Najdi forum

Ali sem sama kriva?

Moja zgodba je naslednja:” Poročena sva bila 25 let, imava tri otroke. Danes, ko gledam nazaj mi je žal, vendar ne vem ali je vse breme na moji strani. Žalostna sem, stara in zagrenjena. Moj bivši mož je lep moški, jaz sem bila vedno bolj staromodna, nič si nisem privoščila, od staršev, predvsem očeta sem bila zafrustrirana, zato nikoli nisem poudarjala svoje ženskosti. Tudi zredila sem se nekoliko med nosečnostjo. Mož mi je bil kljub mojemu izgledu ves čas zvest, me spodbujal k aktivnostim, pomagal pri vzgoji otrok, jih vodil ven, se z njimi igral, hodil v službo. jaz sem ostala doma, ker me je bilo strah okolice, ocenjevanja. Ves čas sem se ukvarjala s svojimi starši, vedno sem jih postavljala na prvo mesto. Mož se je trudil, da bi se začela spreminjat, pa nekako ni šlo. Nisem mu dovolila do sebe, ni bilo objemov, poljubov, še manj seksa, čeprav se je tudi tu trudil in bil vesel vsake moje sprostitve z njim. Zelo sem bila ljubosumna, v vsaki sem videla tekmico, kar sem mu tudi povedala. Tako se je vleklo celih 25 let, sicer smo pa bili ljubeča družina, razen midva, to je bilo bolj partnerstvo zaradi otrok, staršev, okolice. Nekega dne, ko nisva že dve leti niti dotaknila je spoznal novo žensko, ki ga kolikor lahko vidim s slik na fb ju ljubi. Tudi otroci, ki so z njima v stiku pravijo, da se super razumeta, da se objemata kot dva najstnika. Da ga ona ima res rada. Jaz sem ob tem zagrenjena, ker sem ugotovila, da sem zamudila 25 let, ko bi lahko bila ljubljena, če bi le želela. Da mi je podaril 25 let, jaz pa njemu hlad in občutke krivde. Po izčrpni terapevtski pomoči sem uvidela, da sem sama kriva za zapravljenih svojih in njegovih 25 let. Kakšno je vaše mnenje? Ali je res potrebno, da traja tako dolgo, da spoznamo, da nismo za skupaj, oz., da nismo primerni za partnerstvo?

Spoštovani,

Hm, iz vašega zapisa je razbrati, da imate zrel uvid tako v celotno svojo zgodbo, kot njene korenine iz otroštva pa tudi svojo odgovornost za svoje odraslo življenje. Razmišljam pa kaj je dejansko vaše vprašanje. Na začetku pravite: »ko gledam nazaj mi je žal, vendar ne vem ali je vse breme na moji strani« Iz tega sklepam, da bi želeli slišati, da ni vsa odgovornost za teh 25 let na vaši strani. To lahko takoj rešimo. Odgovornost za vajino partnerstvo ves ta čas je natančno 50/50. Čeprav v zapisu sebe nekoliko ‘dajete v nič’, bivšega moža pa nekoliko poveličujete, je partnerstvo veliko bolj zapletena zadeva. Veliko stvari se dogaja nezavedno in dokler je mož vztrajal v partnerstvu, je imel od tega ravno toliko ‘koristi’ kot vi. Koristi v narekovaju zato, ker so to pogosto nezavedne psihološke dobiti in na zunaj niso videti kot koristi.

Pravite, da se počutite žalostni in zagrenjeni. Pravite pa tudi, da ste se že kot mladi počutili zafrustrirani, kar je bila posledica odnosa vaših staršev do vas. Iz tega in ostalega v vašem zapisu bi jaz sklepal, da vaši starši niso dobro odigrali svoje vloge. Videti je, da so vas na nek način priklenili nase in vam niso dovolili se čustveno osamosvojiti ter razvijati svojih potencialov kot ženska in odrasla oseba. So že imeli kakšno korist od tega, da ste ostajali žalostni in zagrenjeni ter se še najprej posvečali njim. Če to drži, je to šolski primer čustvene zlorabe otroka.

Je pa res, da je odrasla oseba sama odgovorna za lastno življenje. Nikakor ne bi uporabil besede kriva, ampak odgovorna. Ja, v odrasli dobi ste tudi vi imeli določene zavedne in nezavedne koristi od tega, da ostajate žalostni in zagrenjeni. Ena korist je že vidna iz zapisa. S svojim odnosom ste se uspešno izogibali bližini in intimnosti. Zdaj, ali v otroštvu niste bili deležni ustreznih izrazov bližine iz strani staršev ali pa je intimnost oz. bližina za vas predstavljala celo nekaj neprijetnega/ogrožajočega. To pomeni, da ste imeli še kako tehtne razloge, da ste se v partnerstvu obnašali kot ste pač se. Ok, to je zgodovina. Vprašanje tega trenutka, ki ga jaz vidim, pa je ali hočete še naprej igrati igro, ki so jo začeli vaši starši in še naprej po njihovem scenariju živeti žalostno, zagrenjeno ter brez bližine, ali pa hočete prevetriti svoja prepričanja iz otroštva in zadihati na svoja pljuča. Moj najstarejši klient je malo pred 70 in počasi, vendar uspešno mehča prepričanja, po katerih je živel celo življenje. Tako kot pri njemu, kot pri vas in pri vseh ostalih klientih – ta prepričanja so v otroštvu imela svojo funkcijo, danes pa si z njimi nižajo/nižate kvaliteto življenja.

Uff, odgovoril sem več, kot ste vprašali. Če vam kaj pride prav, ok, če ne tudi ok :). Še odgovor na vaše zadnje vprašanje: »Ali je res potrebno, da traja tako dolgo, da spoznamo, da nismo za skupaj, oz., da nismo primerni za partnerstvo?« Traja natančno tako dolgo, dokler imata od partnerstva oba partnerja vsak zase dovolj ‘koristi’.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Spoštovani!

Hvala vam za izčrpen odgovor. Vse drži, kar ste napisali. Moje vprašanje pa je v zvezi s tem, kakšna oseba sem, da tako negativno delujem. In to do oseb, ki bi jih morala imeti najraje. Moram pa dodati še par pomembnih informacij o mojem delovanju, kajti bojim se, da dediščino staršev vlečem naprej in s tem onesrečujem vse okoli sebe. Kot sem napisala mi je mož po ločitvi vse zapustil, sama sem ob tem uživala, sploh, ker sem vedela, da mu je težko. Plačeval je najin skupni kredit, z enim dohodkom je moral vse stroške pokriti. Kljub temu sem zahtevala, da plačuje preživnino in, ker je imel občutek, da za otroke mora narediti vse je sprejel še eno službo, da je lahko vse poravnal. Tudi otroke sem nekako prepričala, da je tako prav in nisem nič povedala o tem, kaj vse nam je zapustil ter, da plačuje kredit. Meni stroškov ni bilo potrebno nikoli plačevati, ker jih plačujejo starši. Pa še ena stvar je, ki me postavlja v zanimivo situacijo. Moji otroci nimajo njegovega priimka, temveč mojega. Prav tako njega od rojstva kličejo po imenu, medtem ko mene mami. Otroci imajo do njega torej temu primeren odnos. Hočem reč, čeprav sem bila vedno prestrašena, da nisem šla v službo, ven da nisem otrok sama nikamor peljala, še vozniškega nisem naredila… sem vse naredila z neko jezo, predvsem, da ga prizadenem. Kaj mi je, ali sem poosebljena hudobija? S terapevtom sva vse to predelala, vendar sedaj eno leto po koncu terapije, prihajajo podobe spet na plano. Ali sem se preko njega, svojega moža (partnerja) maščevala in se še maščujem svojim staršem, predvsem očetu? Hvala vam, že v naprej za vaš odgovoro.

nova
Uredništvo priporoča

Spoštovani,

Pravite: “Kakšna oseba sem, da tako negativno delujem?” in “Kaj mi je, ali sem poosebljena hudobija?”. Ta vprašanja nakazujejo kje se zelo verjetno skriva bistvo vaše težave. In sicer v tem kaj vi globoko v sebi mislite o sebi kot o osebi, kot o bitju. Skupni imenovalec življenjskih težav psihološkega izvora, je, da je oseba o sebi prepričana, da je bistvu nepomembno, slabo, ničvredno bitje, nevredno ljubezni. To je zelo pogosto prepričanje. Oseba to zaključi že zgodaj v otroštvu. Ponavadi na osnovi odnosa, ki ga imajo starši do osebe kot otroka. Že takrat v otroštvu si lahko otrok zgradi tudi celoten življenjski scenarij. Recimo: “Očitno sem slaba oseba, zato se bom obnašala škodoželjno, da se bo potrdilo, da sem nevredna ljubezni. Na koncu bom umrla sama in zagrenjena. To bo še zadnja potrditev, da sem res slaba oseba.” To se seveda vse dogaja nezavedno, le življenje teče in se konča po začrtanem scenariju.

Seveda so take odločitve iz otroštva škodljive in so posledica slabih odnosov staršev ter infantilne logike, na podlagi katere otrok takrat sklepa. Otrok ne more še razumet: “Aha, saj starši me imajo v resnici radi in v resnici sem dragocena oseba, vredna ljubezni. Le obnašajo se tako čudaško, ker ne znajo drugače. V resnici mi hočejo dobro.” Moji kolegi in jaz smo v temelju prepričani, da smo vsi kot osebe v redu in pomembni. Zato tudi psihoterapija teče v smeri, da se klienti naučijo ločevati med lastno vrednostjo kot bitjem in dejanji. Učijo se novega zdravega prepričanja: “Kot oseba sem brezpogojno ok, lahko pa ga seveda pobiksam z dejanji. To pa ne vpliva na mojo osebno vrednost.” Potem, če klient tako želi, raziskujemo ustreznost posameznih dejanj. Ampak to nima veze s tem, koliko je oseba vredna kot bitje.

Odgovor na vaše vprašanje “Kakšna oseba sem, da tako negativno delujem?” torej je: ste enako kot vsi ostali dobra, pomembna, unikatna oseba, vredna ljubezni z vsemi potenciali in orodji, da živite zadovoljno življenje – če se tako odločite. To pa je drugo naše temeljno prepričanje: da se vsak človek že od otroštva dalje sam odloča o načinu kako bo preživel življenje. Kar pomeni, da lahko škodljive odločitve tudi kadarkoli spremeni. Ne v trenutku, ampak lahko, če se tako odloči. In na vprašanje : “Kaj mi je, ali sem poosebljena hudobija?” Zdaj že veva, da niste poosebljena hudobija. Je pa videti, kot da nekaj podobnega verjamete sami o sebi.

In še: “Ali sem se preko njega, svojega moža (partnerja) maščevala in se še maščujem svojim staršem, predvsem očetu? ” Mogoče, vendar menim, da je za vas veliko bolj kot raziskovanje preteklosti, pomembno vprašanje: »Ali želim pri sebi kaj spremeniti, da bom naslednjih 30 let živela bolj zadovoljno, bolj svoje življenje?« Če ja, v redu, če ne, tudi v redu. Vi ste edini pilot letala vašega življenja.

S tem sva izčrpala kvoto dveh odgovor na tem forumu :).

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Imaš mogoče kakšno konkretno psihiatrično diagnozo?

Tvoj drugi prispevek se bere kot en kup motenj.

Nimam posebne diagnoze, ker nisem nikoli obiskala psihiatra temveč vedno boj psihologe, terapevte… Sem pa zelo prestrašena, da imam res kakšno motnjo, ker počnem za običajne ljudi čudne stvari. Moram reč, da me je gospod terapevt v svojem odgovoru kar malo potolažil, bralka pa zmedla in prestrašila, da se sedaj bojim, da sem res motena oseba.

Psihiatrična diagnoza, tudi če izraz vključuje samostalnik motnja, ne pomeni, da si motena oseba, temveč da imaš diagnozo psihične bolezni. Tudi fizične bolezni včasih opisujejo z motnjo, pa to ne pomeni, da je bolnik motena oseba.
Vprašala sem pa zato, ker praviš, da si preveč prestrašena, da bi imela službo, da ne hodiš ven, nimaš izpita, da ti starši plačujejo stroške (kar je izjemno nenavadno za odraslo poročeno osebo). To so kar težke konkretne cokle, poleg vseh tistih, ki si jih opisala že v prvem prispevku). Poleg tega si nekako dosegla, da imajo otroci samo tvoj priimek in da očeta kličejo po imenu (kar je povzročilo tudi očitno ne ravno prisrčen odnos med njimi, če pravilno sklepam).

Prava diagnoza pomeni, da obstaja možnost za ozdravitev ali omilitev težav. Prav bi bilo vsaj poskusiti, tudi zaradi otrok.

Sedaj hodim v honorarno službo in sem naredila izpit za avto. Starši s katerimi živimo skupaj plačujejo stroške, ker smo tako navajeni. Meni to paše, ker mi tako več denarja ostane zase. Sicer pa res ne naredim prav veliko, V prostem času najraje berem. Lahko, da imam kakšno obliko depresije z žlehtnobo.

No, brez skrbi, to stanje se bo nekega dne na hitro spremenilo – ko bodo starši ostareli in umrli. Takrat boš imela priliko se postaviti na lastne noge.
Si zlorabljen otrok, ki ga starši vežejo nase, da si tešijo svoje čustvene potrebe in to dobesedno plačujejo s tem, da krijejo tvoje stroške. Ti pa soglašaš s tem, ker ti je udobno. Odrasel človek bi naj začel živeti svoje življenje. Ker v to fazo še nisi prišla, si nekje v notranjosti na starše zelo jezna, jezo pa si kot kaže stresala na svojega moža in verjetno v eni meri na svoje otroke.

Žal boš svoje slabe življenjske vzorce prenesla na svoje otroke in to bo tudi vir tvojega največjega trpljenja na stara leta – gledati boš morala, kako jim bo težko v življenju.

Pozdravljam, da si začela s terapijo, nadaljuj, ker imaš veliko za predelati. Pa ne ostani v občutkih, kako hudobna oseba si, ampak začni popravljati napake, ki si jih naredila v odnosih s svojimi najbližjimi. To lahko začneš že danes in boš imela dovolj dela do konca življenja. Če ti bo uspelo, ti bodo najbolj hvaležni tvoji otroci.

Dolgo sem oklevala, ali naj zapišem, pa naj bo, bom, pa lahko okrivimo vsi skupaj tole trenutno vremensko vročino, da mi je udarila na možgane. :)))
Skoraj vse, kar si napisal(-a), Ločena 60, se mi bere, kot da je to pisal nekdo drug, recimo tvoj mož, morda celo otrok ali kdo drug, ki je izrazito “na moževi strani”. Poglejmo le nekaj primerov:

Žalostna sem, stara in zagrenjena.
Moj bivši mož je lep moški, jaz sem bila vedno bolj staromodna …
Tudi zredila sem se … Mož mi je bil kljub mojemu izgledu ves čas zvest, me spodbujal k aktivnostim, pomagal pri vzgoji otrok, jih vodil ven, se z njimi igral, hodil v službo. jaz sem ostala doma, ker me je bilo strah okolice, ocenjevanja. Ves čas sem se ukvarjala s svojimi starši, vedno sem jih postavljala na prvo mesto. Mož se je trudil, da bi se začela spreminjat, pa nekako ni šlo … ni bilo … seksa, čeprav se je tudi tu trudil in bil vesel vsake moje sprostitve z njim. Zelo sem bila ljubosumna, v vsaki sem videla tekmico …

Malo težko si je predstavljati, da nekdo tako govori o sebi, razen v afektu (v katerem pa ne zmoremo pisati, vsaj ne toliko povezano).
In še “hujše”:

kakšna oseba sem, da tako negativno delujem.
Moram pa dodati še par pomembnih informacij o mojem delovanju …
mi je mož po ločitvi vse zapustil, sama sem ob tem uživala, sploh, ker sem vedela, da mu je težko.
Tudi otroke sem nekako prepričala, da je tako prav in nisem nič povedala o tem, kaj vse nam je zapustil ter, da plačuje kredit.
Pa še ena stvar je, ki me postavlja v zanimivo situacijo. Moji otroci nimajo njegovega priimka, temveč mojega. Prav tako njega od rojstva kličejo po imenu, medtem ko mene mami.
sem vse naredila z neko jezo, predvsem, da ga prizadenem. Kaj mi je, ali sem poosebljena hudobija?

To zveni natanko tako, kot bi o bivši ženi govoril še vedno prizadeti in obenem zagrenjeni, sovražno ali vsaj prezirljivo nastrojeni mož, ki vso krivdo za propadel zakon vali na ženo. Takih zapisov najdemo na teh monovih straneh ogroooomno. Le da se avtorji ne delajo, da so partner, ki samega sebe tako opisuje. Ne gre le za vsebino (kjer npr. izstopa “otroke sem NEKAKO prepričala” – torej ne veš, kako?), gre tudi za način pisanja, ki je izredno “iz druge roke”, iz pogleda drugega, ne lastnega, in tudi dikcija je taka (“me postavlja v zanimivo situacijo”, “informacije o mojem delovanju”, “ob ločitvi vse zapustil, sama sem ob tem uživala, ker sem vedela, da mu je težko” – uživala ob ločitvi??? …). Predvsem pa se tako NE izraža nekdo, ki je s “terapevtom vse to predelal”. Terapevt bi te usmerjal ravno proč od takih destruktivnih ali odtujenih razmišljanj.

In potem vse očitnejši primeri:
se bojim, da sem res motena oseba.
Meni to paše, ker mi tako več denarja ostane zase.
Sicer pa res ne naredim prav veliko …

In seveda vrhunski:
Lahko, da imam kakšno obliko depresije z žlehtnobo.

Če spremenimo osebo iz prve v tretjo, dobimo šablonski oris vsega krive žene iz ust užaljenega, ranjenega in nezrelega moškega, ki bi rad zdaj na forumu dobil potrditev, da je njegova bivša res depresivna žlehtnoba in morda celo motena oseba.

Vem, da imajo terapevti, ki moderirajo ta forum, veliko veliko več izkušenj (in seveda znanja) kot jaz, se pa vprašam, kaj bi pomislili, če bi vsi prebrali te primere.

Osebno mislim, da je velika verjetnost, da gre za “provokacijo” oz. “lažno prvoosebno pripoved”.

Ne glede na moje – nemara od vročine razkuhano – mnenje pa se tu postavljata dve možnosti.

Če je to res pisal mož: Poiščite si tudi vi terapevtsko pomoč. Vsa ta negativna občutja do žene vas razžirajo, nikomur ne koristijo, izstopite iz vloge žrtve/rešitelja itd., sicer vas bo vse to premlevanje razžrlo.

Če je to res pisala žena: Bistvo je načel že terapevt, ki je izpostavil dva od primerov, ki sem jih tudi jaz. Bi pa dodala: če je torej tvoj pogled v resnici, čisto zares, v globini, in tudi prva misel, ko pomisliš nase, tak, kot ga beremo v citiranem, imaš po mojem laičnem mnenju precej hujše težave kot le mizerno slabo samopodobo. Zdi se, kot da si se ločila od same sebe (ne od moža 🙂 in svojo zapuščeno osebnost, svoje bistvo, naredila za dežurnega krivca, hudobo, skratka “bad guya” v vseh pogledih. Kot da gre za popolno razklanost, v kateri na ta del sebe dejansko gledaš kot na tujca, ki ti je vse uničil. Razpad identitete, odtujenost od sebstva, nobene povezave med “sovražnikom” in agensom, ki dejansko lahko kaj naredi … Stroka bi povedala še veliko več. Izraziti manko čustev, ki se kaže v tvojem zapisu (bodisi govoriš o možu, otrocih ali sebi), npr. “ker mi paše”, “zanimiva situacija” ipd., kaže, da so tudi čustva ostala pri oddeljenem, osovraženem delu tebe, tam, kjer je vse “zlo”. Spet pa moram dodati, da je tak zapis, tako nečustven, neoseben, značilen, ko o nas govori druga oseba, seveda nezrela in neempatična. Ne glede na to, ali je ta druga oseba v resnici nekdo drug ali samo tvoj oddeljeni del, bi ti priporočila resno obravnavo pri kliničnem (ne “navadnem”) psihologu.

Srečno!

Strinjam se s temi vrsticami in dodajam, da je škoda, da skozi take zapise izgublja na verodostojnosti še en forum tega portala…

Po branju vašega zapisa, me je postalo resnično strah. Zato sem poiskala pomoč psihiatra. K sreči sem po pogovoru z njim ugotovila, da nimam kakšne resne psihiatrične bolezni. Recimo shizofrenije, na kar ste najbrž v vašem zapisu želeli sporočiti. To, da se sama zavedam svojih problemov in svojega delovanja je samo vpogled vase s pomočjo terapevtov prejšnjih obravnav. Vaš zapis sem pokazala tudi svojemu psihiatru, ki mi je svetoval naj na mnenja laikov na forumu vedno gledam z zadržkom. Srečno.

Samo v pojasnilo – to, kar sem želela sporočiti, sem sporočila. V vrsticah, ne med njimi. V mojem mnenju, ki je le to in nič drugega, ni besede o shizofreniji ali kakšni podobni “diagnozi”.

S tem se od te teme poslavljam.

New Report

Close