Najdi forum

Pozdravljeni!
Saj ne vem, kje naj začnem …
S svojim dragim sem v vezi slaba tri leta. Zdi se mi, da se imava res iskreno rada, a začenjava imeti ene in iste borbe glede dveh stvari – storiti korak dalje, tj. se vseliti skupaj in njegov deloholoizem. On je dve leti mlajši od mene, ima še en leto da konča faks, dela pa redno preko študenta. Jaz sem eno leto že zaposlena in čutim, da je čas, da grem od doma in da se vseliva skupaj. Malo tečno je, da se nonstop seliva od mojih k njegovim in se konstanto pregovarjamo z družinami, kje bova za vikend in poslušava, kako naju nikjer nič ni. Saj nekih zamer nikjer ni, ampak čuti se, da vedno nekomu nekaj ni prav.
Mislim, da sva finančno sposobna najeti eno stanovanje in da bi on lahko zadnje leto “pregural” z vožnjo v kraj študija (ali obratno jaz v službo). A tu so izgovori, da to ne gre tako hitro, da se on na 30 kvadratov pač ne bi selil, da je plačevanje najemnine metanje denarja v luft, pa saj bi zidala hišo, v mestu mu bo dolgčas … da ne bo pomote se delno strinjam z njim, neka dolgotrajna opcija to ni, ampak kaj naj bova do 30 pri “tastarih” vsak za sebe? Selitev v nobeno od najinih hiš žal ne pride v upoštev. Pa da bo jasno, vsak dan sva skupaj (sedaj ko so počitnice) in že lani je bil bolj malo v študentu, saj je bil cel nesrečen tam sam pa še jaz sem prišla k njemu med tednom, tako da sva res zminimalizirala ločene dneve. Ne vem, kaj si naj mislim … imam občutek, da njemu to prestavljanje sem ter tja ustreza. Nekega kompromisa ne najdeva. Razmišljala sem, da sama najdem neko mini varianto, ampak se zavedam, da to ne bo rešilo ničesar prej poslabšalo vse skupaj.
Drugo pa je, da fant dela po cele dneve, že zdaj pa sploh ni redno zaposlen! Sama sem zaradi njegove službe že večkrat izvisela (pustimo stvari med tednom, ampak tudi za vikende). Pa je res dober, prijazen in srčen fant, ampak ko samo pomislim, kako bo to izgledalo, če bi imela skupaj družino?! Ne vem no …
Vse skupaj se je v moji glavi začelo malo kopičiti in nekje podzavestno imam vse večji odpor, da hodim k njemu in k njim domov. Pa so tam čisto prijazni, ampak nekako postajam vse bolj tesnobna glede vsega, prav čutim, da me včasih tišči v prsih. Pa res se mi zdi butasto, da dela do večera in potem praktično samo prespiva skupaj. Pri njemu doma drugače že pričakujejo (in tudi glasno povejo) poroko in da si bova pri njih uredila “podstrešje”. Vendar to res ni optimalno za neko stanovanje, prav tako sem mnenja, da je neka razdalja/meja med “tamadimi” in “tastarimi” potrebna. Pa odkrito povedano tudi jaz zaradi sebe in narave svojega dela in konstantnega izobraževanja ob delu potrebujem določen mir.
Strah me je, da sem se začela zaradi vsega podzavestno oddaljevati od njega in da se nekako ne ujameva več nazaj. Pa ga imam res rada in se pogovarjava o vsem tem, kar sem napisala, pa vendarle … ali je res tako težko narediti en korak naprej in si včasih postaviti meje pri delu? Pa najini starši seveda – je tako težko spustiti odraslega otroka iz rok?

Spoštovani,

navadno je tako, da nas razmišljanje (ali pisanje) na koncu pripelje do ključnega vprašanja ali ugotovitve. Tako sta se pri vas izoblikovali temeljni vprašanji, na kateri iščete odgovor:

1. Ali je res tako težko narediti en korak naprej in si včasih postaviti meje pri delu?
2. Pa najini starši seveda – je tako težko spustiti odraslega otroka iz rok?

Naj poskusim jedrnato odgovoriti nanju:

Ad 1. Za vas morda ne, za vašega fanta pa. In to je pri vsem bistveno. Omenjate celo deloholizem, ki je lastnost, zelo zaželena pri delodajalcu, pri intimnem partnerju pa ne, ker je ena od oblik bežanja (četudi nezavednega) iz odnosa. Rešitev: da fant ozavesti, kje je vzrok za njegovo ravnanje. (To ne pomeni, da potem ne bo več »smel« delati, ampak bo, nasprotno, imel bolj svobodno izbiro, ne le pri delu, ampak tudi v odnosih in življenju nasploh.) Brez tega osnovnega koraka so nadaljnje debate na to temo samo izčrpavanje.

Ad 2. Za vas morda ne, za vaše in fantove starše pa. Kar ne pomeni, da se ne morejo oz. se jim tega ni treba naučiti. Tudi starši odraslih otrok se moramo tega naučiti, ker je za nas ta situacija nova (kot bo nekoč, če boste imeli otroka, nova tudi za vas). Ampak če so nanjo pripravljeni, ni to nič hujšega kot študiranje za izpit – pa ajdi, recimo diplomskega 🙂 Če niso, je zanje to lahko zelo težko in se jim zdi čisto nemogoče, vendar je to njihova razvojna naloga. Vaša razvojna naloga pa je, da se vedete kot odrasla mlada oseba – spoštljivo, toda z razmejitvami do njih, spoštljivo in odgovorno do sebe. Ne zidate prihodnosti svojih staršev, ampak svojo. Ste pa obenem zanjo tudi v celoti odgovorni. (Več o tem lahko preberete v mojem intervjuju Moja droga je iskrenost Vaš link.) Razmislite, koliko so vam v življenju omogočili, in jim bodite pripravljeni to povrniti (zlasti ko v bolezni in starosti to potrebujejo). Če pa pričakujejo, da jim boste z obiski čez konec tedna ali celo s stanovanjem v isti hiši zapolnjevali čustvene primanjkljaje, ponavljam, je to njihova razvojna naloga. Vaše nelagodje ob njihovih pričakovanjih je pomemben in veljaven notranji signal – spoštujte ga, kajti če ga ne boste vi, ga tudi noben drug ne bo.

Pa še tretja zadeva, vaše razmišljanje o »mini varianti«. Ne gre za to, da bi bila to idealna rešitev; če pa bi vse skupaj poslabšala, je vajin odnos že tako ali tako zelo krhek, se vam ne zdi? Vaše razmišljanje in občutki vam jasno sporočajo, da vprašanje umika zaseda že zelo veliko vašega mentalnega prostora. Kaj je narobe z mini varianto? Saj ne bo za večno, kakor ni za večno nobena stvar na svetu. A preden se odločate za tako pomemben korak, kot je zakon, gradnja hiše, celo družina … res potrebujete mir in čas za premislek. In seveda za spremembo vajinega funkcioniranja med seboj in s starši. Ne vem, če poznate zgodbo o Johnu Lennonu in Yoko Ono. Ker je čutila, da ni dovolj zavezan (milo rečeno) stabilni zvezi, kakršno si je želela, ga je poslala v divji New York, da se nazabava po mili volji. In seveda tvegala, da se ne bo vrnil. Pa se je, imela sta sina, ki mu je bil ljubeč oče, njuna zveza pa je prešla v zgodovino.

Svojega dragega najbrž ne boste poslali v New York, lahko pa ga povabite na partnersko terapijo, kjer se bosta laže pogovorila o zadevah, o katerih se zdaj nikakor ne moreta slišati. Zvenita kot ljubeč par, zakaj si ne bi dala priložnosti?

Če imate še kako vprašanje, me lahko pokličete brez obveznosti. Srečno in lep pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

New Report

Close