Najdi forum

Pozdravljeni,nejprej bi opisala malo zgodovino sebe. Z bivsim partnerjem sva se razsla po 10ih letih veze.. Je devet let starejsi. 7 let je najina veza temeljila bolj na zmenkih,potem sem jaz zelela stopnicko visje v odnosu…sem zanosila, rodila hcerko. Takrat sva zacela ziveti skupaj. Ker je bil to moj prvi otrok sem mogoce hcer res priklenila nase in partnerja nisem pustila blizu. Pri njenih treh letih sva se se razsla,ker si je nasel drugo zensko…in to varanje je baje trajalo celo leto. Bila sem zelo razocarana kajti nudila sem mu vse,pa je odsel z drugo. No po tem razhodu sem nasla novega partnerja. V vsej ranljivosti sem se hitro zaljubila, dajal pozornost, bil je zlat. Po pol leta veze je zbolel, psihicno…bil tudi hospitaliziran. Stala sem mu ob strani,saj sem ga imela rada. Iz bolnice je hitro prisel, zato sem si mislila da hudo ze ne more biti. Je pa takrat dobil zdravila,ki jih je mora dnevno jemati. Od takrat naprej se je najino spolno zivljenje spremenilo,njemu ni bilo do tega,krivdo valil na zdravila. Pa sem potrpela,mu dala cas. Po pol leta nekje sem zanosila, ker nama je dopust ob kozarcku vina dal vetra.. rodila sem sina… Pol leta po rojstvu je partneru zdravnica prekinila terapijo z zdravili in pri njegovem sedmem mesecu zopet hospitaliziran. Ponovno na zdravilih. Od takrat dalje pa je slo samo se navzdol..to danes vidim. Spolnega zivljenja od spocetja sina ni vec, sin pa je star 2leti in 4 mesece. Dotikov ni, nicesar ni. Sprasevala sem se ze,ce je z mano kaj narobe..prejsni z drugo odsel, zdajsnji tako… Spiva loceno. Doma ima skuhano,oprano..vse. Vse ima,z njegove strani pa nicesar. Dela na 4 ure, pride ob 12 ih iz sluzbe, in vse kar je gre v vrtec po sina ob 15ih,preostali cas prezivi na kavcu z daljincem v roki. Zredil se je tudi zelo. Za svoje zdravje ne naredi nicesar. Potem me moti tudi pivo-alkohol,ki ga ne bi niti smel zaradi zdravil. Njemu je normalno da spije tri pive na dan.. Jaz pa zjutri otroke zrihtat, sluzba, domov…cunje,posoda…pa,z otrocmi ven, zvecer noter..jih skopat, vecerja,spat…itdDoma. Pred casom sem mu rekla da nisem zelezna in da ne zmorem vec tega,pa me sploh ne jamlje resno. Rada bi se resila veze, dusi me, ne zmorem vec,da imam zraven dveh otrok se enega-njega. Kuha tudi nic ne. In ker ne gre v sluzbi na kosilo pricakuje da bom zvecer ko pridem ob pol sedmih z otrocmi domov se ne vem kaksne vecerje kuhala,ker pac on ni mel toplega obroka. In ko kaj recem, mi pravi da jamram,sem sitna,samo tezim,pa kok mi je le hudo. Vsega tega ne zmorem vec, ne ljubim ga vec, ubil je vse.Vprasanje pa je…kako postopati, kako narediti razhod. Bojim se,ker je le psihicni bolnik.. pa se stanovanje mava skupaj kupljeno od lani. Oba imava kredit pol pol. Prosim za kaksno besedo,kako vidite. Sem cisto na tleh. Hvala

Spoštovana,

lahko razumem, da ste v težki situaciji, saj ste že drugič pred razhodom s partnerjem. Razočarani, utrujeni in z veliko mero prezira razmišljate, da tako ne gre več. Radi bi odšli, hkrati pa vas je zelo strah, prevzemate prevelik delež obveznosti in odgovornosti in same sebe še ne morete vzeti zares, kar vse vas drži v začaranem krogu. Enostavno je zapisati odločite se, zberite vso jezo/odločnost, zaupajte vase in sledite nekaj korakom, ki ste jih enkrat že izkusili, vem pa, da je to težko storiti, dokler v sebi ne pridete do te točke.

Po vaših navedbah v zvezi in družini držite 4 vogale in ste pravzaprav že od začetka v obeh zvezah sami, tako v partnerstvu kot v starševstvu – čeprav na začetku verjetno mnogih opozorilnih znakov niste zaznali. Dobro bi bilo odkriti kdo ste in kaj prinašate v odnose, da so vam takšni partnerji privlačni. Pri sedanjem partnerju me po vašem opisu poleg izrazito pasivne in premalo odgovorne drže skrbi alkohol in morebitna zasvojenost (odgovornost je njegova!). Ne glede na psihično bolezen (nič niste napisali za katero diagnozo točno gre), je partner, če prav razumem, psihično in opravilno še vedno v polnosti odgovoren. Kot odrasel je torej sam odgovoren zase, za svoje vedenje in tudi za svoje zdravje, kot oče pa je oz. bi moral biti predvsem odgovoren za skrb, stik in ukvarjanje z otroki ter kot moški in parter za enakovreden odnos z vami. Sami ste opisali kako z njegovim deležem porazdelitve obveznosti niste in ne morete biti zadovoljni in če je tako, tudi ni pošteno do vas in do otrok. Za ustvaritev realnega mnenja in za ugotavljanje dejanskega stanja bi sicer potrebovali še njega in njegovo plat doživljanja celotne situacije.

Verjetno ste partnerju že večkrat skušali mirno povedati kaj vas moti, kaj si želite in pričakujete od njega in kako se vi počutite. Pomembno se mi zdi to povedati na tak način, da ne krivite, da ne obtožujete in ne očitate, pač pa govorite o sebi in o tem kaj vi doživljate in kaj pričakujete in kaj vam je oz. ni sprejemljivo. Osebno se mi zdi korektno razmišljanje in odločitev za odhod najaviti vnaprej in ne zgolj oditi in človeka, ki morda niti ne pričakuje, da je kaj resno narobe, postaviti pred dejstvo, vsak pa ve zase kaj zmore.

Na vašem mestu bi si poiskala terapevtsko podporo in se skušala opolnomočiti ter razmejiti odgovornost ter začela bolj zaupati sebi. Potrebno se bi bilo tudi ukvarjati s strahom in preseganjem le tega ter ugotoviti kaj vas v takšnem nefunkcionalnem odnosu drži. Ne vem kako daleč ste že s svojo odločitvijo razhoda in če za vas sploh še obstaja kaka druga varianta (npr. zdravljenje za doseganje abstinence, psihoterapija, partnerska terapija). Ko se boste v sebi odločili in prišli do tega, da boste za svojo odločitvijo tudi stali z vsem svojim bitjem, boste partnerju mirno povedali, da odhajate oz. da želite da on odide. Sicer je za pričakovati, da bo morda storil vse, da bi vas obdržal in bo pripravljen obljubiti marsikaj ter vsaj za kratek čas tudi resnično več sodelovati, čeprav se brez njegove resne odločitve in temeljitih sprememb v konkretnih dejanjih v resnici stanje zelo verjetno ne bo veliko spremenilo. Morda se bojite, da vas bo skušal manipulirati, čustveno izsiljevati in vas je strah kako se boste zmogli izviti iz primeža žrtve (občutki krivde) ter se postaviti zase in za otroke…

Stanja kot ste jih opisali so resna in posamezniku predstavljajo življenjski slog ter imajo tudi nezavedno družinsko ozadje in utečene vzorce, ki jih običajno ni lahko spreminjati. Se da, vendar je potrebna motivacija, zaveza in trdo delo dotičnega. Potem pa je tu še neka neznana psihična bolezen in veliko vprašanje je kaj vse se skriva tam zadaj. Morda ni prvič zbolel po pol leta vajine zveze? Na vašem mestu bi se o partnerjevi bolezni podrobneje pozanimala (tudi zaradi otrok), najprej pri njem, pa tudi pri njegovih domačih in pri njegovem osebnem zdravniku in psihiatru. Tam bi povedala glede vaše namere in jih prosila za morebitno podporo partnerju ob vašem odhodu. Dobro bi se bilo pozanimati tudi pri vladnih institucijah (CSD) glede skrbništva, dodelitve otrok, stikih, potrebe po morebitni varni hiši itd.,čeprav verjetno neke izkušnje okrog tega že imate.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

New Report

Close