Najdi forum

problem z druge strani

Sem tanova s problemom jaz in moja zasebnost, ter tvoji-najini.

moj mož ima dva otroka od prej in dva z mano, stari so 3, 6, 12 in 15 let. Že kar nekaj časa se ukvarjam z rešitvijo problema, pri čemer sem o tem povprašala dve vrste strokovnjakov. Pravnike in psihoterapevte, pa so mi glede na stroko dali diametralne odgovore.

Moževa otroka od prej sta vedenjsko precej problematična, kar je posledica skrajno permisivne vzgoje njune matere, kateri je vzgojni imperativ otrokova želja, ki gre tudi tako daleč, da otrokoma kdaj zjutraj, ko se jima ne ljubi v šolo enostavno napiše opravičilo, da sta bolna.

Moje mnenje je, da moževa bivša z ugodnostmi podkupuje otroka, njuno razvajenost pa uporablja kot orožje proti nam, saj moža večkrat postavi pred dejstvo, da bo pri nas tako, kot bosta želela otroka, ali pa ne bosta več želela na stik.

Problem seveda nastane v trenutku, ko se tema dvema otrokoma postavljajo zahteva z moje strani. Kot na primer, da za seboj zjutraj pospravita sobo, po uporabi pospravita kopalnico, za sabo pospravita mizo in pult v kuhinji, pospravljata za sabo čevlje in umazanijo, ki jo včasih prineseta v stanovanje, igrače, knjige …. Majke mi, saj nista majhna otroka. Problem je, da tega ne delata in razmetane stvari pustita, da se valjajo po stanovanju in pričakujeta, da bom to namesto njiju opravila jaz.

Zdaj pa problem, nekaj slovenskih psihoterapevtov mi je reklo, da je vprašanje discipline stvar njunih staršev (konkretno pri nas očeta) tako da jaz nimam kaj zahtevati od njegovih otrok, ampak se pač – če hočem, sprijaznim z usranim in razmetanim stanovanjem, če njun oče nič ne naredi. Po drugi strani pa odvetniki, pravijo, da je stanovanje polje človekove zasebnosti, kjer odrasli, ne glede na to, ali smo konkretnemu otroku starš ali ne, postavljamo pravila in eventuelno, lahko kogarkoli, ki teh pravil ne spoštuje, postavimo pred vrata.

Problem najini in njegovi otroci pa je v tem, da je začel že 6 letnik opažat, da 12letnemu X in 15 letni Y pri nas ni treba kaj dosti delat in da se izmika. To strategijo, je začel kopirat še moj otrok, ki do zdaj z disciplino ni imel večjih težav glede stvari, ki jih je moral sam opraviti.

Tako da resno razmišljam, da bi moževa otroka iz prejšnjega zakona postavila pred vrata, kjer res lahko delata kar hočeta (kar se mene tiče), ker njunega svinjanja in napenjanja mišic, kaj mi pa moreš, ker sicer bom pa šel in posledično kopiranja tega slabega zgleda na mlajša otroka, imam res dovolj.

Me pa dejansko zanima, zakaj se stališča pravnikov in psihoterapevtov glede “pravic” in “dolžnosti” novih partnerjev do otrok od prej v lastnem stanovanju in do vprašanj vzgoje (in preprečevanja slabih zgledov) tako različna?

Spoštovana,

To, da se mnenja pravnikov in psihoterapevtov razlikujejo je pričakovano. Pravniki so vam svetovali na podlagi obstoječega prava, psihoterapevti pa na podlagi svojega razumevanja razvojne psihologije, sistemske-družinske dinamike in pač ostalih segmentov psihoterapije. Pa saj se še mnenja strokovnjakov s psihosocialnega področja močno razlikujejo. Primer je predlanska novela Zakona o preprečevanju družinskega nasilja, s katero je del psihosocialne stroke želel doseči zmanjšanje pojavnosti fizičnega nasilja nad otroki. Del psihosocialne stroke pa meni (tudi jaz), da je zakonsko izenačevanje vzgojne telesne kazni in fizičnega nasilja pokazatelj naivnega in nediferenciranega pogleda na bio-psiho-socialni razvoj otroka. Zakonov ne berejo osebe s tako problematičnim vedenjem kot je izvajanje telesnega nasilja nad otroki (ki je bilo seveda že prej prepovedano in kaznivo). Berejo pa take novice starši, ki so že tako preveč otrokocentrični in svojim otrokom s permisivno vzgojo delajo veliko škodo, s tem pa tudi celotni naši družbi v naslednjih generacijah. Ravno včeraj sem pisal o tem, da je bila edina skupna točka vseh zasvojenih s težkimi drogami, s katerimi sem v preteklosti delal, ta, da jim starši v otroštvu niso znali postaviti mej. Tako da, bravo za vas, da pri svojih otrocih držite meje in kontrolo vedenja ter da se borite, da tako tudi ostane.

Glede vašega problema bi pa rekel tako. Za vzgojo sta res odgovorna starša, vendar to nima veze s tem, da imate vi pravico zahtevati določeno vedenje v lastni hiši. Takoj naj povem, da močno odsvetujem, da bi ju kaznovali s prepovedjo prihoda ali jima s tem grozili. Vaša hiša je na nek način njun drugi dom in morata dobiti sporočila, da sta vedno brezpogojno dobrodošla. Tukaj ni prostora, da bi pojasnil celotno ozadje, ampak to je zelo pomembno za njun psihološki razvoj. To pa seveda ne pomeni, da lahko kršita pravila vedenja, ki veljajo v vaši hiši.

Predlagam pogovor z njima v tem smislu: “Vajina mama vaju ima rada, vendar jaz mislim, da se moti, ker vama preveč dovoli. Vem, da je to zdaj vama fajn, ni pa to dobro za vajino prihodnost. Vajin oče in jaz vaju imava tudi zelo rada in sta tukaj kot doma, vedno dobrodošla. Morala pa se bosta od zdaj naprej držati pravil, ki veljajo pri nas. Vem, da vama to ni prijetno, je pa dobro za vaju, da bosta zrasla v zadovoljni odrasli osebi. Pa še pomemben zgled sta za mlajša polbratca in tudi za njiju velja enako. Vajina dolžnost je, da delata to in to in to …., ne smeta pa delat tega in tega in tega. Če bosta kršila pravila, bo posledica …. (si izmislite nekaj kar je zanju dovolj neprijetno, da bo prijelo kot kazen za neustrezno vedenje). Če se bosta pa držala, pa za nagrado dobita …. (spet se izmislite nekaj, kar je zanju prijetno in bo delovalo kot motivacija). Ne glede na to pa sta tukaj kot doma in smo vedno veseli, ko prideta.« Tega kar morata in česar ne smeta, ter kazni in nagrad naj ne bo preveč. Si pa to pripravite vnaprej. Lahko jima izročite tudi list, da bosta lahko kasneje v miru predelala pravila. Še boljše je, če vam uspe ta pravilnik zapakirat kot dogovor z njima. Da se tudi onadva strinjata. Potem se morate pa seveda nekaj časa striktno držat zagroženih posledic, da se navadita, da je zdaj pa res tako.

Izsiljevanja njune matere, mislim da se ni potrebno bati, prav tako ne njunega izsiljevanja oziroma upiranja, ki na začetku sigurno bo. Vendar pa imejte v mislih, da najstniki se upirajo, kar je zdravo, ker se s tem počasi pripravljajo na samostojno odraslost. Hkrati pa hrepenijo, da bi se v nekem okolju počutili varne. Varnost pa za njih pomenita dve zadevi: (1.) da so brezpogojno ljubljeni (Simbol ljubezni sta recimo hrana in dom. Zato nikoli tega dvojega ne pogojujemo.) in (2.) da imajo jasno začrtane meje in pravila vedenja (vključno s kaznijo in nagrado). Torej, čeprav se bosta upirala, bosta za vaše vztrajanje globoko in celo življenja hvaležna. Čeprav bi bila to seveda dolžnost staršev, se bosta vas spomnila kot tistega, ki ni ubral lažje poti, ampak je z njima zdržal frustracijo držanja mej.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Vaše stališče, ki je sicer izraženo med vrsticami je, da naj svoja pastorka vzgajam. Problem teh dveh razvejanih otrok je, da jima je vse brez veze, ker sta presita (prezasičena) vsega, oziroma edina stvar, ki jima je ljuba, sta pametna telefona. Z možem sva skušala vzgajati z odvzemom ugodnosti, pa se je izkazalo, da ugodnost za otroka ni ugodnost, in da je taka “posledica” brez veze.

Tako da odvzem ugodnosti bi pomenil odvzem pametnih telefonov. Tukaj pa se postavi vprašanje, ali to sploh smem storiti kot ne starš. Celo mnenja pravnikov so tukaj zelo deljena.

Problem o katerem v uvodu nisem pisala pa je, da je najmlajši otrok, ker je pač v teh letih, enkrat ne, da bi kdo opazil, odprl torbo najstarejšega in ven potegnil vrečko pisanih … hm poimenujmo jih bombončki. Za katere mi je še danes žal, da jih nisem odnesla direkt na policijo.

nova
Uredništvo priporoča

Zakaj ti je celo na anonimnem forumu za odrasle ljudi nerodno napisat mamilo in si raje napisala bonbončki?
Mogoče se ti zdi malenkostno, ampak imam občutek, da pri vas vse zavijate v celofan in nihče ne upa s pravim imenom poimenovati stvari. Predvsem to verjetno velja za tvojega moža. Ima bivšo, ki otroka vzgaja s telefonom in opravičili, samo da ima mir pred njima, ima nemogoča otroka, ki sta očitno že krenila na stranpoti, on sam ne zna v red dati nikogar od naštetih treh, in kot kaže, mu bo počasi spodletelo tudi pri četrtem, pri starejšem od vajinih otrok. Ti se sama ne moreš boriti proti štirim.
In ne samo poimenovanju volka z volkom, ne upaš si tudi ukrepati, razen da pizdakaš in se teoretično posvetuješ. Mamila so resna stvar. Si sploh komu povedala za najdbo? Mami, partnerju (očetu), in ja, zakaj pravzaprav ne policiji? Taka količina pomeni, da jih prodaja. Mogoče policija že celo ve za to, mogoče tudi na šoli sumijo. Ljudje niso slepi in neumni, resnice ne vidijo predvsem tisti, ki si zatiskajo oči. Puščanje umazanih nogavic, kjer pač padejo, je v primerjavi s tem malenkost.
Stvari vam uhajajo iz rok, in to ornk. Trije odrasli ste …

Mačehe in očimi so drugače pri nas postavljeni v shizofren položaj. Imajo nekaj resnih dolžnosti do pastorkov, pa nobene pravice glasovanja. Če je treba, jih morajo finančno vzdrževati, ne smejo pa jih vzgajati. Če se življenje tako zasuče, jih (moralno gledano) morajo sprejeti pod svojo streho, skrbeti zanje v vseh ozirih, nimajo pa nujno skrbniških pravic. Prevzela si težko nalogo, priznam, ampak tvoj partner ti jo pošteno otežuje.

Mogoče je glede na starost najstarejšega čas, da odnose postavite na bolj enakopravne temelje. Začni ga tretirati kot odraslega. Sprašuj ga za nasvet, vprašaj ga za mnenje, pri vseh stvareh, tudi najbolj banalnih. Če iščeš kak nasvet na internetu, prosi njega, naj poišče namesto tebe … če imate kakšne načrte glede stanovanja, nakupa naprave, avta, naj sodeluje. Prav tako naj pomaga izbrati počitniško destinacijo, naj pove, kam bi on šel, se pozanima, kaj je tam mogoče videti, početi … če ima težave v šoli, naj sam pove, kako bi jih rešil, ali ima kakšno rešitev. Če gre za dekle, jo vprašaj za nasvet glede oblačil, frizure, mejkapa … Glede pospravljanja: lahko ga enostavno vprašaš, kako bi jaz tebe lahko pripravila do tega, da bi pospravil svoje stvari, ker bi meni to res ogromno pomenilo, ti pa bi dokazal, da si res že na pol odrasel in sposoben skrbeti zase.

Kot prvo, pa reši zadevo z mamili. Pri 15 so nekateri že zelo globoko v tem.

Spoštovana,

hm, situacije, kot je vaša, so kompleksne in večplastne. Jaz v odgovoru izpostavim en vidik, je pa še veliko drugih. Da bi tako vi kot jaz jasno razumela vse vidike situacije, pravnega, socialnega, psihološkega, …, bi potrebovala najbrž nekaj ur pogovora. Dodam še dva vidika, ki bi vam po mojem mnenju lahko pomagali doseči cilj.

Prvi se nanaša na vprašanje ali naj tudi vi vzgajate otroka bivšega moža. Mislim, da je to za dobro funkcioniranje družinske situacije kot je vaša, nujno potrebno. S tem, da ni potrebno gledati na to kot na celostno vzgojo otroka, ampak na regulacijo vedenja ljudi v vaši okolici. Primer: opazite, da sosed na parkirišču buta z vrati svojega avta v vrata vašega. Prvič mu prijazno rečete. Pač mogoče ni opazil. Drugič mu poveste resno in zagrozite s posledicami. Tretjič uresničite posledico, recimo pokličete policijo. Na ta način regulirate njegovo vedenje, da s tem zaščitite svoje meje in mirno živite naprej. Soseda ste vzgojili, da ne buta več v vaš avto. Zakaj ne bi potem otrok vašega moža?

Druga stvar, na katero bi vas opozoril in bi vam lahko olajšala situacijo, je naslednja. Iz vaših dveh zapisov je po moji interpretaciji zaznati psihološko pozicijo, da otrok svojega moža ne želite vzgajati. Še več, da ju na nekem nivoju dojemate ne kot otroka, ki sta del vaše razširjene družine in sta žrtvi pomanjkljive vzgoje svojih staršev, ampak kot dva nebodigatreba, ki bi se ju najraje znebili. Omenjate pravne možnosti, kako bi ju postavila pred vrata, imenujete ju: “ta dva razvajena otroka” (ni zaznati sočutja), žal vam je, da niste poklicala policije zaradi sumljivih tabletk … Če to drži, jaz ne vem zagotovo, ampak izpostavim, da se lahko vi pri sebi vprašate. In psihološko gledano taka pozicija tudi ne bi bila nenavadna oziroma bi bila logična. Lahko pa bi pripeljala do notranjega konflikta: na psihološkem nivoju bi se najraje znebila teh dveh mulcev, na socialnem pa mislim, da bi morala nekako shajati z njima, ker sta vendar člana družine – otroka moža, ki sem ju kot pastorka sprejela ob poroki.

Če bi pri sebi ocenili, da ste v takem nekem notranjem konfliktu, potem je rešitev v tem, da te notranje pozicije raziščete in sprejmete odločitev za eno smer. Na forumu imamo dogovor, da moderator odgovarja največ 2x, zato sva s tem izpolnila kvoto mojih odgovorov.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Ne vem če veste, ampak v kolikor bi poklicali policijo zaradi butanja soseda z vrati svojega avtomobila ob vašega, policija ali ne bi prišla, ali pa bi dobili kazen zaradi neupravičenega klica policije. Butanje soseda v vaš avto preide v polje pravnega samo v točki, ko pride do poškodbe vašega avtomobila, pa še to bolj kot ne gre za vprašanje odškodnine in ne vprašanje posredovanje policije in države s kaznovalnimi sankcijami. Bi pa vas pravni sistem zoper soseda vsaj v odškodninskem delu, definitivno podprl.

Kar se tiče vašega nasveta, ne razumem, od kod vaša socialna predpostavka, da sem ob poroki sprejela moževa otroka kot del svoje razširjene družine in posledično kot dolžnost, da ju bom vzgajala. In to celo v tako skrajnih primerih, kot je vnašanje mamil v moj dom, k mojim otrokom? Nenazadnje je socialnost odraz tudi odraz pravnega razmerja in meni pravni sistem ne daje prav nobenih vzgojnih pristojnosti do moževih otrok. Dejansko celo manj kot učiteljem v šolah, pa čeprav gre za moj dom, ki je kot tak močno varovan s pravicami do zasebnosti in umirjenosti.

Zaradi moževih otrok iz prejšnjega zakona sva z možem skupaj in posamezno prehodila in presedela najprej pri seriji psiholoških svetovalcev (od CSD-ja, šolskih psihologov in nenazadnje do psihoterapevtov in njihova stališča so bila podobna vašim – pa ne rečem, da morda celo iz psihološkega razvojnega otroka vidika nimate prav.) Potem je njegova bivša problem prenesla na področje pravnosti glede vprašanja, ali lahko mulcem pregledujemo torbe. Problem, ki ga imate in imamo je, da pravni sistem, kot ga imamo danes (in je odraz socialnega), tega stališča ne podpira, zaradi česar so otroci iz razširjene družine v neki točki žal postavljeni na nivo sosedovega mulca, ki ste ga na obisku pri vas ujeli pri kraji nečesa pri vas doma. Tatičev, četudi mladoletnih, pač po tem ne spuščamo več v lastno stanovanje, lastnim otrokom pa povemo, da so zanj neprimerna in zato nezaželena družba.

V Sloveniji obstaja kakšna podporna skupina za mačehe? Ko se stvari zapletejo, enostavno ostaneš sam.
Nisem več tanova v konfuznosti svoje mačehovske vloge. Možev najstniški otrok uradno trenutno živi pri nas, ampak obnaša se pa kot gost. In ko se odloči, da cel mesec ne bo govoril z menoj, ga cel sistem podpre. Deležen je pomoči, ker pač živi v neurejenih razmerah. Čeprav te neurejene razmere velikokrat izvirajo ravno iz tega, da je tako nedotakljiv. In da, tudi pri nas so skupni otroci v nenehni dilemi glede smisla upoštevanja pravil, saj jih pred njimi lahko nekdo nenehno krši. Pri nas sicer ni mamil, je bilo pa kar nekaj lažjih prijav s strani otroka. Prijavil je mene, ker sem hotela postaviti meje. Pa samo nekaj osnovnih človeških mej, ki se tičejo obiskovanja šole, rednega šolskega dela, hranjenja in spanja. Do pospravljanja niti prišli nismo. A edino sporočilo, ki sem ga dojela v vsem tem je, da nimam niti najmanjših pravic. Da nimam niti te pravice, da bi svoj dom, ki naj bi bil mesto zasebnosti in varnosti, zares to tudi postal.
Ni nas malo, ki capljamo v takšni godlji. In vsak izmed nas se mora v nekem trenutku odločiti, kako naprej. Pogledati mora onkraj vseh pravnih, psiholoških in ostalih okvirjev. Sama sem se odločila, da zaščitim sebe in svoje otroke. Pa tudi če sem zaradi tega včasih hudobna mačeha. To mi ni v ponos, a možev otrok ima vso podporo sistema. Jaz pa sem z ostalimi otroci prepuščena sama sebi. Moj mož se namreč na te probleme običajno odzove z umikom v delo ali bolezen. Vsa vzgoja v družini je tako ostala le meni. In ker kot mačeha ne smem vzgajati, eden od otrok v naši družini tako ni vzgojen.
Srečno pri tvoji situaciji. Hotela sem ti le sporočiti, da je v takšnih situacijah težko najti prave rešitve. Izbiraš lahko le med slabimi. Izbereš pač tisto, ki se ti zdi najmanj slaba.

Na tale forum sem danes zajadrala naključno in preko Starševskega čveka, kjer sem narajmala na tole temo:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=2617745&utm_source=forum&utm_medium=sorodnevsebine&utm_campaign=SorodneVsebine

Potem se pregledala še ostale temne tukaj in odkrila tole. In nekaj moram zapisati.

Dejansko mislim, da je čas, da mačehe ustanovimo društvo po sorodnem društvu za očete, DOOR, ki toži državo zaradi pristranskih postopkov.

Tudi jaz sem mačeha, ki je leta preživela v prenašanju očitkov moževe bivše, da so moževi vzgojni principi nasilje nad otrokom. Postavljanje vprašanj glede čudnih zdravstvenih in vedenjskih problemov otroka, ki jih je nosil k nam, pa je bilo tudi nasilje. Čudne eskapade bivše in otoka je “sistem” zmeraj podprl in pokril.

Potem se je zgodilo to, da je moževa bivša zbolela in po hitrem postopku tudi umrla, možev mladoletni otrok in najstnik pa je prišel živet k nam. Ker je bil sin edini dedič po bivši, mož pa njegov zakoniti zastopnik, je bil mož tisti, ki je urejal in zaključeval zadeve bivše po njeni smrti. In imela sva kaj videti in žal, ali pa hvala bogu, sva dobila vpogled na drugo stran in razloge za vse probleme.

1. Moževa bivša je bila odvisna od serije substanc, tudi prepovedanih, zlorabljala pa je tudi psihotropna zdravila – imela je diagnosticirano osebnostno motnjo;
2. Hodila je na zasebno psihoterapijo in to ne ravno h komurkoli, ampak k celo k nekomu, ki je bil predsednik(-ca ene (od dveh) od psihoterapevtskih zvez;
3. Ta psihoterapevt/ka je, pazi to, ker smo našli maile, moževi bivši kontinuirano svetoval kako izigravat osebnega zdravnika otroka (ko je začel ugotavljat, da so otrokove težave v zdravju psihosomatskega izvora), kako izigravat svetovalce CSD, kako izigravat šolo, ko je začela z obravnavo otroka in je razredničarka na razgovor poklicala oba starša, najprej vsakega posebej in nato še skupaj. Še več, ko je enkrat bivši zaradi neumnosti, ki jo je zakuhala in je vozila pod vplivom zdravil za katera velja prepoved vožnje osebnega zdravila, je zanjo posredoval/-la pri policiji, tako da ji niso vzeli vozniškega dovoljenja oziroma ji predpisali globe. Bistvo izogibanja odgovornosti pred sistemom je bilo kazanje s prstom na moža in na njegove nepravilne vzgoje vzorce in pristope. Problem vzgojne neprimernosti mojega moža se je čudežno razrešil, ko je bivša umrla in na lepe “sistem” ni imel več težav, da mož sina vzgaja. Moj mož je kazensko ovadil to psihoterapevta/-ko, pa žal zgoraj opisano početje ne šteje za storitev kaznivega dejanja. Ha, pol se pa pejt.
4. Mladoletni najstnik, ki je prišel k nama živet, je s seboj prinesel presenetljivo prtljago čustvenih težav in neprimernega vedenja. Presenetljivo zato, ker je pri nas po ločitvi pa do smrti mame preživljal tako obsežne stike, da je bil časovno več pri nas kot pa pri mami. Tudi on je k nam prišel živet z idejo, da bo pri nas “gost,” jaz pa ga bom pedenala spredaj in zadaj.
5. Zaradi vseh težav, ki si jih je navlekel otrok zaradi neprimerne vzgoje njegove matere, ki sta jo podpirala njen osebni psihoterapevt/-ka in sistem, danes z možem plačujeva zasebnega psihiatra in specialnega psihoterapevta, kar na mesečni ravni znese cca 400 EUR. Skratka, zasebni psihoterapevt/-ka od bivše in “sistem” sta poskrbela in zagotovila, da se je patologija bivše prenesla na njenega otroka, pri čemer sta poskrbela, da bo nekdo iz “stroke” imel zagotovljen dohodek. Če sem pa nekoliko cinična, logika življenja je poskrbela, da je bivša za svoje manipulacije in manipulacije pomočnikov, plačal najvišjo možno ceno, življenje.

Zdaj pa še k temi, ki me je pripeljala na forum.

v zadevni temi je moderatorka in svetovalka dala nepravilen odgovor. Vprašanje preživnine ne sodi v okvir partnerske in družinske terapije, ampak je to vprašanje za pravnika.

Preživnino so starši dolžni absolutno plačevati do 16 leta in kriti vse otrokove potrebe (to ni isto kot želja), to je do točke, ko Zakon o delovnih razmerjih dopusti, da začne otrok opravljati delo za denar. Med 16 in 18 letom starosti so starši še vedno primarni preživljalci otroka, vendar pa se pri vprašanju koliko in katere potrebe otroka so dolžni starši še kriti, upoštevajo otrokovi dohodki.

Po dopolnjenem 18 letu se šteje, da se je zdrav človek sposoben in dolžan preživljati sam in starši niso več dolžni preživljati otroka.

Vendar pa obstaja izjema, in sicer če se otrok redno šola tudi po doseženi polnoletnosti (pa do najdalj 26 leta). Vendar pa v takem primeru preživninska dolžnost staršev ni primarna, ampak zgolj subsidiarna in dopolnilna. Natančneje, starši so dolžni doplačevati toliko, kolikor otroku manjka sredstev, da redno opravlja študijske obveznosti. Sodišče lahko in pri lahkih študijih, sploh pa na t.i. II. bolonjski stopnji, upošteva ne samo dohodke, ki jih študent ima, ampak tudi tiste, ki bi jih lahko imel, če bi čas, ki mu ostaja poleg študija in potrebne regeneracije, namenil delu. Skratka, obstajajo tudi primeri, ko starši svojemu polnoletnemu a še ne 26 letnemu otroku, ki redno izpolnjuje študijske obveznosti, niso več dolžni plačevati preživnine.

Osebno se sprašujem, kako lahko nekdo daje nasvete, ki so očitno izven polja njegove stroke, še bolj pa mi ni jasno, kako lahko taka oseba daje nasvete pri vprašanjih ekonomskega družinskega nasilja, če tako slabo pozna družinske premoženjske institute, kot je preživnina.

Da ne rečem, da si je svetovalka naravnost privoščila nesramnost, z vprašanjem osebi, ki je temo odprla, da se je za vprašat, zakaj se okolica z nerazumevanje odziva na njena stališča in jo spravljajo v stisko. To je nesramnost, ki sva je bila z možem s strani “sistema” deležna v izobilju.

Osebno pa počasi menim, da bi moral “sistem” fasati eno po buči, da bi doživel uvid v lastni sadizem, ki producira invalide.

Kar se teme tiče, bi rekla, da radikalno opredeljevanje ni mogoče, da stvari niso niti preproste niti črno-bele in da je očimom in mačeham v takih situacijah zagotovo zelo zelo težko! Edino, kar si upam trditi oz. o čemer sem prepričana, je, da je tu biološki starš tisti, ki mora biti “glavni” pri urejanju zadev, ne le s pravnega ipd. formalnih vidikov, ampak tudi s psihološkega in čustvenega. Tanova3 o tej plati zadeve ne pove nič, zato se zdi možno, kot je zapisala žarna: “Prevzela si težko nalogo, priznam, ampak tvoj partner ti jo pošteno otežuje.”

Bi pa dodala svoje mnenje k temu:
Da ne rečem, da si je svetovalka naravnost privoščila nesramnost, z vprašanjem osebi, ki je temo odprla, da se je za vprašat, zakaj se okolica z nerazumevanje odziva na njena stališča in jo spravljajo v stisko.

Svetovalka ni rekla, “da se je za vprašat” (v taki konstrukciji bi se res lahko začutila določena pasivna agresija, češ, “je pa malo čudno, da je tako” – kar pomeni, da je “najbrž s tabo nekaj narobe”), ampak je avtorico direktno povprašala, zakaj čuti, da so vsi proti njej, da je sama s svojo stisko, nerazumljena in zapuščena. S tem jo je usmerila (no, poskušala) v raziskovanje lastnih vzgibov, ki nas silijo, da (podzavestno) odreagiramo tako ali pa tako. V resnici je prav svetovalkin odgovor izraz empatije, sočut(en)ja: svetovalka se zaveda, da je avtoričina defenzivnost (lahko) znak, da se s takimi situacijami na sploh spopada neustrezno, kot žrtev, kot zapuščena, kot nerazumljena. Vem, o čem govorim, ker sem imela sama enake težave. In pri psihoterapiji in/ali v tovrstni literaturi (oz. tudi tu na forumu) so pred nas postavljena ravno taka vprašanja. Njihov namen je usmerjanje, odgovore moramo seveda poiskati sami, žal namreč ne deluje, da nam jih nekdo preprosto pove (bodisi sploh ne verjamemo ali pa jih dojamemo razumsko, ne pa tudi čustveno). V odzivih in tudi “med vrsticami” terapevt/svetovalec pa tudi nekateri forumaši prepoznajo določene stvari, ne ker bi hoteli nekoga žaliti, biti nesramni ipd., ampak ker so jih dali sami skozi. Lahko gre kdaj tudi za projekcijo (ko torej NE gre za enako stvar, pa jo beroči dojame kot enako, ker vsebuje sprožilec, ki ga vrže v lastno zgodbo). Cec (ampak samo on) je bil oster v odgovoru, to je res, res pa je tudi, da je dobro osvetlil druge plati in vidike takih zgodb.

K temi bi dodala še nekaj: v takih navzkrižnih ognjih so žrtve otroci. Kot zapiše svetovalka: “Ta otrok vas ne more ogrožati, ne vas, ne vašega odnosa z možem, ne vajinih otrok. Nima te moči. Je samo otrok, ki si želi, da bi ga oče enkrat iskreno objel in mu rekel, da ga ima rad.”

To je kruta resnica, katere sprejetje pa bi lahko postavilo na kocko naš odnos z novim partnerjem, zato je nočemo videti. Če je odnos zdrav, trden, poln zaupanja in medsebojne podpore, iskrenosti in seveda tudi ujemanja v ključnih pogledih na svet, družbo, odnose …, ga taka situacija ne more ogroziti. Čisto drug primer, ki pa dobro ponazori zadevo: če med partnerjema vlada ljubezen, sprejemanje, spoštovanje, zaupanje, vest(nost) (držanje obljub, recimo), potem lahko k njemu pristopi Angelina Jolie ali k njej Brad Pitt (ali pa vstavite mlajša in bolj seksi igralca :), pa ne eden ne drugi ne bo prevaral partnerja. Toda! Problem je v tem, da je – tako je moje mnenje – takih odnosov malo. (Slepljenja, da imamo tak odnos, pa veliko. – A take situacije nam pokažejo realnost, žal pa se usmerimo na grešnega kozla.)

Navsezadnje gre v osnovi za isto stvar kot pri neskončnih temah o taščah, ki jih praviloma odpirajo snahe (ne pa njihovi možje); in kot pri tistih je tudi tu tako, da ima ženska (partnerica) tako rekoč zvezane roke, pa če se na glavo postavi – samo skupila jih bo! – ON je tisti, ki bi moral “narediti red”. Ker gre za njegovo mater. Oz. za njegove otroke. Če ga on ne, ga tudi ona ne more. To je dejstvo.

In ko do tega ne pride, je vsaj meni čisto logično in lahko razumem, da človeka take reči frustrirajo, zjezijo; še lastni otroci nam včasih skačejo po živcih in jih včasih komaj krotimo, iščemo načine, poti, pristope itd., ko pa nam je odvzeta starševska avtoriteta, se počutimo povsem nemočne. Otroci (pa tudi odrasli) pa so nagnjeni k “hvatanju krivin”, saj vemo: najboljši je tisti učitelj, ki razdeli lepe ocene, med poukom pa se lahko klepeta; in tako je “najboljši” tudi tisti starš, ki “vse dovoli”. Kot odrasli pa vemo (vsaj naj bi), da to ni res, smo pa prisiljeni spopadati se s posledicami takih vzgojnih in izobraževalnih “prijemov”. Če pa se nobeden od bioloških staršev ne, je jasno, da se tudi krušni ne more – celo če bi mu zakon to dopuščal! “Saj nisi moja mama!” In: “Bom pa šel!” Tako pač je – otroci znajo izsiljevati in manipulirati. A še vedno mora biti naša skrb, da se ne pustimo, da vsaj poskušamo in damo vse od sebe, da jih usmerimo na pravo pot, obenem pa jim damo vedeti, da so ljubljeni. Ljubezen in postavljanje meja gresta z roko v roki, pa čeprav bi otroci radi merili ljubezen po tem, kateri starš več dovoli, več da (npr. žepnine) in po podobnih nezrelih kratkoročnih zadovoljitvah. Ko meja ni, je otrok prestrašen, si dovoli “vse”, samo da bi ga že enkrat ustavili, ne čuti se varnega niti ljubljenega, čeprav bo morda rekel, kako fino je pri materi/očetu, kjer lahko dela, kar hoče. Če so pri prvi zgodbi res vpletena tudi mamila, je to jasen pokazatelj, kam vse zaide tak otrok tudi zaradi želje, da bi ga starš že končno OPAZIL in mu postavil mejo!

Moja poanta je torej ta: zaman so vsa mnenja strokovnjakov, četudi najboljših (pravnikov, socialnih delavcev, psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov …), če jih ni na kaj opreti – in tisto “kaj” je biološki starš. (S tem se navezujem na prvotni prispevek.)

Za konec: razumem tudi gnev/prezir/jezo itd. na sistem in strokovnjake, ki nekateri žal niso vredni tega imena in ne bi smeli opravljati dela, ki ga. Žal je tako na vseh ravneh, pri vseh poklicih, le da pri nekaterih ta nesposobnost ali celo zlonamernost oz. neprofesionalnost povzročijo veliko hujše posledice kot pri drugih – kot navaja zgornji prispevek. Vse to pa je v resnici klic nam vsem, da moramo biti (mi) boljši, se bolj potruditi, poiskati resnično kakovostno pomoč itd. V tem pogledu sem tudi sama “nihilist”, ne verjamem, da bo kdaj boljše (da bi npr. terapevt, ki bi si privoščil kaj takega, kot navaja prejšnji prispevek, izgubil licenco). Vendar verjamem, da ko se taki problemi “nastavijo” na našo pot, nas življenje v bistvu izzove (in izziva), da se vanje – in vase – čim bolj poglobimo. Taka je tudi moja izkušnja, ki se je začela tako kot izkušnje večine: z zmotnim prepričanjem, da vsi problemi prihajajo od zunaj.

New Report

Close