Pozdravljeni,

že dlje časa me muči odnos z materjo, ki ga ne obvladam več in me uničuje. Stara sem 36 let,visoko izobražena, sicer srečna mama in žena. Z možem imava čudovit odnos. Po značaju sem preobčutljiva in pogosto me do drugih daje občutek odgovornosti in krivde, kar moja mama že vrsto let s pridom izkorišča. Že od malih nog poslušam kako morajo biti otroci staršem večno hvaležni, jih spoštovati, 4. božja zapoved je bila večkrat povdarjena v naši družini, ter da jim nikoli ne bomo povrnili kar so oni storili za nas. Smo bili sicer večja družina, 3 otroci, jaz zadnja. Prva dva sta se nekako osvobodila in zaživela drugje kljub maminim prošnjam in joku, da naj ostaneta v bližini češ kako si je vedno želela družino, da bomo povezani itd….vse to česar sama ni imela. Zaradi tega je z njima tudi večkrat prekinila stike in še vedno ne more tega pozabiti kako sta ji z odselitvijo v 100km oddaljen kraj strla srce . Jaz sem seveda tista, ki je vse to poslušala in živela z zavestjo, da tega res ne smem storit. Nisem znala narediti nikoli meje in sem nekako ostala ”odvisna” od mame. Tega se povsem zavedam. Ko sem šla v LJ študirat, sem jih večkrat poslušala kako se moram vrniti, sicer lahko ostanem kjer sem in ne rabim se nikoli več vračat domov, da ne bo več moja mama. Ko sem spoznala tokratnega moža, ki je iz drugega konca Slovenije, je bil cel križ in čustveni izpadi mame itd… Na srečo sem bila v LJ. Ko je le videla da misliva resno, se je vdala, seveda sem ji morala obljubiti, da se nekoč vrnem domov. Moža sem prepričala in se po dolgem študiju res vrnila domov, v hišo pod starše. Verjela sem, da mi bo doma najlepše, da bomo zaživeli složno in bo končno konec očitkov in bo mama vesela. Mož se je prilagodil, da bom jaz srečna in si poiskal službo na našem koncu. Dejansko ne vem če sem si res želela priti domov ali sem le izpolnjevala ”svojo dolžnost”.
Seveda so se spori le začeli kljub temu, da sem mariskaj že požrla. Že nekajkrat sem hotela spakirati in iti, pa smo potrpeli, saj iskreno od danes do jutri ne dobiš pametnega stanovanja. Vendar pa trenja ostajajo, mama se vsake toliko časa znese name, ker ima slab dan, ker si upa, jaz pa slabih živcev odreagiram. Takrat pa se začnejo očitki za nazaj, tudi kričanje itd vpričo mojih dveh otrok. Vedno se konča, da bom že videla ko bom v njenih letih in koliko je ona zame naredila itd…. Večkrat se mi je že opravičila, da tega ne bo več delala, me razburjala, a ji žal ”spodleti”. Vsak dan znova se bojim kakšne volje bo mama, ki je zelo razpoloženjsko labilna in od tega je odvisno njeno obnašanje. Zaradi tega sem v sebi napeta, nezadovoljna in na trenutke me ima, da bi prekinila stike in odšla daleč proč, saj imam občutek da bi me v istem mestu nadzorovala in kako drugače izsiljevala. Imam občutek, da tudi mož ni najbolj zadovoljen, čeprav mi tega ne reče. Njega seveda pusti na miru.
Ne vem kako se tega rešiti. Rada bi bila bolj hladna do njenega izsiljevanja, pa mi ne uspe. Vsakič znova me spravi iz tira in se pobiram še nekaj časa. Bojim se, da sem zaradi tega stresa nedavno izgubila otroka (splav). Nisem zadovoljna ne v mestu, ne v službi.

Hvaležna vam bom za nasvet kako naprej.

Spet ena zgodba za na forum Mejna in narcisistična osebnostna motnja. Odnosi mož – žena, mama – hči, mama – sin. Zgodbe so vse malodane enake, le imena oseb razlikujejo. Tragične zgodbe v odnosih, kjer je eden moten.

Med obema forumoma Partnerska posvetovalnica in NOM – MOM svojci spoh ni nobene razlike. Zgodbe so enake.

Le da noben psihosvetovalec ne reče bobu bob in zadeve ne postavi na svoje mesto. Ni tukaj druge rešitve, kot mamo postaviti pred zid in jo nadreti, pa če še to ne pomaga, jo izolirati.

Daleč najbolj pametne nasvete in rešitve ima Milena Miklavčič.

če ni stanovanj, potem moraš ostati tam kjer si.
Ni pa lepo, da si moža nalagala in ga zvlekla v to.

Se strinjam. Saj me razžira slaba vest do moža in cele moje družine. Sem se mu ze veckrat iskreno opravicila. Če bi lahko, bi zavrtela čas nazaj. Že davno bi se morala postaviti zase in za svojo druzino, pa se nisem znala. Kot da bi imela oprane možgane.
Skrajni čas je da se postavim zase. Ampak ze ko sem ji omenila da gremo na svoje, je bil halo…da koliko sta z očetom vložila v hišo, vame tekom življenja in kje je moja hvaleznost. Kakor mi je hudo zanjo, ker je ze stara in ni zelela niti v njeni blizini, bom morala iti čez to in ji postaviti mejo. Iti na svoje, iz mesta ne glede na posledice in čustven vihar.

Popolnoma sem se vzivela v tvojo zgodbo, ko sem jo prebirala. In zacutila, kako zelo ti mora biti hudo. A se huje bo to vleci naprej. Se strinjam z zgornjimi komentarji. Tudi po moje spada to na forum Mom in svojci. Mame ne bos spremenila, lahko pa sebe in svoje dojemanje. To je klasicen odvisniski odnos. Ze to je velik korak, da si dojela razseznosti odnosa, saj navadno rabimo veliko casa.
Moj nasvet: preberi malo prispevke ny omenjnem forumu

Spoštovana,

najprej bi vas povabila, da se sploh ustavite in zajamete sapo, če želite začeti živeti drugače. Da ste splavili, je bilo za vas hudo in boleče, vendar pa ste se morda ravno ob tej izgubi zamislili, v kakšne neurejene odnose bi rodili še enega otroka. Tega si noben otrok ne zasluži in tudi za ta dva, ki ju imate, želite bolje poskrbeti in jima dati mirno, zdravo okolje.

Mogoče je to in vaš odnos z možem, torej celotna vaša mlada družina in njena harmonija, tisto, kar vam bo dalo dovolj moči, da se boste lotili konstruktivnega reševanja svojega problema. Nekateri so vas v svojih odgovorih že opozorili na mejno osebnostno motnjo (preberite knjigo Ne stopajte več po prstih). Ne glede na to, kakšna bi bila mamina uradna diagnoza, pa vam je jasno, da morate v vsakem primeru spremeniti svoje vedenje, če se želite zaščititi. Svojo ‘preobčutljivost’ lahko namreč čudovito uporabite, da vam bo koristila, ne pa vas obremenjevala. In tako naprej. Kako dolgo pa želite, da bi ta trening trajal? Deset do dvajset let, da bodo otroci že odrasli in mama obnemogla? Če želite prej, je smiselno poiskati strokovno pomoč, na primer v terapevtski skupini, najbolje skupaj z možem (lahko me pokličete in vam bom svetovala kaj konkretnejšega, ker ne vem, s katerega konca ste).

Lepo pozdravljeni,

Odgovor je v prioritetah.
Kaj ti je pomembnejše – ugodno/udobno stanovanje v materini hiši ali duš(ev)ni mir?
Ko bo “dovolj hudo” (na žalost pri nekaterih nikoli ne pride do tega zavedanja, prej sami odpovedo, pregorijo itd.), se bo prioriteta zasvetila kot sonce.
Druga možnost, v bistvu je lahko del prve, njena predhodnica ali naslednica, pa je soočenje z realnostjo. Boleče, a zdravilno. Preberi tudi knjigo Strupeni starši.
Lahko pa pogledaš na stvar s prispodobo. Pred tabo je desetmetrski jekleni zid. Onkraj je nekaj, za kar misliš, da bi ti prineslo srečo. Zaletavaš se v ta zid. Leta. Desetletja. Krvaviš. Boli. Obupuješ. “Meša” se ti. Potem dobiš še pomagače, prostovoljne ali neprostovoljne. Zaletavate se vsi skupaj. Ali pa te morajo preprosto gledati dan za dnem s krvavo glavo in ob tem tudi oni trpijo. Če bi vas bilo tisoč in bi imeli tisoč let, zidu ne bi predrli.
Rešitev je preprosta. Treba se je nehati zaletavati v zid. Še dveletnik bi jo pogruntal.
Toda! Obstaja ena huda zanka. Če se nehaš zaletavati v zid, se s tem odpoveš (sicer brezupnemu, a ti ga ne vidiš tako) upanju, da boš enkrat prišla skozi. To boli. Izguba (čeprav lažnega) upanja boli. In ne le to. Treba se je tudi zavedeti, da onkraj zidu ni in nikoli ni bilo tistega, kar si želela, kar si upala in verjela, da je. To boli še bolj.
Vendar pa čez čas boli manj. In nato še manj. In nekoč le še malce zbada.
Če ostaneš pri zaletavanju, bo bolelo vse bolj. Tebe in “pomagače”. Shirali boste ob zidu. Pa ga ne boste niti opraskali, kaj šele premaknili, kaj šele podrli!
Za kaj se boš odločila?

Kot rečeno: rešitev je preprosta, a zelo težka za nas, ki smo (so)odvisni od odnosov. Ki smo bili hranjeni s krivdo in odgovornostjo za stvari, ki nikakor niso naša odgovornost. A zdaj smo odrasli in čas je, da to v sebi popravimo. Na drugem forumu si dodala, da nočeš “žrtvovati odnosa”. Kakšnega odnosa? Kje je odnos? Kaj bi žrtvovala? Nekaj, česar nikoli ni bilo! Ko boš to spoznala, boš rešena. Bo bolelo, a boš svobodna. Zdaj pa? Zdaj žrtvuješ! Vsak dan. Odnos med sabo in partnerjem. In lastne otroke. Ker hočeš nočeš nanje to vpliva. Vidijo. Se (narobe) učijo.

Razmejitev, kje in kaj si ti in kje in kaj je mama. Za koga si V RESNICI odgovorna. Meje. Tudi prekinitev stikov, če ne gre drugače. Ali pa – resnično žrtvovanje še naprej.

Želim ti vse dobro, veliko poguma in moči.