Pozdravljeni.

Z možem sva že 8let poročena, skupaj pa 10let, imava 6let starega sina in 3 leta staro hčerko. Živiva na kmetiji sama z otroki, ki je v lasti njegove mame. Prva leta nam je delala preglavice ena od moževih sester, ki je diagnosticirana danes z MOM, ki se je nad menoj psihično in fizično izživljala, mož je dosegel, da ne sme hoditi na kmetijo, tako da imamo mir. Še vedno se pa ta sestra izživlja nad mamo, ki živita skupaj drugje. So imeli očeta oz. moža alkoholika v družini, ki pa je že dlje časa mrtev.bIn tašča se pogosto hodi stresat nad nami. Mi se v ta odnos med njo in hčerjo več ne vpletamo, saj je vsak poizkus pomoči naletel na gluha ušesa, tašča če bi lahko bi nam najraje to svojo hči spravila nazaj na kmetijo. Vglavem problem pa se pojavlja že leta med mano in možem. Izgleda se mož bori z nekim občutkom manjvrednosti, naj zelo veliko pomaga tašči, velikokrat kar sredi kosila, ko kliče zapusti in odide, družinskih tenutkov je malo, z taščo se kar dogovorita nekaj, mene pa mož zgolj obvesti. Ne razumem več kaj se dogaja, a postajam vedno bolj nesrečna. Mislila sme da bo prvih letih boja s tisto sestro in k sva ta čas nekako skupaj držala, se zdi da mož več neve kaj hoče, po pogovoru z njim sem ga spraševala, zakaj še po službi beži ven v delo na kmetiji toliko, ker mi tega ne rabimo, družina pa ga pogreša, ne zdi se mi da imam moža, ampak da živim s sostanovalcem s katerim se razumeva dokaj vredu , a se skoraj nič ne vidiva. On pravi da beži v delo, da si živce s tme umirja, ko ga vprašam če ga familija bremeni toliko reče ne, da ga bremeni služba in druge stvari. O selitvi noče nič slišati, saj ve vložil veliko dela in energije v adaptacijo stare kmetije, v upanju da bo nekoč njegova. Vse moje prošnje naletijo na gluha ušesa. A hkrati sme se izgubila, nenehno se žrtvujem in mu pomagam pri stvareh katerim nasprotujem, ker trenutno nimam službe, mi še toliko lažje piha na vest, gospodinjstvo in otroka sta skozi na mojih plečih. Ljubim ga a tukaj ni služb, rada bi se odselila, da si dobim drugje službo, a on vidi samo kmetijo. Otroka čutita te napetosti, tudi pogosto sta priča prepirom med možem in taščo, sin se tudi ne počuti dobro, ker ve da je tašča lastnica in je slišal že večkrat od nje da nas lahko ona iz hiše vrže, kar sicer ne more kar tako narediti, saj imava račune od gradnje hiše, ki sva jo naredila, a ima pa le nek psihičen efekt na človeka, otrokoma ni bilo jasno zakaj jaz nikoli ne grem na obisk k tašči, zato otroka tudi vesta da me je svakinja zbrcala v nosečnosti v hlevu in sme pol imela splav, sin večkrat potoži, da je žalosten da nima starejšega brata. V glavnem zelo globoke rane se vlečejo in nekako se to kaže v možu. Tukaj je veljajo da si vreden samo nekaj če delaš k konj. Razumem dinamiko kmečkega življenja tukaj.

Nevem pa kako še možu dopovedati da ga pogrešamo in da si želimo da naj z nami drži in ne da se proti nam obrača. Stara sem 30, on 36, ne želim še naslednjih 10let tako živeti, tudi do otrok ni pošteno, saj rabijo očeta, tašča pa ne rabi nobene pomoči po mojem mnenju, sicer pa ima še 2 hčeri in naj one dve še kaj pomagata.

Za psihoterapijo noče slišati, ko doma želim delati po kakih knjigah vaje za pare, zaspi zraven.

Mogoče ne vidim širše slike tukaj, zato prosim za pomoč. Bilo je zelo hudo na začetku, zaradi nasiljaiz strani moževe družine, iz ljubezni do njega, sme vedno možu ob strani stala, in ga opolnomočila da se je zase postavil, in da smo poskrbeli za to da imamo mir pred njegovo sestro, in sva premagala ovire, sedaj pa stvari kar nekam tonejo, še vedno vidim da zna biti tisti čudoviti človek, a kaj ko beži v delo ali se pa skregamo 1,2,3 ker je mož kar naprej obremenjen.

Kaj lahko še naredim? Vsekakor delam tudi na sebi in se učim o tem, zakaj sme si našla njega kot partnerja in kaj moram sama pri sebi spremeniti da bi boljše živeli vsi skupaj. Včasih si mislim, bi najraje sam spokala, in vzela otroke, bo prišel za nami, a kaj če ne bo, mogoče to rabi, ker ne zmore tega koraka, po drugi strani pa me je strah da bo pol še sledila samo ločitev, ker ga ne bo za nami.

Počutim se izgubljeno, ne vem več kdo sem, kaj hočem v življenju, veliko priložnosti kariernih mi je spolzelo iz rok, ker sem vedno hitela pomagati možu na kmetiji in zadnje desetletje življenja namenjala osrečevanju drugih.

Prosim za kak nasvet.

Spoštovani,

Vašo situacijo vidim tako, da ste se pripeljali v močan dolgotrajen notranji konflikt med dvema notranjima silama:

1. sila pravi: »Hočem raziskati kdo sploh sem jaz in kaj v življenju sploh hočem. Hočem se zaposliti in okrepiti svojo neodvisnost. Hočem raziskati svoje karierne priložnosti. Hočem uporabljati svoje potenciale in sprejemati lastne odločitve. Hočem več lastnega življenja, več avtonomije. Hočem živeti s partnerjem, brez strupenih vplivov tretjih oseb. Hočem živeti v partnerstvu, kjer moje prošnje ne bodo naletele vedno na gluha ušesa. Sem dobra oseba in vredna ljubezni.«

2. sila pa pravi: »Hočem se žrtvovati za druge, saj me drugače ne bodo imeli radi in me lahko zapustijo. Če me zapustijo se bo zgodilo nekaj zelo hudega. In to tako hudega, da bom raje sprejela vlogo služkinje, ki skrbi za otroke in gospodinjstvo ter jo lahko lastnica hiše brez posledic brutalno obrca. (Namenoma nekoliko karikirano pretiravam. Čeprav tole brcanje spada po moje že v kategorijo kaznivih dejanj.) Raje bom še naprej živela v hiši te iste osebe in vanjo celo vlagala svoj denar. Bom sicer malo pojamrala, da mi je težko, več od tega pa ne. Opolnomočila bom moža, ne sebe. Sem odvisna oseba. Sama nisem dobra oseba in nisem vredna ljubezni.«

Se pravi, vaša situacija ima točno določeno globoko logiko. Zdaj imate na izbiro tri možnosti. (1) Ostajate še naprej v notranjem konfliktu in zaradi tega trpite. (2) razrešite notranji konflikt in se odločite za smer 1. sile ali (3) razrešite notranji konflikt in se odločite za smer 2. sile. V primerih 2. in 3. ne boste več trpeli zaradi notranjega konflikta. Odločitev je seveda vaša. Tudi če ostanete v notranjem konfliktu, je to vaša odločitev.

Pravite, da delate na sebi, da bi živeli bolje. Dobro za vas. Najhitreje se take probleme reši v kvalitetnem psihoterapevtskem procesu. Vašem, ne moževem ali ostalih primoženih sorodnikov. Za rešitev je potrebno razumevanje prej omenjene nezavedne logike, ki je v ozadju vaše situacije. Če želite zadeve raziskovati sami, vam predlagam nekaj literature, ki vam bi po mojem lahko koristila.

O skritih razlogih, zakaj se s partnerjem zapletamo v boleče vzorce obnašanja:
1. Eric Bern – Katero igro igraš?
2. Ian Stewart – Sodobna transakcijska analiza, Poglavje 24: Zakaj ljudje igrajo igre in Poglavje 25: Kako prenehati z igranjem iger

Oba vira sta poljudno-strokovna, tako, da se splača prebrat.

O tem zakaj se določene osebe spustijo v odvisen odnos in so se pripravljene odpovedati svoji avtonomiji. In kako se tega osvoboditi seveda. Predlagam naslednja dva vira:

1. Tukaj preberite moj članek z naslovom PARTNER ALI NASPROTNIK: http://revitacenter.si/#page71

2. Poiščite knjigo avtorja Amirja Levine: ATTACHED. Knjiga podrobneje pa vendar praktično in razumljivo odgovarja na vaše vprašanje. Na voljo je srbski prevod knjige z naslovom: VEZA. Če knjige ne najdete, bi jo pa želeli, me lahko kontaktirate. Moji kontaktni podatki so spodaj.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić