Odraščanje brez obeh staršev

Očeta ne poznam . Nikoli ga nisem videla . Mama mi o njegovi odsotnosti ni vedela kaj konkretnega povedati mogoče samo to , da naj o tem ne razmišljam , ker je že mimo in da se pač ni odločila zanj . Nikoli mi ne bo jasno zakaj me ni poiskal . Brez očeta je živela tudi mama .Tudi ona ga nikoli ni videla kasneje jo je posvojil drug moški in dobila je njegov priimek .
Ko sem se rodila jaz ni prav vedela kam bi z mano zato me je oddajala v varstvo h komu ,ki ni najbolje poskrbel zame ,da je lahko šla v službo.
Mama si je rada zatiskala oči pred tem kaj se mi godi . Zanjo lahko povem le to ,da je kot človek dobra oseba in se rada razdaja za druge . Na koncu sem pristala v rejništvu ker moški ki si ga je izbrala ni najbolje sprejel mene .
Ne vem zakaj se ji je ta odločitev zanj zdela bolj vabljiva kot pa majhen otrok . Sama prava ,da me je s to oddajo v rejništvo rešila nasilja pred njim . Moški je bil do mene nasilen .
Odraščala sem torej brez obeh staršev in brez družine pri rejnikih . Tam sem bila deležna skrbi ,hrane in obleke . Vendar mi je mankalo tiste prave ljubezni ki jo da le mama in oče . Zanima me kako se ta odsotnost obeh staršev pokaže pozneje v odrasli dobi ? Večkrat imam občutek da sploh ne vem kdo sem in kam spadam . Mama mi je ob rojstvu moje prve hčerke finančno zelo pomagala in jo kdaj tudi popazila . Občutek sem imela ,da popravlja vse za nazaj ko razvaja mojo hčerko . Med tem časom se je ločila od nasilnega moškega in si izbrala drugega ,ki ni nasilen in ne pijanec vendar vase zaprt človek in pogosto tarna ,da nima kaj od njega .
Očitno se mama sama navezuje na moške ,ki so čustveno nedostopni in nezreli .
Sama imam precej težav v partnerkih odnosih zdi se mi ,da se na sedanjega partnerja nezdravo in odvisno navezujem . Tudi on ni najbolj primeren zame saj me povsem ne zadovoljuje in imam pri njem občutek ,da mi nekaj manjka pa ne vem kaj tisto je . Sva tudi že šla narazen pa se mi pojavlja hud abstinenčni sindrom in hrepenenje zato se rada vrnem k njemu in enako doživlja tudi on ,nikjer se namreč prav ne znajde in tudi on ne zaključi že enkrat z menoj . Oba sva stara 39 let . Sklepam da se mi takšna stanja vlečejo že od otroštva in da je tam šlo nekaj narobe pa me zato zelo zanima ali ima življenje brez obeh staršev drugačen vpliv in obnašanje na vseh področjih in če kaj naj v tem primeru sploh storim ? Za čim naj se zdravim . Včasih se mi zdi da imam motnjo mejne osebnosti ( boderlajn ) včasih zopet da me muči separacija in včasih se mi zdi da sem odvisnik od odnosov ali celo anksiozna že od otroštva .
Najbolj so se mi ta čutenja sprožila ob sedanjem partnerju ,pri prejšnjem jih nisem doživljala zato sklepam ,da mi on ne povroča teh čutenj ampak nekaj o meni kar zamenjujem stem ,da mi jih povroča on . Hvala ker ste me brali .Bi bila zelo hvaležna za kakšen namig v katero motnjo spadam.

Spoštovana Samanta,

hm … razmišljam o vašem zadnjem vprašanju: “v katero motnjo spadam?” in se sprašujem kaj bi s takim podatkom pridobila? Prešinila me je misel, da bi potem spadala vsaj v kako motnjo, če imate občutek, da ne veste kam spadate? Ali pa da bi potem vedela kako reševati probleme? Za uradno postavitev diagnoze določene motnje so pristojni samo psihiatri. Jaz pa lahko komentiram, da vaš zapis ne kaže nobenih znakov nobene motnje. Prej obratno, kaže zrel in realen uvid v svojo zgodovino in s tem povezanimi težavami.

Ja, seveda na razvoj otroka vpliva s kakšnimi skrbniki je odraščal in kako so ti čutili do njega ter se do njega vedli. In prav verjetno je, da je vaš sedanji način navezovanja na partnerja povezan z izkušnjemi v otroštvu. Vendar pa bi vam priporočil, da manj iščete odgovore v zgodovini in motnjah ter bolj izhajate iz konkretnih problemov, s katerimi se srečujete.

Na primer:
Problem: se ne odličim ali hočem biti s tem partnerjem ali ne.
Cilj: sprejeti to odločitev

Seveda je to lažje napisati kakor storiti. Predvsem pa je ponavadi take globoko zakoreninjene vzorce težko presegati sam. Lažje vam bo v sodelovanju s kakim svetovalcem ali psihoterapevtom.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Naj kot “pacientka” povem, da je za nas podatek o tem, kaj je kaj in v katero motnjo spadamo – pa tudi če ne spadamo, torej podatek o tem, da imamo npr. precej lastnosti te in te motnje – zelo pomemben. Že s povsem splošnega človeškega vidika, saj smo vrsta, ki stvari poimenuje, in kadar vidimo nekaj, česar ne poznamo in ne vemo, kako se imenuje, se možgani samodejno na vse kriplje trudijo poiskati vsaj nekakšno primerjavo (“tole zgleda kot del pipe za vodo, zraven pa visi cevka, podobna infuzijski”). Kar se tiče zdravja, praviloma vsi rečemo, da je najhujša negotovost, pa naj gre za telesno, psihično, čustveno in še kakšno zdravje.

Pri psihičnih/psiholoških zadevah je vse skupaj še bolj pomembno, ker je pač vse skupaj še precej manj znano kot pri telesnih boleznih, motnjah, poškodbah (primerjajmo npr., kdaj se je začelo ozaveščati o sladkorni bolezni, kdaj pa o alzheimerjevi). Tudi bolniki oz. “klienti” sami teže spregovorij/m/o o tem. Prežema nas občutek, da smo samo mi “taki”, samo mi smo tako zafurani, tako nesposobni itd. Izredno olajšanje je, ko npr. iz literature in/ali na terapiji izveš, da so stvari, ki si jih doslej pripisoval le sebi in svoji nesposobnosti, “čudaškosti” ipd., v resnici relativno pogoste, v stroki dobro znane in imajo svoja tipična poimenovanja. Banalen primer: imam strah pred luknjami. Če sem ga komu omenila, se mi je vsak čudil ali smejal. Ko sem ta strah pred leti poguglala, pa sem odkrila, da ni tako redek, da ima ime (tripofobija) in tudi razlago. Tako mi je vsaj malo odleglo (strah seveda ostaja 🙂 in nisem se več počutila kot avtsajder.

Kdor ni izkusil varnega in ljubečega primarnega okolja, mu v resnici “nekaj manjka” in bo imel pozneje težave – vse življenje, če se jih ne bo lotil reševati. Zagotovo je to povezano tudi s potrebo nekam in nekomu pripadati (“spadati”), to pa je izkušnja, ki jo lahko doživiš v terapevtskem okolju (bodisi individualna ali skupinska terapija ali oboje). Zato ponavljam nasvet terapevta: poišči si tovrstno pomoč, saj sama sebi ne moreš dati tega, česar nimaš in česar nikoli nisi imela/dobila. To pa žal pomeni, da tega tudi otroku ne moreš zares predati naprej. Osebno sicer menim, da se tak primanjkljaj nikoli ne da povsem nadomestiti, sem pa prepričana, da se temu lahko precej približamo. Razumevanje, zakaj je tako, zakaj smo “taki” in kako to vpliva na nas in na naše bližnje, je že prvi – a ogromen korak.

Če bi meni, ki nisem terapevtka, zastavila svoje vprašanje, bi rekla, da si kot otrok doživljala hude travme, ki niso ostale brez posledic, te pa so strah pred zapuščanjem, strah pred navezanostjo (o stilih navezanosti si lahko prebereš tukaj: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=6488641), slaba samopodoba in nizek občutek lastne vrednosti, nezaupljiv odnos do sveta, napačna prepričanja (npr. če gre kaj narobe, je to vedno moja krivda/so za to vedno krivi drugi), močni (in v odraslosti škodljivi) nezreli obrambni mehanizmi (tudi te lahko poguglaš in preveriš, katere uporabljaš) in še marsikaj, tudi odvisnost od odnosov oz. soodvisnost, ki jo omenjaš.

Prav tako je mogoče, da tvoja mama skuša pri vnukinji nadomestiti, kar je zamudila oz. naredila narobe pri tebi. Če gre za zdravo izkazovanje ljubezni, je to za tvojo hčer dobro; pazi le, da ne bi šlo za “kupovanje” ljubezni, pretirano popuščanje ipd. (kar tako in tako pogosto velja za babice), saj bo hči utrpela dvojno škodo (tudi tvoj odnos do sebe in do partnerja tu seveda igra vlogo).

Zrelo razmišljaš, zato upam, da boš storila še naslednji korak in poiskala terapevtsko pomoč. Tam bodo tvoje težave tudi dobile “ime”.
Srečno!