Najdi forum

Spoštovani.
Pišem vam ker se nama ruši zakon.
Sva mož in žena, 15 let razlike, on blizu 50, jaz nekaj čez 30.
Najina pot se je pričela pred skoraj 7 leti, ko sem se po 8ih letih razšla z bivšim partnerjem. Mož je to zvedel in ker sva bila takrat sodelavca, je dobesedno navalil name. En čas sem se še poskušala braniti, po drugi strani mi je pihanje na dušo bilo lepo. Sprejela sem kavo in nekako sva začela pot. Enostavno nisem bila dovolj močna, nisem zdržala. Lizala sem še rane iz prejšnje zveze, ko so sodelavci zvedeli da sva par so me zasuli naj mu slučajno ne naredim tega kar sem naredila bivšemu-ga pustim. Po manj kot mesecu dni sem bila pri 26 letih spet v zvezi. Mož je iskal “popolno” žensko, saj se je pri 40ih odločil da jo potrebuje. Jaz sem bila takrat zelo luštna-pred kratkim sem shujašala, imela dolge lase. Mož je bil prijeten svež veter, čez eno leto se nama je rodila hčerka.
Vsa leta sem bila vrat in glava družine. Mož je delavec. Dela z rokami. Izredno priden. Ne zna jezikov, z računalnikom…včasih ni vedel niti kam gremo na morje, ko je kdo skočil v zrak kje smo našli tako poceni app je dejal da imam jaz to čez.
Danes po skoraj 7letih imam zavidljivo lepo družino-iz prve zveze imam hčerko, skupaj tako dve. Z bivšim se dobro razumemo, oba ateja skupaj spijeta pivo, bivša tašča mi je druga mama.
Sem ustvarjalka, umetnica, riba po horoskopu, čustveno izredno močna, intuicijsko zelo. Mož se me je tako naučil poslušati, ko je videl kolikokrat sem imela prav. V letih iskanja v likovnem izražanju sem se našla in s svojimi tresočimi rokami-asencialni tremor rok-ustvarjam stvaritve kjer zastane dih. Imela sem otroštvo kjer je bilo polno psihčnega nasilja, tudi telesnega. Po očetovi smrti sem bila 10let VSE mami in bratu. na meni sta prebolela depresije itd.

In za seboj imam poskus samomora. Mogoče lahko preprosto rečem da mi ni bilo namnjeno, zdravniki namreč niso mogli kaj veliko narediti ker je bilo že prepozno za kakršne koli ukrepe.
Sedaj, dobre pol leta zatem sem na koncu z močmi.
Nekaj se je v tem času obrnilo, sama ne vem kaj. Spomladi sem zacvetela. V polnosti. Stran dajem stvari ki so me ovirale, in želim držati v rokah le kar je najbolj nujno-nitke hčerk in sebe. Nočem več biti glava in vrat družine, nočem več podpirati 3 stebrov v družini.
V vseh letih sem zaradi iskanja službe, delala različna dela, si pridobila takšne in drugačne izkušnje, se lotila učenja tujih jezikov ker živimo ob meji.
Ko grem vase se že dolgo zavedam, da dojemam partnerja ne kot partnerja ampak kot očeta. Vedno je izredno zaščitniški do mene, vnaprej opozarja na možne nevarnosti. Svet in službe kjer smo danes, so dinamični. Prvič v življenju me ni strah za službo-preprosto sem se začela zavedati da sem toliko različnih stvari delala in da sem se vedno znašla. In me zato ni strah.
Spremenila sem se tudi vizualno. Poleg na žalost pridobljenih kilogramov sem končno našla svoj stil oblačenja in frizure ki seveda izstopa. V svoji koži se počutim dobro, odlično. Mož pa ni zadovoljen. Ob novi frizuri ni govoril name cel dan, češ da ni primerna zame ker nisem več najstnica in priznal da se me sramuje. Želi si umirjeno življenje. Občutek imam da prvič v življenju živim, da je prišel končno čas zame. Hčerki nista več dojenčici. Nova služba v kateri mi gre dobro mi je dala zagon.
Z možem nimava intime, že dlje časa-več kot pol leta mu dobesedno dajem, ne trudim se več in ne sodelujem. Prenehala sem. Leta sem se trudila, ko je iz vsakega sexa želela narediti nekaj več, se dokazati, narediti iz lepega sexa “pornič”.
Postala sem zelo, kako naj rečem-hitro me sesuje. Ko smo se s prijateljicami pogovarjale o potovanjih sem se na poti domov sesula-zavedam se da bi za nap. še tako kratko potovanje bila celotna organizacija potovanja-vse-na meni. On bi le vozil kamor bi rekla in bil zmeden turist. Zadnjič sem ga v nekem mestu celo pustila. Bilo mi je dovolj da moram poleg otrok imeti na “vrvici” še njega. Sicer je imel srečo in nas kmalu našel pa vendar. Če sem se prej čsto videla in me ni motilo tega da imam poleg hčerk še enega otroka, sedaj tega ne zmorem več. Ko se takole sesujem je vseprevečkrat prisotna želja po samomoru. jemljem zdravila- Cymbaltho, Walbutrin, propranolol-zaradi rok in po potrebi lexaurin.
Moja čustva do njega so se spremenila-umrla. V njegovi bližini, se zaprem, utrpnem. Po eni strani sem precej samozavestna, ob njem pogorim na celi črti.
Iskreno sva se pogovorila. Ko sem mu dejala koliko se mora kdo od naju spremeniti za zvezo od 1-5 je dejal da on 3, jaz 7. In kdo je kriv za stanje v zvezi je po njegovo 80% jaz, 20% on.
Rekla sem mu tudi za zakonskega terapevta vendar je bilo preveč vprašanj z njegove strani o ceni terapij in možnosti za rešitev zveze. Po dveh ali treh najinih dobrih dneh je dejal da ne potrebujeva.
Žalosten je in mi daje občutke krivde, saj sem jaz tista ki so ji čustva v zvezi umrla.

Vesela bom vsakega nasveta. Ker vseeno…želim živeti.

Spoštovani,

hvala za vaše pismo. Se me je dotaknilo. Dotaknila se me je vaša resna situacija pa tudi način na katerega pišete. Nekako zrelo in odraslo, hkrati s sočutjem do sebe. Kot da zapis izraža oboje: obup pa tudi upanje in nove začetke hkrati.

Sicer pišete in sprašujete o vaši zakonski zvezi, jaz pa bi se v odgovoru vseeno osredotočil na vas. Glede na vaš poskus izhoda iz težke situacije s samomorom ter na to, da ponovno zaznavate željo umreti – ste prva prioriteta vi in vaše počutje. Seveda sta pomembni hčerki pa mož in ostala družina, vendar ne gre vse naenkrat. Saj veste kako gre tista o letalu: najprej kisikovo masko date sebi, da lahko dihate, potem pa šele poskrbite za ostale.

In moj nasvet je zelo kratek. Predlagam, da najdete način in moč ter si poiščete nekoga, ki vam bo strokovno stal ob strani pri naslednjih korakih emocionalnega odraščanja. Predlagam psihoterapevta. Kakšne korake imam v mislih? Prvi korak bi bil raziskati kateri del vaše osebnosti si želi živeti (ta zdravi del imamo vsi, tudi osebe, ki storijo samomor) in kateri del vaše osebnosti si želi umreti in zakaj. Tudi ta del nas ima večina. Večina nas v otroštvu nekje globoko zaključi: če bo pa res hudo, še vedno lahko pobegnem v smrt. Kot nekakšen izhod v sili. Odvisno od otroštva, trenutne situacije in še česa pa ta nevarni del različni ljudje doživljamo različno. Nekateri v težkih situacijah ta del zaznajo samo kot bežno misel, nekateri sploh ne, nekateri pa žal storijo tudi samomor. Že tekom tega prvega koraka klienti lahko sprejmejo odraslo odločitev, da vsaj še določen čas ne bodo pobegnili v smrt. To pa jim omogoči, da se svojih problemov lotijo odraslo in v svojo resnično korist.

Potem pa seveda sledijo nadaljnji koraki. Dobro bi bilo spoznati vašo strukturo osebnosti pa kakšne so posledice iz otroštva pa s kakšnim razlogom ste se žrtvovali za druge, ne pa na ustrezen način poskrbeli zase pa kaj je v ozadju teh sesuvanj. Skratka vse to bi bilo dobro razumeti, ker potem bi lahko te zadeve presegli in živeli bolj stabilno odraslo življenje. Če bi to želeli seveda. Namreč precej stvari v vašem zapisu (samomorilnost, cvetenje v polnosti/sesuvanje, žrtvovanje, odštekanost) kaže na močne vplive tistega dela osebnosti, ki mu lahko rečemo notranji otrok. Ta je zelo dragocen in ga potrebujemo. Kar pa oseba naredi tekom psihoterapije je, da opusti tista prepričanja svojega notranjega otroka, ki osebi kvarijo kakovost življenja ali življenje celo ogrožajo. Torej oseba je potem še zmeraj svobodna in odštekana, če tako želi, ni pa več tako ranljiva. Dobra psihoterapija je čustveno odraščanje, za katerega smo bili v otroštvu prikrajšani.
No, moj nasvet vseeno ni bil tako kratek :). Če želite, me brez zadržkov lahko pokličete za telefonski posvet.

Lep pozdrav.
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Spoštovani.

S solzami v očeh sem brala vaš odgovor.

Moje otroštvo je potekalo na kmetiji. Oče ni imel prave vzgoje in je bil tako nenehno med materjo in ženo. Bili smo v skupnem gospodinjstvu. Očetova vzgoja je bila kratka-če ne gre z lepa, gre z grda.
Bila sem izjemno zaželjen otrok. Še pred mojim spočetjem je oče izrazil željo, če bo kdaj otrok ji bo ime tako in take lase bo imela. Očetovi mami-babici-sem bila prav tako pomembna-po 2eh sinovih je prišla deklica-vnukica. Pri mojih 2letih se je rodil brat. Niti ime ni bilo širiši družini všeč. Bila sem precej odvzeta staršem, ker je oče hodil v popoldansko šolo in službo, bil je dojenček pri hiši, pa še jaz. Večino noči sem tako spala ne glede na moje želje pri babici in dedku.
Očetu je nekako bila na prvem mestu služba-kariera in prijatelji, potem delo na kmetiji in potem družina.
Mama in brat sta bila črni ovci doma, delale so se razlike med nama z bratoma, VEDNO sem morala biti za vzor bratu ki je veljal za manj sposobnega-tudi umsko. Mama ni bila dovolj močna da bi prekinila vezo, sama je bila zaradi spola in kasnejše bolezni relativno nezaželjen otrok in ni imela prepotrebne samozavetsi in moči.
Doma so bili prepiri-tudi izjemno težki zelo pogosti-čemur sva bila priča oba z bratom.
Mama je leta, Mama je leta in leta, 20 let recimo, molila, hodila v cerkev.
Bog naredi nekaj da bo doma bolje.Vsako nedeljo.Iste želje.Ko je Bog vzel očeta-po enem letu boja z rakom mi je zdihnl v naročju.
Bog zakaj si to naredil?Zakaj.Pa sem bila tiho.En čas.Potem pa sem ji rekla, mama saj pa si želela da Bog nekaj naredi.
Želela si da se situacija doma spremeni.Bog se je trudil.Ampak ko je videl da ne bo šlo drugače kot pa da vzame očeta, je vzel očeta.In situacija se je spremenila. 20 let moltev se je uresničilo. Spremenjena situacja.
Po očetovi smrti je vloga očeta padla na bratova ramena, jaz pa sme bila njej in bratu, predvsem njej, 10 let vse. Najboljša prijateljica, zaupnica, psihiatrinja, psihoterapevtka.
Vmes je prišla depresija in razhod s partnerjem. Mama je menila da bova potem še bolj povezani, zelo jo je prizadelo ko sem se preselila k novemu partnerju.
Vsa leta, več kot 10let sem poslušala očitke da so imeli doma raje mene, da je oče imel raje mene, babica. Da brat ni slab človek-vsako bratovo dejanje ki me je mogoče prizadelo-ali beseda je mama do njegovega 26leta zagovrajala da vseeno ni slab človek. 10 let sem jih poslušala da bi ona morala umreti in ne oče.
Ko mi je s pomočjo terapevtke uspelo se ji postaviti proti, je bila izjemno užaljena.

Kot človek sem zjemno čustvena. Iz malenkosti delam velike stvar, tudi iz majhnih težav lahko prikažem kot velike težave. Zadnje čase opažam da potrebujem izredno veliko miru in tišine. Ne prenesem raznih dnevnikov na tv-ju, nepotrebnega govorjenja.
Sem umetnica. ustvarjam. Likovnik sem. dizajner.
Po drugi strani sem zelo…kar ljudje rečejo da ni ok…dokažem da je lahko. Zadnjič sem šla na razgovor za službo v zelo resno, starinski hotel. Jaz, v supergah, z lenon očali in 1/3 glave obrito. In sem dokazala, ker je bil sestanek uspešen-izkazali so zanimanje zame-kar je dobro.
Za rd-februarja sem s pomočjo meditacije in psihične priprave brez težav plavala v morju ki je imelo max 8C.

Sedaj v svoji zvezi trpim. Trpiva oba. Jaz zaradi neprijetne intime doma iščem lepe trenutke drugje, od zadaj prihajo na plan moževi skoki.
Prosim ga naj naredi kaj za naju pa ne naredi. Odgovore želi od mene. vedno sem znala dati odgovore.
Verjetno bi jih znala dati tudi sedaj, vendar sem se odločila da odstopim. Nisem njegov terapevt, nisem google. Kot da je gluh za vse moje težave, me sprašuje kaj je naredil narobe, kako me ima rad, kako ne fer je do njega. Daje mi nasvete v življenju, se vtikuje v moje stvari-kako lahko kaj naredim bolje. zjemno pokroviteljski. Jaz pa bežim. Bežim od njega.
Ko ne zmore več, mi meče pod nos če se zavedam da imam v kartoteki zapisan samomor in da lahko zato ostanem brez hčerk. Take stvari me razjezijo, ker vem da nima prav in da je to znak šibkosti. Naredijo močnejšo.
Po drugi strani sem izjemno hvaležna-ogromno dobrih ljudi mi hodi naproti. angelov. Kar potrebujem mi je dano-ko potrebujem. Verjamem da sem ostala na tem svetu za velike stvari. Le čas še ni da jih pokažem, ker moram še prej sama skozi lekcije.

nova
Uredništvo priporoča

Po moje se je mož obesil nate in se pustil voditi ker on tebe pač ne zna po moško voditi nikamor. Očitno se v ničemer prav ne znajde in verjetno se ni prav znašel niti pred spoznanstvom s teboj . Takšni tipi se dobesedno prisesajo na človeka vse dokler je drugi pripravljen vleči vse konce.
Zakaj vztrajaš v zakonu ki te duši ? Začni misliti nase in se zopet poišći nihče ni dolžan do smrti vztrajati z nekom ,imaš pravico da si premisliš .
Želiš si rešiti nekaj kar ne maraš već in to je tvoj zakon .
Dvigni se na noge ženska zunaj sonce sije in ljubezni je zate dovolj okoli so ljudje ki te imajo radi poišći si pomoč strokovne osebe ki ti bo pomagala skozi zežke trenutke . Vse dobro ti želim

Pozdravljena, rockgirl!
Ob tvojih besedah sem začutila bližino. V mnogočem sem se prepoznala. Prepoznala sem vso tisto težo, ki smo jo nekateri morali nositi celo otroštvo. Prepoznala sem vse tisto upanje, ki smo ga nosili v srcu. Upanje, da bo naš lastni dom in lastna družina drugačna. In prepoznala sem bolečino spoznanja, da še vedno capljamo na mestu in čakamo na svoj pravi trenutek. Da je nekje pod površjem skrit naš pravi jaz, ki mu okolica ne pusti na plano. In potem še tisto razočaranje, ko se končno poskusimo pokazati in zasijati, pa nas takšne enostavno naši bližnji ne sprejmejo. Ja, res zoprn klobčič smo si zapletli!
Tudi sama imam preteklost zaradi katere me mož lahko izsiljuje. Vem, da sem dobra mama in da podpiram vse vogale v hiši. Jaz sem tista, ki vse organizira in reši vse zaplete. Ampak vse to se postavi pod vprašaj tisti trenutek, ko se pogleda za nazaj. Tudi sama imam za sabo poskus samomora, tudi različne odvisnosti, s katerimi sem skušala ubežati prehudemu bremenu v otroštvu. Tudi meni mož kdaj zabrusi: kar pojdi, če hočeš po svoje živeti, a brez otrok- nikoli ti jih ne bodo dali!!! In tisti trenutek se res počutim kot majhen otrok, ki mora pozabiti nase in biti priden, odgovoren in predvsem vsem na uslugo.
Takšni občutki so tisti klobčič, ki ga je potrebno razvozlati. Izboriti si moramo samega sebe. Hudičevo težak boj je to in veliko ljubezni do sebe bo potrebno. A v tebi čutim to ljubezen. Čutim naklonjenost do sebe in svojih posebnosti. Všeč si si takšna, kot si v svojem bistvu. Znaš uživati v svojem trenutku. Občutek imam, da veš kaj in kam želiš. Povabi v ta del sebe še svoji hčerki. Naj te okusita takšno kot si. Mož si želi le neko popolno figuro, onidve pa bosta veseli pristne mame, ki jima bo lahko vzor in obenem dovoljenje za odkrivanje svojih želja in svoje osebnosti.
Srečno, ti umetniška ribica. Super si!

Draga Tiska in Ivica, hvala.

Zelo sem hvaležna za to temo. Hvaležna da sem zajadrala po dolgem času spet na ta portal.

ga. Ivica…kaj naj rečem. Mož sam do 41 leta ni veliko ustvaril. Ko sem ga srečala je imel sicer službo in vse lepo in prav, vendar glede na to da je bil brez obveznosti-družine in žene, je bilo njegovo finančno stanje vseeno klavrno. Ne me narobe razumeti, nisem na denar. Denar je zame zgolj nujno zlo. Razen ene resne zveze ki ga je za nekaj let “ubila” ker je žaloval zanjo, ni imela nič resnega. Sem torej druga punca ki jo je pripeljal domov.

Zelo se zavedam da preteklosti…ni dobro, lepo, prav pogrevati.
Pa vendar sedaj ko gledam nazaj z drugimi očmi, vidim stvari ki bodejo in ki jih takrat nebi smela spregledati. Ja pa sem jih.
1 teden sem bila sama, še to mogoče ne. Pa recimo 1 teden sem bila dejansko samska ko se je že obesil name. Pa sem imela težav pa me je tolažil, jokal z menoj da bom potrebovala dolgo časa da bom prebolela bivšega, da se bodo rane zacelile.
Pa vseeno…še na 1 kavo nisva znala iti kot dva navadna človeka. Vsiljeval, da naj probava.
Ko mu nisem dala na prvem zmenku intime, je moje majhno darilo zabrisal doma stran in ga šele čez 1 teden odprl. Saj pravim….VEM da ni lepo in dobro gledat nazaj. Pa vendar, včasih je res težko NE ne gledat nazaj.
Ko sem mu pred dnevi rekla da mi je žal da nisem imela dovolj moči takrat da bi ga odgnala, je rekel pa zakaj me preprosto nisi odgnala.
A zakaj hudiča pa mogoče ni kdo za pikico takrat mislil name in mu rekel, ej umiri se, bodi pameten, daj ji čas.
Zakaj vedno kriva jaz. ja ker sem polnoletna in sem kot taka odgovorna za svoje odločitve. Pa kaj.

In ob njem se počutim kot nič, kot otrok ki ne zna šteti do 3. Daje mi občutek da brez njega…halo. Zelo sem hvaležna za skok čez plot, hvaležna za izkušnjo biti z drugim moškim. ker sem tako občutila občutke kako je ko si ob nekmu s komer prideš skopaj spontano. Ki je nekak tvojih let itd… In občutki so drugačni.

Govori mi da drugi moški, želijo le intimo od mene. Govori iz kater mail moram zapreti, govori s kom moram nehat kominicirati. Ironično da sm čez plot skočila čisto drugje. In splog ga ni ganilo, saj je tudi on-že prej.
Pa mu narišem, mu razložim. n-tič. Vse. Pa kima in razume.
In drugi dan…kot da nisem nič rekla.

Je v enem trenutku dejal da morava najine težave reševat sama. Sem ga peljlala v spalnico, zaprla okno in vrata. In rekla rešiva. Pa je bil tiho. Sem rekla rešiva midva sama težave. Spet tišina. Sem ga vprašala koliko težav imava, 10, 40 ali 90. Za občutek. tišina.
Nekajkrat sem morala ponoviti da je izjavil 40. Prav rešiva 1 problem.
Tišina. Dajva faking rešit 1 proklet problem. Tišina. Prav bom prijazna. Dajva ga rešit polovičko 1-ga. In je priznal da ga ne moreva sama.

NIKAKOR in RES NIKAKOR ne želim čez noč spakirat al kaj takega.
Iskreno lahko samo povem, da ne vem koliko imam moči in želje delati na najinem odnosu ob vedenju in zavedanju želja in pričakovanj ki jih ima on od mene.

Ker, ja, kot je napisala Tiska… Sama pri sebi, sama v svoji srčiki sem si zelo všeč. Zelo uživam v sebi. Zelo imam rada to žensko, ki sm jaz. Ljubim da je posebna, hočem da je posebna.
Hčerkava dokazujem da je vsak lep, fajni. S svojim zgledom.

New Report

Close