Pasivna agresivnost
Po daljšem samskem obdobju sem v zvezi z moškim ki je deset let starejši . Zveza traja 4 leta imava pa vsak svoje stanovanje . Nekaj me zadržuje da ne morem začeti tiste prave zveze z njim , mislim pa da tudi njega enako nekaj zadržuje . Ko sem omenila pravo zvezo sem mislila predvsem na skupno življenje torej skupni bivalni prostor . Če dobro razmislim si tega v resnici močno želim vendar imam pomisleke in oviro kot da z njim nekaj ni najbolj vredu s tem pa mislim predvsem njegov pogled na življenje predvsem ljubezensko .
Opažam da večkrat uporabi pasivno agresivnost .Uporabi jo takrat ko je izzvan . Moja je bolj odprte narave zato on ve kaj bi si jaz želela da on malce popravi pri sebi . Ne pove da ga je nekaj prizadelo ampak kuha zamero ki se kaže kot da je preslišal kaj mu želim povedati, stvari se mu ne zdijo nujne za spremembo s tem da jih sploh ne naredi ali pa jih naredi površno s figo v žepu , ne kaže spoštovanje in se maščuje z ignoranco in tišino ki traja in traja . S tem hoče najbrž narediti lažen vtis da je on v prepiru zelo skuliran saj se je iz njega umaknil in me z ničemer ni užalil po drugi strani pa se ne zaveda da me bo s svojim obnašanjem šele začel žaliti in poniževati ker konflikta ne bo ustavil s pogovorom ampak z ignoranco ki pomenila da nekaj časa zanj sploh ne bom obstajala in kot da me ni . Mene ta pasivna agresivnost pri njem zelo moti saj se mi zdi zahrbtna in si ne morem predstavljati takšnega obnašanja v skupnem prostoru z njim . On ne more izraziti svoje jeze do mene na drugačen način kot pa na takšen da mi niti ne pove kaj tocno je zameril medtem ko on pri meni točno ve kaj njemu zamerim jaz saj mu to povem .
Takšno obnašanje je pri njem konstantno enak vzorec že vsa leta in ne vem kje ga je pobral.
Ali menite da se osebi da pojasniti da negativno vpliva na odnos s taksno pasivno agresivnostjo ali pa ga je bolje zapustiti ?
Spoštovani,
ljudje lahko spremenijo svoje vedenje, pa tudi čutenje in mišljenje. Naredijo pa to, ko so sami motivirani za spremembo. Včasih lahko spodbuda od zunaj osebi pomaga, da zbere lastno motivacijo in nekaj spremeni. V primeru kot je vaš, bi to lahko pomenilo, da parnetju pojasnite kako vi doživljate njegovo vedenje ali celo postavite pogoj – ali sprememba ali razhod. Vendar pa je roko na srce možnost za spremembo na tako zunanjo pobudo – majhna. To pa ne zato, ker bi bil partner hudoben ali neumen, ampak, ker so razlogi z njegov način ravnanja v konfliktu globoko ponotranjeni.
Paivno agresivno vedenje pomeni, da ima oseba notranji konflikt. Z enim delom sebe želi izraziti jezo, z drugim delom pa sam sebi to preprečuje. Zato pride ven ena mučka. Ta drugi del ima določene razloge, da preprečuje jasno izražanje svojih stališč, odkrito borbo za svoje interese in izražanje jeze. Ti razlogi so običajno prepričanja kot npr.: “Jezijo se samo butci.”, “Če bi me druga oseba imela rada, bi prebrala moje misli in mi sama dala kar si želim.”, “Nisem dovolj pomemben, da bi si dovolil jano povedati kaj hočem.” itd.
Zdaj pa tako. Včasih je taka prepičanja težko spremeniti in traja dolgo časa. Še posebej, če je lastna motivacija šibka. Včasih je pa dovolj že hiter vpogled v iracionalnost svojega ravnanja. Recimo ena taka stvar bi bila, da bi skupaj s partnerjem pobrskala po spletu in izpopolnila veščino Upravljanja s konfliktom. Se pravi čisto praktično kako ravnati kadar druga oseba želi nekaj, jaz pa nekaj drugega. Kako se na usterezen način boriti za svoje interese, hkrati pa biti spospoben skleniti kompormis. To je čisto praktična veščina, ki jo starši v zelo pogosto pozabijo naučiti svoje otroke.
Pri odločanju o vašem vprašanju vam bo koristilo, če boste prelistali knjigo 5 jezikov ljubezni.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Vsekakor preden načrtujeta kakršenkoli naraščaj, poskusiš lahko vse kar ti predlaga Uroš.
Tudi jaz sem.
A ni bilo interesa oz.motivacije, ker on je bil že v osnovi in štartu “brez napak”, skratka nespreminjajoči se človek, ki je popoln, z zdravo kmečko pametjo (seveda ta se je spreminjala glede na osebne interese), tako da, jaz se z Urošem kar strinjam, že s tistim na začetku; človek mora SAM biti od znotraj motiviran za spremembo.
Lahko mu ti narišeš in hkrati napišeš knjigo, doktoriraš iz logike, psihologije, osebnih odnosov in mu na nivoju petletnika 1000x obrazložiš kaj je to DVOJINA, SODELOVANJE, TOLERANCA, EMPATIJA, pa bo vse zaman.
Kateri triger pa naj bi bil najboljši, da človek sam pride do želje do spremembe pa je pri manipulatorjih, kar pasivno-agresivno delovanje definitivno je, verjetno skoraj toliko obstoječ kot je obstoj vilincev in palčkov.
Sicer iz druge teme, a nekako sodi tudi v to:
John Gottman s sodelavci na Washingtonski univerzi je z longitudinalno študijo 20+[/url] let pri opazovanju 200 parov prišel do parametrov, s katerimi trdijo, da zmorejo s 94% točnostjo napovedati, kateri pari se bodo ločili v prihodnosti. Omenjene pare so namreč izpostavili reševanju problemov in konfliktov, ko so bili še skupaj. Glede na njihove reakcije, tudi analize mikroizrazov, pogledov, barve glasu in intonacije, govorice telesa.. kot tudi bolj glasne vsebine medsebojno izrečenega, so prišli do sledečih zaključkov:
4 točke, ki napovedujejo ločitev oz. “4 jezdeci apokalipse” so:
– negativna kritika partnerja,
– defenzivnost,
– prezir,
– umikanje vase, tišina.
Konflikti, prepiri.. so drugače običajen del kakršnekoli skupnosti, tudi zakonske oz. partnerske. Glede tega, kako se s spori pari soočajo, jim je uspelo določit tri prevladujoče vzorce:
– odprto in umirjeno
– glasno in strastno
– izogibanje (nojevsko pretvarjanje).
Ne glede na stil oz. vzorec soočanja s konflikti, imajo pari, ki ostanejo v partnerstvu skupni imenovalec: “Pozitivna interakcija med partnerjema je 5x bolj pogosta, kot negativna.”
Jaz sem bila taka, da sem v užaljenosti ali prepiru obmolknila, se umaknila in čakala, da je druga oseba naredila prvi korak. Če ga ni, sem ga sicer sama, ampak šele po nekaj tednih. Pri meni ni šlo za pasivno agresivnost, saj s tem vedenjem nisem želela doseči partnerjeve uklonitve ali mu pokazati svoje, ampak enostavno nisem upala izraziti svojega mnenja, ker nisem vedela, kako bo sprejeto, ker sem se bala, da bi me oseba zaradi prepira zapustila in ker se mi je zdelo, da tako ali tako nisem slišana. Moj bivši mož je vse to samo še zabetoniral, ker je bil ob vsaki najmanjši pripombi globoko užaljen, prizadet, žalosten in skratka tak, da se je še kamen razjokal. Lahko je šlo samo za umazane štunfe sredi hodnika, pa je bila njegova dušica globoko ranjena zaradi moje neposredne pripombe glede umazanih štunfov. Sploh ne vem, ali je obstajal pravi način zanj, kako ga opozoriti na to, kam sodijo umazani štunfi. Kaj potem šele kaj drugega.
No, potem sem spoznala partnerja, ki me je večkrat ravno zato sprovociral, ker mu je šlo to moje umikanje blazno na živce. Naučil me je, da je v zvezi dovoljeno kaj povedati tudi na glas, da prepir ne pomeni konca sveta, ampak samo malo bolj burno izmenjavo mnenja, in da se imava kljub prepirom še vedno rada! Sem pa rabila kar nekaj let, da sem si drznila kaj povedati. No, zdaj imam drugega partnerja in me je skušal nekajkrat na kratko odpraviti glede konfliktov v smislu, da ne rabi drame v življenju, da mu tega res ni treba, da če mislim težit in komplicirat, je bolje, da se ne greva več … Ampak sem pridobila toliko samozavesti, da sem mu razložila, da če ni pripravljen ob vsem dobrem in mojih pozitivnih lastnostih občasno potrpeti tudi kaj ne tako prijetnega, potem itak nima smisla, da poleg tega obstaja možnost, da je moje “teženje” upravičeno in da če sva enakopravna partnerja, ki želita ohraniti zvezo, potem mora včasih tudi on kaj spremeniti pri sebi in/ali potrpeti oziroma me vsaj poslušati in se odzvati. Tako kot jaz. Če na vse to ni pripravljen, potem res nima nobenega smisla. Razložila sem mu tudi, kako je bilo v mojem zakonu in da nočem postati več tiha miška, ki se na vsak način izogiba prepiru zaradi miru v hiši. Zdaj pa nagradno vprašanje, kakšne ženske si on želi oziroma ali si sploh želi biti z mano?
No, si je pustil razložiti in je nehal z izjavami, da ne rabi drame 🙂 In zdaj se dejansko več ne skregava, ampak pogovoriva.
Hočem reči, da se moraš postaviti zase. In težko je biti srečen, sproščen v zvezi, kjer moraš paziti na vsako besedo. Morata se pogovoriti o tem. Zakaj se on umakne in ignorira? Zakaj ne pove naravnost, kako se počuti v sporu? Zakaj se mu zdi lažje biti brez stika s tabo, kot da previharita pač tiste pol ure in je potem spet mir? Ti pa se moraš naučiti uporabljati primeren ton, če slučajno pretiravaš. Vse se da povedati tudi umirjeno in z nevtralnim besednjakom. Ko te nekaj zmoti, počakaj deset sekund in šele nato spregovori.
Res ti odsvetujem kakršne koli daljnosežne spremembe glede vaju, preden ne rešita te zagate.
