Najdi forum

Zaljenje, partner

Lp! Hcerka stara 6 let, me skoraj vsakdan zali in tepe,mece stvari v mene. To se zgodi ko ji narocim naj si pospravi sobo,naj papircke nosi v smeti… Iz njenih ust pridejo besede kot so: drek si, cigan, grda si, nimam te rada. To me boli. Nato zacne tepsti in metati stvari v mene. Nevem vec kaj naj naredim…imamo se mlajso puncko ki zahteva veliko moje pozornosti. Naj povem da je hci v vrcu zelo pridna, pohvaljena vsak dan… Zali samo mene in vcasih mlajso sestrico… Tukaj je se oce, moj partner… Zadnje case se ne znava pogovarjati, krivdo vali na mene da je hci zato taka ker prevec vpijem.Priznam da vpijem ampak ce poslusas vsak dan take zaljivke, mi vsasih prekipi ne morem se ovladati zato zacnem vpiti. Nimam podpore partnerja se mi zdi da sem sama v tem. Ko se hocem z nji lepo pogovoriti ne pridem nikamor. Nic ni narobe pravi. Tudi najin odnos se mu me zdi napacen. Nevem… V pricu otrok mi daje kontra pri vzgoji, jaz tako recem on drugace. In boli me ker vem da sma kriva oba ne samo jaz. Tudi kar se tice odnos do mene ima partner katastrofalen, redko me objame, vprasa kako si, redko se smeji, heca… Ni sproscen….vcasih je bil drugacen in to mu povem, v solzah ga prosim da tako ne gre vec naprej da ga ljubim ampak ne morem vec… Njega moje solze ne ganejo… Vsaj tako kaze na zunaj, kaj se v njem dogaja nevem ker mi noce povedati. Hvala

Spoštovana,

izpostavila ste dve težavi, hčerkino vedenje in odnos s partnerjem.

HČERKA
Histerično vpitje, ko se znajdete že čisto na robu z živci, tukaj ne pomaga. Imate svoje notranje razloge, da se do starejše hčerke obnašate popustljivo. Ti so povezani z vašim otroštvom. Najbrž nekje globoko nosite prepričanja v smislu – ljudje me ne bodo imeli radi, če jim bom rekla NE! Zato bo za vas težko izvesti, kar je potrebno v hčerkino dobro. Vam pa svetujem, da to naredite, ker bo drugače hčerka nosila posledice celo življenje, vi pa lahko pričakujete peklenskih naslednjih 20 let.

Hčerka se obnaša na tak način, ker s tem doseže nekaj, kar je zanjo prijetno, oziroma se izogne nečemu, kar je zanjo neprijetno. Se pravi, ona se obnaša popolnoma v skladu s pričakovanji. Vaša naloga pa je, da pri sebi ugotovite, da ste močnejša od nje. Ona se mora ukloniti. To dosežete tako, da najprej pri sebi naredite načrt kako boste spremenili svoje vedenje, potem pa hčerki poveste: “do sedaj je bilo tako, od tega trenutka bo pa tako”. In potem vztrajate pri svojem novem vedenju, čeprav bo na začetku izredno težko in hčerka bo zmedena. Zelo hitro pa bo hčerka prilagodila vedenje in vi boste imeli kotrolo nad hčerkinim vedenje, ne ona nad vašim.

Najprej si zamislite nekaj kar bi lahko uporabili kot kazen za hčerkino neustrezno vedenje. Običajno zadostuje že, da recimo ostanejo brez risank. Če je treba, pa brez strahu uporabite tudi trše prijeme. Potem pa gre komunikacija z njo tako:
1. “Do zdaj je bilo tako, od zdaj naprej pa ne dovolim, da me še kdaj udariš ali mi kaj grdega rečeš! Če to narediš še enkrat, boš kaznovana. Za kazen boš danes in jutri brez risank (ali karkoli drugega). “
2. Takoj ko ona to vedenje ponovi, ji rečete: “Ker si me udarila, si kaznovana in si brez risank.”
3. Potem pa najbolj pomembno. Zagroženo kazen morate striktno izvest!

Vse to izvajajte mirno, ampak samozavestno, ne ko ste na robu z živci. Hčerka bo morala parkrat čez cel krog, da bo osvojila, da ima določeno njeno vedenje dejansko negativne posledice za njo. Takoj, ko bo spremenila svoje vedenje in se ustrezno obnašala do vas, pa jo pohvalite in nagradite z nečim, kar ima rada. Pomembno je tudi, da ji sporočate, da jo imate radi ne glede na karkoli, da pa bo kaznovana dokler ne spremeni določenega vedenja.

To bo grdo slišat, ampak je pač kruto dejstvo. Več let sem delal z zasvojenimi s težkimi drogami. Samo eno stvar so imeli skupno čisto vsi. Starši jim niso znali postaviti mej in že v otroštvu so bili oni od njih močnejši. Zato kasneje tudi sebi niso znali sebi postaviti meja in se odreči hipnemu užitku, čeprav so nekje vedeli, da ima to pogubne posledice.

PARTNER
Sem se že kar razpisal v prvem delu. Mogoče samo tole. Če boste prevzeli kontrolo nad vedenjem hčerke, bo to temeljito izboljšalo kvaliteto vašega življenja in tudi odnos s partnerjem.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Pozdravljena,

nekaj besed na temo tebe in partnerja, saj si glede hčerke že dobila odličen odgovor/nasvet, ki ga ne bo čisto lahko izvesti, se pa da (glavno: imej pred očmi ves čas dolgoročni cilj in kam lahko pripelje napačna pot, da te solze, vpitje itd. znova ne premamijo v popuščanje).

Glede partnerstva pa bi rekla, da je prej nasprotno od tega, kar je zapisal terapevt. Seveda so odnosi v družini prepleteni, in imeti krasen, zdrav odnos z enim članom družine ter katastrofalnega z drugim je najbrž možno samo v teoriji. Torej stresen, konflikten in boleč odnos s hčerko zagotovo prispeva, da se poslabša tudi odnos med tabo in partnerjem. Kljub temu pa si odnos s partnerjem vzpostavila prej kot odnos s hčerko (napake pa se zdaj bolje vidijo, otroci vedno poskrbijo za to :), predvsem pa se iz tega odnosa uči hčerka! (Ne pa, da bi se iz odnosa med teboj in hčerko odnosov učil tvoj partner. – Tega se je učil pri svojih starših.)

Saj poznaš frazo, da so otroci naše ogledalo. Res je tudi, da otroci pač praviloma vedno skušajo premikati meje, ker hočejo “videti”, kje meja JE. To jim namreč daje občutek varnosti. Če mej ne postaviš, občutka varnosti (namreč reda, urejenega sveta s smiselnimi in vsaj delno predvidljivimi okoliščinami in posledicami lastnih dejanj) NI. Sledijo frustracije in še vse ostalo, kar je omenil terapevt, in še kaj več.

Če se vrnem k “ogledalu”: glede na odnos med tabo in tvojim partnerjem ni presenetljivo, ampak pričakovano, da se bo otrok obnašal do tebe tako, kot se. Otroci so kot gobe, kot radarji, kot najboljše vohunske “naprave” na svetu – ker zaznajo VSE. Ne le besed, tudi ton glasu, tudi to, kar ni izrečeno (pogosto si seveda, ker so vendarle še otroci, zadeve pretirano ali tudi narobe interpretirajo – kaj lahko še slabše, kot dejansko so), telesno govorico, čustva, energijo, ki jo starša izžarevata (hlad, nedostopnost, napetost, zamera, odtujenost itd.).

Hči zaznava, da s partnerjem nista enakopravna, da to, kar ti rečeš, ne (ob)velja. Ne razume, da je vajin odnos vendarle druge vrste, na drugačni ravni kot odnos starš-otrok. Za njo velja: če lahko on, lahko tudi jaz. (Seveda tudi nate gleda tako – če lahko ti, torej mama, lahko tudi ona, hči.) To, da naj bi otroci ubogali, da naj bi nas spoštovali, poslušali, ne jezikali itd. – to ni nekaj otroku prirojenega, ampak jim to starši (bolj ali manj uspešno in zdravo) vbijamo v glavo. Lažje jim je to dopovedati, če imajo dober zgled: spoštljiv in ljubeč odnos med staršema. Če pa tega ni, so možnosti, da bo otrok do nas imel odnos, kakršnega želimo, zelo majhne.

Hči kopira in tudi kanalizira partnerjev odnos do tebe. Ne le iz naštetih vzrokov, tudi zato, ker je človeku prirojeno, da ima “veselje do (pre)moči”, da je rad “glavni” oz. močnejši od drugih v skupini, da mu ni treba “trpeti” (ubogati), se prilagajati in prevzemati odgovornosti za posledice lastnih dejanj. Praksa pa kaže, da je to prirojeno “veselje” v resnici nekaj drugega (ne bom pametovala, kaj, to naj povedo pametnejši od mene, lahko le povem svoje mnenje – mislim, da gre za naše nagone, mdr. za samoohranitvenega, ki pa se v takih družbenih okoliščinah, kot so v zahodni civilizaciji prisotne zadnja desetletja, ne obnesejo več, ampak privedejo do hudih anomalij) – praksa torej kaže, da ob taki (permisivni ali pasivni ter nedosledni) vzgoji tisto “veselje” hitro izgine, za seboj pa pusti grozljivo praznino, ki jo otrok nato skuša zapolniti s praviloma deviantnimi in/ali škodljivimi ravnanji, prepričanji in obrambnimi mehanizmi. Težko je namreč biti uravnovešen, uravnotežen, če ni nasprotnega pola, če ni omejitev, če ni meja, če ni posledic. Če te nič “ne odbije” nazaj – da bi se zazibal in ostajal nekje v sredini – pač samo greš in greš v eno smer, brez kompasa in zemljevida, in si vse bolj izgubljen.

Anomalije, ki sem jih omenila, lahko pripeljejo mdr. do tega, da se odnos med vama docela sfiži. Povedano preprosto: hči je oz. bo najprej nezavedno, pozneje (če ne prej, pa v odraslosti) pa zavestno besna nate, ker si “ji vse pustila”. Dokler bo še nezrelo razmišljala, bo vso odgovornost za vse, kar bo šlo narobe, pripisala tebi. Ljudje smo namreč (ne vem, zakaj, saj nam to bolj škodi kot koristi! – no, zagotovo je tudi za to kakšna antropo/psihološko/evolucijska razlaga) nagnjeni k črno-belemu vrednotenju vsega, zelo radi bi verjeli, da je nekdo samo bad guy, drugi pa samo good guy, da je vedno eden vsega kriv itd. – ker je to pač lažje, veliko lažje kot pa informirati se, (po)učiti se, poizvedovati, gledati z več zornih kotov in sprejeti ljudi take, kot so: zmes in preplet dobrega in slabega.

Je pa tako, da nekateri ne dozorijo vse tja do tridesetega – in v tem času se zgodi marsikaj, npr. otrok gre od doma, zavrže enega od staršev, svojih ran se ne zaveda, žene ga jeza, pod njo pa seveda bolečina, zaradi vsega, kar mu je pri starših manjkalo, zaradi svoje izgubljenosti, občutka, da lebdi v “niču”, da nikomur in nikamor ne pripada, da svet ni varen, da je vse “brez veze” itd. Teši se s škodljivimi obrambami (zasvojenosti, potlačevanje, zanikanje, iluzije …). Življenje teče dalje in napake se kopičijo in v bistvu že dolgo niso več napake (saj se iz njih nič ne naučimo), ampak zablode, kar je dosti hujše. In potem se vse to z obrestmi prenese še na naslednjo generacijo. – In nekateri ne dozorijo nikoli. Vse življenje ostanejo ujeti v napačna in škodljiva prepričanja, ki so se jim oblikovala pri petih, šestih, petnajstih letih; stagnirajo, životarijo, njihovo “zadovoljstvo” pa je v tem, da so prepričani v svoj prav.

Da ne zaidem preveč. Bistvo: nujno je treba urediti, izboljšati odnos med tabo in partnerjem. Tega ne moreš storiti sama, lahko pa k temu prispevaš vse, kar moreš, za svojo “polovico”, svoj delež odgovornosti in doprinosa k odnosu. Seveda – če z druge strani ni odziva, je vse zaman. To je dejstvo, proti kateremu si nemočna – vsaj v okviru ohranjanja zveze. Lahko pa poskusiš. S pogovorom, s spremembami pri sebi (da se znaš umiriti, da vsaj ne pokažeš, ko te iztiri, da se spihaš drugje, da sproti ozaveščaš, kaj se dogaja, npr.: hči me ne uboga, jezna sem, a se zavedam, da skuša premikati meje, zato moram ostati zbrana, trdna, dosledna, zahtevati, da naredi, kar sem rekla, a ne kričati), sama lahko poiščeš terapevtsko pomoč (tudi pogovor pri psihiatru enkrat mesečno je precej bolje kot nič, in to je dostopno brezplačno), najboljše bi seveda bilo, da bi jo oba.

Toda če drži, da partner dela drugače, da ni enotne vzgoje, da ne držita skupaj, se ne podpirata, je, tako je moje mnenje na podlagi izkušenj, vse zaman. Seveda lahko kljub temu do neke mere izboljšaš situacijo: hčerki postaviš meje, se ji ne pustiš tepsti (!!!) – saj toliko hudo pa pri vas menda ni, da bi te mož držal, zato da te bo lahko hči klofutala? – nehaš vpiti (vem, da je to grozno težko, in če se še tako trudiš, gre vse skupaj včasih čez rob – ampak že če pomembno zmanjšaš “količino” in jakost vpitja, je to boljše kot nič), kaznuješ pa jo tako, da mož tvoje kazni ne more razveljaviti, recimo, če imata navado, da se zvečer pocrkljata ali ji poveš/prebereš pravljico, za tisti dan to ukineš; če ti rada pomaga pri peki peciva, na primer, ji poveš, da dokler se bo tako vedla, ne bo več tvoja “kuharska pomočnica”, itd.

Z vsem tem boš omilila vse tisto, kar sem naštevala zgoraj, in morda se bo vse kar dobro izšlo.
Se pa sprašujem, kje boš v vsem tem ti, tvoja duša, tvoja energija, tvoj čustveni svet. Živeti v takem partnerskem odnosu, kot ga opisuješ, je že samo po sebi hudo, ko moraš biti pa močan ne le zase, ampak tudi za druge (za otroke), pa se kaj lahko zgodi, da (pre)hitro izgoriš, se sesuješ, pride depresija in še kaj drugega … Otroci bodo vendarle nekega dne odšli. Kaj bo ostalo za njimi?
In ne glede na vse bosta dala svojim otrokom grenko popotnico – vzor, da je hladen, nesodelovalen odnos ljubezen …

Zato bi ti priporočila, da probleme rešuješ po zaporedju 1. jaz, 2. midva s partnerjem, 3. hči. Seveda se bo tudi to prepletalo, ampak poudarki naj bodo taki. Kako se umiriti in v kritični situaciji odreagirati drugače, bolj mirno in zrelo; svoje bolečine predelati, izjokati, sprejeti kot del življenjske lekcije, se iz njih učiti. To bo obenem že vplivalo na točko 3. Na teh dveh področjih tudi lahko narediš največjo spremembo. Sama. Medtem ko je pri 2. točki veliko odvisno od tvojega partnerja.

Srečno!

nova
Uredništvo priporoča

P. S. Ne bo škodilo, če si prebereš, kaj so se o tem pogovarjali v tej temi: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=4585632

Predvsem bi se moral tvoj partner zavedati, kako zelo močno usodno neugodno vse skupaj vpliva na hčer. Samo škodo ji dela. Ko ji popušča, jo samo še bolj bega, ona bolj kot vse drugo potrebuje tudi njegovo odločnost pri postavljanju meja. Meje otroku predstavljajo občutek varnosti, tega pa hči zaradi popuščanja ne dobi, in to je za otroka verjetno nekaj najslabšega, kar se mu lahko zgodi.
Neka strokovnjakinja mi je nekoč rekla, da je bolje narediti to napako in dati otroku eno po riti, kot mu pretirano popuščati. (Takrat ena po riti še ni bila zakonsko prepovedana, se zavedam, da je taka izjava politično nekorektna.)

New Report

Close