Najdi forum

Pozdravljeni.
Naj za začetek povem, da z možem hodiva k partnerskemu terapevtu. Imava klasičen primer odnosa kjer jaz pritiskam, on pa se umika. Naj še povem, da v najinem odnosu ni nasilja. Nobenega. Imava tudi dva otroka. Jaz sem torej tista, ki bi bila ljubeča, si želi objemov, spolnosti, in vse to bi seveda tudi dala, če bi mi mož to dovolil. Čemur se pa on umika. Zelo redko me objame, intima mu je pogosto odveč, vse je na mojo pobudo. Celo njegovi zelo redki objemi otrok. Torej da objame svoje otroke. Jaz dajem otrokom materinsko ljubezen, vendar mi otroci niso in ne smejo biti nadonestilo za partnerja. In tudi jaz jim nisem in ne morem biti nadomestilo za očeta. Njemu se otroci sami od sebe niti približajo ne, on pa njim ne (za telesne stike kot je objem). Torej, “vse” pobude za bližino, izkazovanje ljubezni…so mu preveč. Ko me zavrne, sem prizadeta, žalostna, brezupna. Sedaj me ta brezup najbolj skrbi, ne želim si namreč kakšne bolezni, napr depresije. Do sedaj je nisem imela oz imela kakšne druge psihične bolezni. Kot svetujete terapevti naj bi se osredotočila na sebe. S terapevtom sodelujem, odpiram rane iz otroštva in se soočam z občutki in jih odpravljam. Tako nekako sem odpravila strah pred biti sam, osamljen, ostala mi je pa bolečina. Mož ne pusti kaj veliko vplivati nase, sicer pove o svojem otroštvu (nasilje, alkohol, samota, kot posledica samozadostnost), vendar zelo razumsko, kot da občutkov ni. Meni se sedaj zdi, kot da moram pokopati v sebi vse lepo in dobro, vse kar je bilo vredno ljubiti pri možu, ker človek, ki sem ga ljubila ni moj mož, sploh ni živ, je le moja predstava, prepričanje, da je to bil on. Nekaj, za kar sem upala, da je v njem, samo da mu je potrebno in bom z mojo ljubeznijo osvobodila, če/ko mu bi dala priložnost, varnost da to je lahko…
Hvala za mnenja in morebitne napotke.

Spoštovana,

ta brezup, ki se ga bojite, je verjetno čisto normalen del žalovanja – poslavljanja od vaših nerealnih predstav o možu, kakršnega ste si želeli. Pokojni terapevt alkoholog dr. Janez Klobučar je zapisal, da je sreča ugodna kombinacija treh elementov: bogastva znanja, zdravih (realnih) predstav in dobre prilagojenosti.
Aktivno sodelovanje v terapevtskem procesu pa vam prinaša prav te sadove: več znanja (spoznanj), bolj stvarne predstave in boljšo prilagojenost. Vendar je treba opozoriti na nekaj bistvenega, na prvi pogoj za uspešnost terapije in vaš (oz. vajin) osebni napredek: čas! Sami omenjate rane iz otroštva, svoje in moževe. Niso nastale v enem dnevu, ampak se je vzorec utrjeval dolga leta. Tudi vi ste več let gojili prepričanje, da boste »s svojo ljubeznijo« spremenili moža. Zato ne iščite instantnih rešitev, nadaljujte s terapijo in boste videli, da se bodo rezultati pokazali in tudi ta huda bolečina bo minila.
Kar zadeva obračanje pozornosti nase oz. vase, sem gotovo ena tistih terapevtov, ki se nanj vedno znova sklicuje. Ampak ne gre samo za raziskovanje svojih nefunkcionalnih vzorcev in nezaceljenih ran. Enako pomembno se mi zdi tudi raziskovanje svojih neuresničenih potencialov. Kaj vse bi počeli, če ne bi bil ogromen del vaše energije vsa ta leta usmerjen v ‘pritiskanje’ na moža? Ko boste našli ta odgovor, v zvezi z njim tudi kaj storite. To bo velik korak med mnogimi na vaši poti k boljšemu življenju.

Lep pozdrav,

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Te razumem. Doživljala sem nekaj podobnega, pa čeprav se na fizični ravni moj partner čisto rad “druži” (crkljanje, objemi, poljubi, držanje za roko …). Nedostopen je (bil) drugje. Zlasti čustveno, a tudi sicer – celotne svetove je zapiral pred mano. Bolj sem pritiskala, bolj se je oddaljeval. Imela pa sem, ah, tako lepe sanj(arij)e, kako je in kako bo; še zdaj, po 4 letih, v katerih sva dala skozi kar nekaj terapije in ogromno sama brala, se pogovarjala …, pride trenutek, ko zahrepenim po tem, da bi imela vsaj še tiste lažne sanje, lažno upanje, iluzije, kakšen je in kakšna sem jaz v njegovih očeh – da bi se lahko imela rada skozi njega, ker je to zame še vedno lažje kot imeti se rada sama, v sebi. Kot džanki zahrepeni po odmerku. A k sreči vse redkeje in vse kratkotrajneje. Da, včasih pogrešam tisto sebe, ki ji je bilo “vse jasno” in ki je “ljubila” in “bila ljubljena” in “srečna” – čeprav je vsake toliko skozi moj namišljeni mavrični mehurček prodrl svet s svojo umazano, ostro bodico … Potem se opomnim, da je bilo vse to v moji glavi; prav tako bi lahko verjela, da sem samorog ali vila in moj partner supermen … Da nisem ljubila njega, ampak svojo predstavo o njem; da nisem imela rada sebe, ampak sem merila to, koliko sem vredna ljubezni, skozi njega … Da ga sploh nisem poznala! Kako bi ga potem lahko ljubila, kako bi ga lahko sprejemala, kar je predpogoj ljubezni?

Občutek imamo, da dajemo in dajemo, da ljubimo “za oba”, on pa nič … nam ne vrača (dovolj), nas ne razume itd. Ampak koliko v resnici dajemo (zanj!, ne zase skozi njega)? Koliko ga v resnici razumemo, poznamo? Koliko je v naši iluziji resnične ljubezni, koliko pa idealizacije, fantazij, iluzij, racionalizacij, potlačevanj idr. obrambnih mehanizmov? In ker niti svojega odnosa do njega ne razumemo, se počutimo tudi ogoljufane, da se nam godi krivica, da smo morda nevredne ljubezni itd.

Če gre terapija v pravo smer, boš enkrat prišla do točke (morda si že?), ko ga boš zares razumela, kolikor pač drugega lahko razumemo, ko ga boš zelo dobro (s)poznala – in tedaj se boš lahko odločila, ali takega, kot je v resnici, zmoreš sprejeti ali ne. Če ga ne moreš, je to to – bolj ali manj konec razmerja, če nočeš vztrajati v laži. Jaz še imam obdobja, ko niham in se sprašujem, ko se jezim in obupujem, a potem si rečem, to je to, sprejmi ali pusti. Plusi in minusi – seštej, napravi bilanco. Ne le kvantitativne, seveda.

Seveda je ključno, da se trudita oba. Vsak zase, ne za drugega (kar se tiče dela na sebi), saj lahko spreminjamo le sebe. Dokler eden misli, da bo vse v redu, ko se bo spremenil (le) drugi, je stvar obsojena na neuspeh.

Srečno!

nova
Uredništvo priporoča

Ojej, podobno težavo je imela tudi moja prijateljica, njen mož se je pogovora in stika med njima izogibal že tako skrajno, da je na obisk ves čas vabil svojo mamo :O Vse, samo da je hitro minil čas, ko bi bila drugače sama. Se je tudi obrnila na strokovno mnenje, tole je njena zgodba https://www.onaplus.si/namesto-seksa-mamini-obiski

samo to mi ni jasno, kako sta se v tej zvezi rodila dva otroka?
Si ga posilila?

Mislim, da si si že sama odgovorila v zadnjih vrsticah svojega prispevka.
Tvoj mož je tak, kot je … razočarana si zaradi svojih nerealnih pričakovanj, ko si igrala njegovo rešiteljico. On pa ni rabil rešiteljice, za svoje potrebe in svoje zadovoljstvo je bil čisto okej.

Ne vem, če ima smisel, da on hodi na terapijo – ali sploh vidi, v čem je problem (zate) in bi to rad vsaj korigiral, ker si želi, da bi bila ti bolj srečna oz. vsaj zadovoljna v zakonu? Kaj pa on želi od tebe? Zakaj mu je očitno okej, da si zraven njega (ker sicer bi verjetno že šel)? Mu je dovolj že to, da si pač tam in te vidi? Sta se sploh kdaj pogovarjala o tem? Lahko najdeta minimalni skupni imenovalec, da njemu ne bi bilo treba iti čez sebe in bi hkrati ti bila čustveno potešena?
Verjetno tudi on izraža ljubezen na način, ki je njemu blizu. Spoštuj to.

New Report

Close