2x na dan se sliši s svojo mamo ali pa gre k njej najmanj 4x na teden in pove ji čisto vse najine stvari, prav tako se s svojo sestro sliši 2x na dan in gre isto k njej 4x na teden in ji prav tako pove vse. Tudi s sinom se vidi skoraj vsak dan. Za naju zmanjka časa.

Večina vikendov preživi pri mami ali sestri. Od mene pričakuje, da grem isto z njim k njim skoraj vsak dan, jaz pa žal ne morem, ker imam doma obveznosti. Kdaj pa kdaj ni problema, skoraj vsak dan pa mi ne znese. Vse moram postoriti in skuhati, potem pa pričakuje, da bom še k njim hodila vsak dan do enajstih zvečer. Druži se le s svojimi prijatelji, z mojimi ne.

Znanka me je nekoč vprašala, če me še kam drugam pelje, razen k njim... Iz načrtovanih dveh ur obiska, jih vedno nastane 10. Zato mu ne verjamem več, ko reče, da greva samo pozdravit, če se kdaj iz trgovine peljeva. Enkrat sem mu rekla, da grem domov po eni uri, ker sem morala še skuhati, pa me je kar debelo gledal, ker sem rekla, da naj pride domov kakor ve in zna.

Kar nekaj časa na začetku zveze je vsak dan hodil domov na kosilo, čeprav sem tudi jaz skuhala. Ko sem imela enkrat dovolj, sem mu to omenila, pa je bil tako jezen, da se tri dni ni pogovarjal z mano.

Mama ali pa sestra ga še danes kličeta in vabita na kosilo. V glavnem večina časa preživi tam, jaz pa doma. Ko pa je že doma, se ukvarja s svojimi hobiji ali pa je na internetu in takrat ga ne smem motiti, ker bere. Namesto, da bi se z mano pogovoril o težavah (ali pa tudi o čem drugem) to rešuje s svojo sestro, mene pa totalno skritizira, ko samo nakažem, da bi želela nekaj povedati, kar me muči npr. že pol leta. Opažam, da me sploh ne spoštuje.
Kadar imava kosilo, mu zelo pogosto zazvoni telefon. Ali je sin, sestra ali mama. Na tel. je ves čas, ko midva jeva, potem gre pa še k njim.
Kadar pa je on tam jedel kosilo in sem ga nevede, da imajo kosilo, ravno klicala, da bi ga nekaj nujno vprašala, kar ni moglo počakati, se mi pa ni oglasil, ali pa le toliko, da je rekel, da imajo kosilo, da me potem pokliče, pa me včasih tudi ni.
Domov pride okrog enajstih, ali polnoči, toliko, da se stušira in gre spat. Pravi, da ne razumem njihove navezanosti. Meni to ni čisto normalno. Mislim, da ima vsaka stvar svoje zdrave meje. Sploh se več dosti ne pogovarjava, ker včasih niti nimam več ideje, kaj bi se, ker me mineva vsa volja, da bi se še trudila, ker mi zmanjkuje energije. Ne vem, ali ga imam še rada ali pa je to le navezanost, ker ga ne morem zapustiti.
Znanke mi včasih rečejo, naj že naredim temu konec, da si želijo, da bi bila spet sonček kot nekoč, da me pogrešajo tako, in da se zame zanima veliko moških, po katerih pa nimam trenutno nobene želje.

Vprašala bi vas za mnenje, kaj bi se dalo še narediti, da bi se kaj spremenilo. Čeprav ne vem, ali obstaja še kakšna možnost. Ni šans, da bi on šel h kakšnemu svetovalcu. Raje ima tak odnos, kot ga imava.

Zahvaljujem se vam za odgovore.

Lep pozdrav,
Simona
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

izhajate iz tega, da naj bi se v vajinem odnosu kaj spremenilo - a z vašega opisa razbiram, da naj bi bile to spremembe v odnosu partnerja do vas. Vse ste poskusili in pravilno sklepate, da iz te moke ne bo več kruha.

Kaj vam ostane? Ali ste kdaj razmišljali o tem, kako bi bilo, če bi vi kaj spremenili v odnosu do njega? Doslej ste vso svojo energijo usmerili vanj, in ker ni bilo uspeha (kakor si pač uspeh predstavljate vi), je ta energija odtekala v prazno. Zato je popolnoma razumljivo, da ste brez energije, zato pa tudi žalostni, brezvoljni in že kar obupani.

In kaj bi bilo, če bi partner nenadoma izginil iz vašega življenja (mislim fizično; energijsko je tako ali tako že dolgo in v veliki meri drugje)? Če bi se, ne vem, preselil na Aljasko ali Novo Gvinejo. Od kod bi začeli črpati novo vsebino svojega življenja?

Seveda, vsi poznamo šolski odgovor: iz sebe. Ampak če je pa res, da smo mi edini material, ki ga res lahko oblikujemo brez slabe vesti, celo dolžni smo ga oblikovati, če si želimo dobro! Če se zdajle ozrete vase, vidite zelo malo takšnih vsebin, ki bi ne bile povezane s partnerjem in bi vas radostile. Ker pa ste že skoraj na pragu tiste polovice svojega življenja, ki je za marsikoga lepša od prve, se vam resnično splača, da se začnete pripravljati nanjo, in to z vlaganjem vase. Z razvijanjem tistih drobnih veselj in uresničevanjem tistih sanj, ki so se vam vedno zdele prevelike in nedosegljive.

Paradoksalno se šele takrat, ko se začnemo ukvarjati s sabo, začnemo zdeti zanimivi tudi drugim. No, oni pa nam :) In tudi cenimo jih lahko takšne, kakršni so, ne pa take, kakršni bi po naše morali biti, da mi ne bi bili nesrečni.

Lepo pozdravljeni,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar

Lea39

Marjetka99 je napisal/a:
Pozdravljeni,
v odnosu sem vedno bolj nesrečna. Poskusila sem se pogovoriti s partnerjem, da bi rešila težave, pa brez uspeha. Postala sem otopela in zdi se mi, da se vedno bolj odtujujeva. Ne vem, kje sva skrenila s poti. Včasih sva se smejala kot nora, sedaj se jaz ne morem več. V sebi imam preveč zamer do njega. Nikamor ne greva, edino na morje, pa še to mora biti z nami vedno njegova sestra z družino in vsi se moramo podrejati njenim željam in idejam, ker drugo ni šans, da bi bilo izvedljivo. In on se vse strinja z njo, kar predlaga in ji samo kima. Kot, da je navajen, da ga vodi.

Če partnerju samo kaj omenim, jo že zagovarja in že spet je jezen name. Včasih si tako želim biti sama z njim nekje stran, da ni vedno nekdo zraven...

Ko sva nekajkrat planirala, da bi nekam šla, da poskusiva spremeniti okolje in nekaj izboljšati v najinem odnosu, je vedno govoril, bomo šli, se bomo peljali, se bomo fajn imeli, bomo to, bomo tisto... Vse je govoril v množini, kot da bo šla zraven še njegova sestra z možem in še eni prijatelji. Pa sem mu rekla, a ne moreva iti enkrat nekam sama in je že bil jezen name.
Bojim pa se, da ne znava biti več sama, ker sva se preveč odtujila in da ne bi vedela, kaj bi drug z drugim. Spolne odnose imava morda 2x na leto, pa še to moram jaz dati pobudo, on raje sam to opravi ob gledanju porn. filmov. To traja že dobrih 14 let. Ko sem mu včasih še kaj omenila, je kar znorel, da ni res, da to raje počne sam, kot z mano. Zdaj mi je že vseeno. Včasih pa sem veliko prejokala zaradi tega. Pa ne me narobe razumeti, da ne odobravam tega, da nekdo to počne tudi sam. Narobe je to, da je on to nadomeščal s seksom, ki sem si ga jaz želela.

V zvezi sva 15 let, skupaj pa živiva 14 let. Jaz imam 45, on pa 52 let.
Ima 30-letnega sina, študenta, ki je živel pri bivši in ga je redko videval, sedaj pa se redno vidita in slišita najmanj 2x na dan, 2x na dan se sliši s svojo mamo ali pa gre k njej najmanj 4x na teden in pove ji čisto vse najine stvari, prav tako se s svojo sestro sliši 2x na dan in gre isto k njej 4x na teden in ji prav tako pove vse. Tudi s sinom se vidi skoraj vsak dan. Za naju zmanjka časa.

Večina vikendov preživi pri mami ali sestri. Od mene pričakuje, da grem isto z njim k njim skoraj vsak dan, jaz pa žal ne morem, ker imam doma obveznosti. Kdaj pa kdaj ni problema, skoraj vsak dan pa mi ne znese. Vse moram postoriti in skuhati, potem pa pričakuje, da bom še k njim hodila vsak dan do enajstih zvečer. Druži se le s svojimi prijatelji, z mojimi ne.

Znanka me je nekoč vprašala, če me še kam drugam pelje, razen k njim... Iz načrtovanih dveh ur obiska, jih vedno nastane 10. Zato mu ne verjamem več, ko reče, da greva samo pozdravit, če se kdaj iz trgovine peljeva. Enkrat sem mu rekla, da grem domov po eni uri, ker sem morala še skuhati, pa me je kar debelo gledal, ker sem rekla, da naj pride domov kakor ve in zna.

Kar nekaj časa na začetku zveze je vsak dan hodil domov na kosilo, čeprav sem tudi jaz skuhala. Ko sem imela enkrat dovolj, sem mu to omenila, pa je bil tako jezen, da se tri dni ni pogovarjal z mano.

Mama ali pa sestra ga še danes kličeta in vabita na kosilo. V glavnem večina časa preživi tam, jaz pa doma. Ko pa je že doma, se ukvarja s svojimi hobiji ali pa je na internetu in takrat ga ne smem motiti, ker bere. Namesto, da bi se z mano pogovoril o težavah (ali pa tudi o čem drugem) to rešuje s svojo sestro, mene pa totalno skritizira, ko samo nakažem, da bi želela nekaj povedati, kar me muči npr. že pol leta. Opažam, da me sploh ne spoštuje.
Kadar imava kosilo, mu zelo pogosto zazvoni telefon. Ali je sin, sestra ali mama. Na tel. je ves čas, ko midva jeva, potem gre pa še k njim.
Kadar pa je on tam jedel kosilo in sem ga nevede, da imajo kosilo, ravno klicala, da bi ga nekaj nujno vprašala, kar ni moglo počakati, se mi pa ni oglasil, ali pa le toliko, da je rekel, da imajo kosilo, da me potem pokliče, pa me včasih tudi ni.
Domov pride okrog enajstih, ali polnoči, toliko, da se stušira in gre spat. Pravi, da ne razumem njihove navezanosti. Meni to ni čisto normalno. Mislim, da ima vsaka stvar svoje zdrave meje. Sploh se več dosti ne pogovarjava, ker včasih niti nimam več ideje, kaj bi se, ker me mineva vsa volja, da bi se še trudila, ker mi zmanjkuje energije. Ne vem, ali ga imam še rada ali pa je to le navezanost, ker ga ne morem zapustiti.
Znanke mi včasih rečejo, naj že naredim temu konec, da si želijo, da bi bila spet sonček kot nekoč, da me pogrešajo tako, in da se zame zanima veliko moških, po katerih pa nimam trenutno nobene želje.

Vprašala bi vas za mnenje, kaj bi se dalo še narediti, da bi se kaj spremenilo. Čeprav ne vem, ali obstaja še kakšna možnost. Ni šans, da bi on šel h kakšnemu svetovalcu. Raje ima tak odnos, kot ga imava.

Zahvaljujem se vam za odgovore.

Lep pozdrav,
Simona
To traja že dobrih 14 let.

Ne vem, ali je celoten zapis provokacija ali resničnost.
Tako zelo težko verjamem temu, da vse to kar pišete traja že 14let in vi ste še vedno tam (?!?) in se sprašujete kaj bi se dalo narediti (?!?).

V primeru, da provokacija ni, naj vam bo ta vaš lasten zapis (preberite si ga še vsaj 10x zelo skoncentrirano in počasi, popolnoma zavedajoč se kaj ste napisali!) prvi korak v vaš lastni STREZNITIVI in ZAVEDANJU SAME SEBE.

Nato pa poiščite dobrega terapevta, ki vas lahko prebudi vsaj toliko, da se boste zavedali same sebe, da imate samo eno življenje (ki ga do sedaj očitno še sploh niste začeli živeti) in da se začnete imeti radi (s seboj ravnate namereč tako zelo pošastno slabo, da prav boli, ko vas berem)..

Bi vi sami lahko ljubili nekoga, ki sebe ljubi manj kot odpadlo listje jeseni?
Default avatar

Nejčika

Zapusti ga in to čez noč . To ga bo streznilo . Ne verjamem v spremembe brez strokovne pomoči in tudi ne verjamem da bi jo on sploh hotel . To kar se ti dogaja je poden od podna in če si ti to dovoliš je pa že druga zgodba . Jaz bi odšla in nikoli več ne bi spregovorila z njim niti se mu prikazala na oči . Bo imel celo življenje kaj razmišljati . Tako se pač dela z egoisti .
Default avatar

žarna

Napisala si, da sta se na začetku veliko smejala skupaj kot nora, potem pa, da v bistvu že 14 let nimata spolnih odnosov, toliko časa, kot živita skupaj ... Kdaj je vajina zveza sploh funkcionirala? Prva dva tedna?
Glede na časovno premico - ko sta se spoznala, si ti imela 30 let, on pa 37!!! - bi rekla, da nikoli nista bila zares povezana ne čustveno ne telesno in da tukaj ni česa reševati ali spreminjati. Zakaj si ti pri 32, 33 pristala na mrtvo zvezo, ne vem. Vprašaj se. Če si bila zaljubljena, si bila očitno v iluzijo in neko predstavo o njem, ki pa nikoli ni bila resnična.

In za božjo voljo, kako imajo drugi ljudje toliko časa, da ga gledajo po 10 ur na obisku? Meni bi se utrgalo, da je nekdo pri meni vsak drugi dan in to po par ur.