Najdi forum

Moja zgodba pa je malce obrjena na glavo. Celih 25 let sva živela na svojem, si trgala od ust, si kupila manjše stanovanje, nato manjše posestvo itd brez nepremičnin… nič nam ni manjkalo, bili smo povprečna družina, dva otroka, dva povprečna dohodka, skratka življenje je teklo ustaljeno. Sin se je že odselil, hčerka je tik na tem, da gre po svoje. Pred 3 leti je umrl tast in mož je podedoval hišo s taščo vred. Sedaj pa se je začel pekel. Do sedaj nisem v 25 letih odkrila, kakšnega maminega sinka imam. Seveda smo se morali preseliti v hišo in sploh nimam besed, v kaj se je spremenil moj mož. Ponižuje me, žali, zmerja in ves čas spominj, da on to lahko dela, ker je to njegova hiša. Da ne govorim o njegovi zlati mamici. Saj ne veš več, a imamo eno gospodinjstvo al kaj. Že 23 let je v penziji, zdrava poskočna itd.. pa ji moram jaz kuhat in skrbet zanjo. Kar naprej je v najinem stanovanju. Pa to še ni vse. Prej se nikoli ni spomnil, a imajo otroci to ali ono, ni plačal ene položnice v 25 letih, ni dajal denar za gospodinjstvo. Sedaj pa je v prvem planu vedno tašča: A imamo kosilo za njo, z ima registriran avto, a ima zamenjane gume itd… še bi lahko naštevala. Pa to ni nič narobe, če ne bi bila jaz peto kolo. En teden sem se vozila brez rezistracije, ker ni imel časa, da pelje moj avto na tehničnega (sama zaradi službe nisem utegnila), gume mi je končno menjal predvčerajšnjim … itd. Skratka zadnje kolo v družini. Pa še več je takih cvetk. Ne vem kaj naj storim. midva se nikoli nimava časa pogovarjat, vedno se mudi delat, z taščo si skuhata kavo in se pogovarjata tudi uro in več. Ne vem kako dolgo bom še zdržala ampak mislim, da to ne bo imelo srečnega konca. Prosim za vaša iskrena mnenja, ne pa za neko brezvezno poniževanje, ker tega imam že od moža preveč.
Lep pozdrav

Spoštovana,

Naredimo najprej kratko analizo vaših čustev. En vidik, ki izstopa iz vašega zapisa je, da z možem drug do drugega očitno čutita in izražata prezir. Pravite, da vas žali in zmerja vi pa tudi njega imenujete recimo ‘mamin sinko’. Njegovo mamo posmehljivo imenujete ‘njegova zlata mamica’, kar je prikrit izraz prezira. To pomeni, da moža in njegovo mamo na nek način doživljate kot manj vredna od sebe. Poleg prezira je zaznati jezo na moža zaradi njegovega vedenja. Mislim, da je ta jeza ustrezna. Namen jeze je spremeniti vedenje drugega. In jasno je, da vi želite spremeniti moževo vedenje. Ali jezo na ustrezen način tudi izrazite v odnosu do moža (in tašče)? Torej, ali pokažete jezo in jasno poveste kako želite, da spremenita svoje vedenje? Tretje čustvo, ki ga je zaznato je zavist do tašče – 25 let ni dal za gospodinjstvo, njo pa streže spredaj in zadaj. Pa ne samo to, celi vi jo ‘morate’ streč. Čustva so vstopna točka, da lahko razumemo kaj se dogaja v nas.

Drugo, kar mi je padlo v oko je, da pogosto uporabite besedo moram – “morali smo se preseliti” in “moram ji streči”. Dokler živite v prepričanju, da vse to morate, je težko karkoli spremeniti na bolje. Lahko samo ostajate nesrečna žrtev vedenja drugih. Če si rečete: “Jaz sem se določila, da se presilm z možem k tašči.” in “Jaz sem se odločila, da ji bom kuhala.” vam bo lažje kaj spremeniti. Na ta način vzamete svoje življenje v svoje roke. In seveda lahko raziskujete:
– zakaj ste se odločila preseliti
– zakaj ste se odločila kuhati tašči
– zakaj tolerirate zmerjanje in žaljivke
– zakaj ste 25 let tolerirali, da ni dal za položnice in gospodinjstvo …

Najbrž imajo vsa ta vprašanja isti odgovor. Bistvo je v tem, da se običajno pravi odgovori za izboljšanje kvalitete življenja skrivajo v nas samih in ne v vedenju drugih.

Kar se tiče spremembe v vedenju vašega moža bi moral vašo zgodbo poznati bolj podrobno. Lahko, da vpliva prisotnost mame, lahko lastništvo hiše, lahko odhod otrok ali še kaj drugega. To, da se partnerji začnejo po določenem času doživljati kot nasprotniki in da se to še stopnjuje, je med odraslimi pari zelo pogosto. Če vas zanima kaj se običajno skriva v ozadju partnerskih prepirov, vam predlagam naslednja vira:

1. Tukaj preberite moj članek z naslovom PARTNER ALI NASPROTNIK: http://revitacenter.si/#page71 Namenjen je osebam, ki se sprašujejo natančno to, kar sprašujete vi. Na kratko pojasni kje je bistvo problema in kako naprej.

2. Poiščite knjigo avtorja Amirja Levine: ATTACHED. Knjiga podrobneje pa vendar praktično in razumljivo odgovarja na vaše vprašanje. Na voljo je srbski prevod knjige z naslovom: VEZA. Če knjige ne najdete, bi jo pa želeli, me lahko kontaktirate. Moji kontaktni podatki so spodaj.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Jaz bom malo manj stroga v besedah, čeprav se strinjam z zgoraj napisanimi besedami. Tale zlovešča beseda “moram” običajno zakriva naš prispevek k nastali situaciji. Ženske smo zmožne dolga leta same sebi lagati glede partnerjeve pasivnosti in nepozornosti. Nekako to potlačimo in se pretvarjamo, da smo pač me malo bolj aktivne. Mogoče se nam celo fino zdi, da podpiramo vse štiri vogale pri hiši in da to nekako zmoremo- brez prave moževe pomoči. Potem pa bum- mož vse, kar smo mislile, da ne zmore, zmore!!! Samo ne v odnosu do nas!!! In nisi edina, ki jo to razbesni. Nisi edina, ki čuti globoko zamero, silno ljubosumje in skorajda sovraštvo. Je res takšen mamin sinček? Je res to on? Le kako mi je lahko to naredil? Jaz sem njegova žena, jaz se vsa leta trudim? In nekako je vse to res, a nam pri reševanju težav ne pomaga kaj dosti.
Na žalost te čaka težko delo. Težko je situacijo sprejeti takšno kot je. Težko se je sprijazniti, da ne živiš v partnerstvu in družini, ki zares funkcionira. In ne zdiš se mi ženska, ki bi dokončno sprejela takšen način življenja in se prilagodila.
Moj nasvet bo precej klišejski. Začni delati na sebi. Obstaja ogromno načinov in veliko literature. Znebila se boš teh silnih čustev in začela na situacijo gledati manj obremenjeno. In začni delati zase. Postavi svoje meje. Mama je pač njegova in naj bo tudi skrb zanjo zgolj njegova. Seveda te bodo zmerjali in ti očitali otročjost ali sebičnost. Zdrži! In vedno bo veliko besed o tem, čigavo je stanovanje. Pa si še ti omisli svojega. Otroci niso več majhni, v tem pogledu imaš več svobode. Zakon poln medsebojnega sovraštva, pa tako ni več zakon, ampak bojno polje, ki ne dopušča zmage.
Srečno, držim pesti zate!

nova
Uredništvo priporoča

Jaz vas pa razumem. In niti malo ne obsojam.

Naj sodi samo tisti, ki je bil v isti kaši.

V mojem primeru se je rešilo tako, da je tašča začela hodit k psihologu. Od takrat naprej konec vseh težav.

Težko dam kakšen nasvet, ker, če želite, da z možem ostaneta skupaj in da se odnosi popravijo, ni vse odvisno od vas. Lahko bi rekla, da glavno krivdo nosi vaš mož, ampak to ni res. Vi bi morali v štartu čutiti, poslušati sebe, da življenje pod isto streho s taščo ne bo mogoče. Zapomnite si: dobrota je sirota. Tašča se vam je najbrž zasmilila, in privolili ste v selitev. Samo ugibam, najbrž so bili zraven tudi kakšni gospodarsko-finančni dejavniki: manj stroškov, več prostora, izkoristek hiše (zakaj bi bila cela hiša prazna) itd…je tako? Če je tako nekako, je to vaša prva napaka: cona udobja. V bodoče se ji izogibajte.
Ampak, po toči zvoniti je prepozno. Tašča je bila najbrž navajena določenega udobja, ki ji je nudil vaš tast. Vaš mož se čuti dolžnega poskrbeti za mamo. Če tega ne bo storil, bo imel občutek krivde, ki se bo pokazala nazaj v jezi na vas. Vi ste jezni, ker ste tretje kolo. To je začaran krog. Kje ga lahko prekinete? Razmislite sami, ker najbolje poznate situacijo. Rešitev je več, jaz nisem strokovnjak, da bi bila pametna. Lahko pa vam povem le eno: življenje je prekratko, da bi trpeli zarati takšnih cvetk. Čim dlje odlašate, tem slabše bo.

New Report

Close