Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Zakaj si izberem takšne partnerje?

Zakaj si izberem takšne partnerje?

Pozdravljeni,

morda bo moje pisanje malo drugačno od večine, saj ne mislim spraševati v smislu, zakaj je on takšen in takšen, ker sem mnenja, da ljudje so pač takšni, kot so in na to nimamo nekega vpliva. Me pa muči samo ena stvar in sicer: zakaj si jaz izbiram točno takšne partnerje?

Živim na svojem že več kot 10 let (od začetka študija), v svojem stanovanju. Biti sama, v samoti, nikoli nisem imela problema, osamljenosti praktično ne poznam. Iz tega izhaja, da ne kar skačem iz ene zveze v drugo, kot tudi se ne držim nekoga kot klop samo zato, da ne bi bila samska. Sem zlahka samska in tudi večino teh let, odkar sem na svojem, sem tudi samska. Preden sem živela na svojem, sem imela 1 krajšo zvezo, nato eno 3-letno zvezo in nato še eno, krajšo, ki se je končala pred kratkim. Od ene do druge zveze mine tudi več let.

Če sedaj pogledam nazaj, opazim, da se vedno zaljubim v fante, ki so si v dosti segmentih podobni. Če samo naštejem:
– introvertirani, zaprti, neradi govorijo o sebi, svojih čustvih
– vsak izhaja iz družine, kjer je glavni oče, ki drži “v šahu” vse ostale člane, matere so pokorne in ti fantje prav tako
– v njihovih družinah ni prave komunikacije, ponavadi se vsak drži zaprto, sam zase… V enem primeru je bil prisoten alkoholizem (oče)
– fantje so brez hobijev, brez ciljev, ponavadi ždijo vsak v svoji sobi, za računalnikom in iz tega sledijo razne odvisnosti: od portalov in spletnega sexa, računalniških igric, filmov,…
– do sedaj je imel še vsak od fantov ogromen problem z intimo v čustveni in fizični obliki (ni izkazovanja čustev, ni romantike, da o problemih med rjuhami niti ne pišem- vsem je skupen zelo nizek libido, kot tudi v 2 primerih erektilna disfunkcija)
– pasivnost na vseh področjih- vidim, da imajo neke želje in vizije, a za te ne bi premaknili niti prsta. Včasih so to tako (v mojih očeh) preproste stvari, za katere res ni potrebno dosti sprememb, a nekako ostajajo kar na isti točki, ne ukrenejo nič, spet po drugi strani pa je jokcanje, kako bi radi živeli drugače
– če sem se želela malo več poljubljati, je po pravilu vedno sledil umik in komentarji, kako zahtevna sem. Če sem ubrala drugo pot in se umeknila sama, so bili komentarji, zakaj sem hladna (kdo to razume?!)
– neiskrenost

Ker je v večini primerov tako, da nekako iščeš za partnerja nekoga, ki ima podobne rane in je bil priča podobnemu družinskemu vzorcu, kot si ga imel sam, meni nikakor ne gredo te stvari v glavo in res ne razumem, zakaj se zapletem s takšnim tipom moškega.
Namreč slika iz moje primarne družine je popolnoma drugačna. Lep, srčen in ljubezni poln odnos med staršema, obilo komunikacije na dnevnem redu (in to kvalitetna komunikacija, ne površinski pogovori o vremenu ali trači), nič umikanja in bežanja stran, nič poniževalnih besed, ki bi drugega prizadele. Ja, ok, pride kdaj do konflikta, ampak ta se reši s pogovorom in ne z umikom ali zatekanjem v sovražnost ter kakšno odvisnost. V moji družini prav tako ni nobene odvisnosti in prav lepo je videti, ko si lahko starša še po xy letih dasta ljubeč pogled in poljub.

Torej…
Sama imam tako posledično v svoji glavi izdelano neko “sliko”, kako je lahko odnos med partnerjema res lep, ampak seveda morata oba za to delat. Ne vem, zakaj se zaljubim in začnem odnos z moškimi, ki so skoraj popolno nasprotje? Kjer recimo spregovorim o bolj poglobljeni tematiki, o odnosu, o naju,.. in vedno naletim na steno, tišino, umik, pobeg v njihove odvisnosti. Ali da napišem lep sms fantu in sem priča ignoranci ali odgovoru o nečem tretjem, recimo o vremenu. Pa to govorimo o začetkih zveze, kjer si praviloma zaljubljenci pogosto smsajo kaj lepega. Ali, da dobim vrženo v obraz, kako ne more biti na računalniku ter igrati iger, ker sem zdaj jaz v njegovem življenju, kateri mora on namenjat svoj čas. Moj čisto prvi fant je nekoč, ko je bil nekaj ur pri meni, izjavil: “zdaj moram domov, pogrešam že računalnik” 🙁

Da ne pišem še o meni zelo pomembni temi, ki se imenuje iskrenost. Doma si lahko že od nekdaj povemo čisto vse, brez dlake na jeziku in če kdo koga kaj vpraša, dobi tudi iskren odgovor. Pri mojih bivših temu ni bilo tako in ne morem opisat, kako me je to bolelo. Kajti nekako imam naravno “nos” za to, da takoj čutim, če je posredi neiskrenost.

Mislim, da bi bilo lahko vse lepo in prav in bi s kakšnim od teh fantov lahko bila skupaj tudi za zmeraj, če bi le jaz imela popolnoma drugačno sliko in s tem pričakovanja, kako dobra zveza funkcionira. Jaz ne rečem, da je s temi fanti kaj narobe, le mi nismo za skupaj in jim želim, da si najdejo sebi primerno žensko. Ampak kot po nekem pravilu si oni želijo biti z mano in jaz z njimi. Slednjega res ne razumem. Sebe ne razumem:( Kako si lahko želim biti skupaj z nekom, ki ima popolnoma drugačne vzorce od mojih, drugačen način življenja, zatekanje v odvisnosti, nezmožnost komuniciranja, nezmožnost intime, umikanje,… v glavnem, vse stvari, ki me nato prizadenejo in povzročajo stisko.

Zakaj se zaljubim v takšne? Zakaj “potrebujem” to stisko, ki mi jo takšna zveza nato povzroča? Kako najti ta odgovor in kako spremeniti to, da bom morda enkrat lahko našla nekoga s katerim bo možno vzpostaviti ljubeč, spoštljiv, funkcionalen odnos?

Hvala vam že vnaprej za vsak nasvet!

Spoštovana,

»Zakaj izbiram take partnerje?« Kratek odgovor je, ker imate od tega koristi.

»Kako to spremeniti?« Tako, da raziščete katere so te koristi in ali so res koristne tudi v odraslem življenju. Od nekaterih se je nato smiselno posloviti, kakšno pa se lahko naučite dobiti na za vas bolj ustrezen način. Tako ne bi več izbirala partnerja za pridobivanje teh koristi, ampak za gradnjo kvalitetnega stabilnega odraslega odnosa.

»Kako to narediti?« Tako, da najprej preberete o koristih, ki jih imate v takih vezah. Če to ne zadostuje, pa se obrnete na svetovalca in ozadje raziščeta skupaj.
Neprijetne ponavljajoče vzorce v odnosih lepo opiše koncept ‘Igre’ iz transakcijske analize. Posamezne vzorce poimenuje in tudi opiše katere koristi ima vsak udeleženec določene Igre. Tudi vaši fantje so seveda imeli svoje koristi. Le na osnovi vašega zapisa ne morem z gotovostjo trditi, katere so vaše koristi. Za to bi potrebovala nekaj srečanj. Lahko pa vam za občutek navedem kakšne bi lahko bile:
– Notranje psihološke: Opravičevanje lastne jeze in prezira.
– Zunanje psihološke: Izogibanje anksioznosti ob soočenju za lastnimi pomanjkljivostmi.
– Notranje socialne: »Evo, spet sem ti dokazala, da si slabič.«
– Zunanje socialne: »Poglejte starši, spet se je pokazalo, da ni nihče dovolj dober zame.«
– Eksistencialne: Ljudem ne gre zaupati.

Ta paket koristi sem izbral, ker je v vašem zapisu na psihološkem nivoju zaznati blag prezir do bivših partnerjev ter nianse poveličevanja sebe in primarne družine. Tako bi ta paket koristi lahko bil soroden z vašo situacijo, lahko pa tudi da ne, seveda.

Če želite prebrati kaj na temo zakaj zbiramo določen tip partnerjev in ponavljamo boleče vzorce, vam predlagam dva vira:
1. Eric Bern – Katero igro igraš?
2. Ian Stewart – Sodobna transakcijska analiza, Poglavje 24: Zakaj ljudje igrajo igre in Poglavje 25: Kako prenehati z igranjem iger

Oba vira sta poljudno-strokovna, tako, da se splača prebrat. Niso pa odgovori enostavni, ampak se mi zdi, da to že veste 🙂

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Z leti si postala samovšečna in izbirčna nič ti uglavnem ne paše in nič ne bo kot doma . Zastonj iščeš isto mamo in istega očeta v svojih partnerjih saj ti te vloge ne bodo odigrali . Je že terapevt zadel v pravo točko ko ti je napisal da iščeš koristi . Sama sem tudi takšnega mnenja da iščeš to dokler ne naletiš na pravega , ki pa ga od nikoder ne bo .

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

najlepša hvala za nasvet. Vsekakor bom omenjeno literaturo preštudirala in če se vam porodi še kakšna ideja glede literature, se priporočam.

Vidim pa, da imam veliko za narediti na sebi, saj ko takole razmišljam, ne vem, kakšne koristi iščem v zvezah s tem tipom moških. Vem samo to, da pri njih naletim na neko steno, umik na vseh področjih- od spolnosti do preprostega pogovora, kontakta nasploh. “Odgovarjajo” mi z ignoranco in to mene tako razžira in boli v prsih, da so dnevi, ko zaradi te bolečine lahko jočem tudi kakšno uro skupaj. Ob tem čutim jezo, žalost, prizadetost, zapostavljenost. V kolikor sem komu kdaj o tem potožila, je bil umik le še večji. Edino, če sem bila tiho (kar je zame zelo zelo težko), sem iz druge strani začela prejemati kontra vprašanja in pritožbe, zakaj se nič ne javim. Ampak meni do teh bednih igric ni. Razžirajo me, mi jemljejo energijo, ker znam nato še samo o tem razmišljati in nič produktivnega v življenju več ne morem narediti.

Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljena,

praviš: Ker je v večini primerov tako, da nekako iščeš za partnerja nekoga, ki ima podobne rane in je bil priča podobnemu družinskemu vzorcu, kot si ga imel sam, meni nikakor ne gredo te stvari v glavo in res ne razumem, zakaj se zapletem s takšnim tipom moškega.

Podobne rane? Da.
Podobnemu družinskemu vzorcu? Ni nujno. Lahko se vzorec zdi (in tudi je) popolnoma nasproten.

Koristi, ki jih omenja terapevt, so večinoma (ali povsem) podzavestne. Nekje, kamor zavestno nočeš, pristaneš, ker te tja žene podzavest. Zato je tako pomembno, da to, kar se v podzavesti skriva, odkriješ – ozavestiš. Odpotovati moraš v preteklost, v čas ranljivosti, čas otroštva, najdlje, kolikor se lahko spomniš. Je bilo kaj posebnega, čudnega, neprijetnega? Lahko v družini, lahko v sorodstvu, lahko med vrstniki … Skozi literaturo lahko najdeš v primerih številne namige, kaj bi lahko to bilo, če ti samo od sebe nič ne pade na pamet. Kot otroci rastemo v takih in drugačnih okoliščinah, vse pa sprejemamo kot normalne, (edine) pravilne, edine mogoče, “logične” – in to prepričanje žal marsikdaj prinesemo v odraslost, ne da bi se ga sploh zavedali. Samodejno izhajamo iz njega, iz vzorcev, in od ljudi pričakujemo enako oz. komplementarno vedenje, ravnanje, mišljenje. Ko se to ne zgodi, se šele zavemo problema. Ta pa je najbolj pereč v najožjih odnosih (npr. partnerskih), ker pač živimo skupaj, ker delimo prostor, čas, materialne stvari, mišljenja, čustva … in prihaja do ujemanj, razhajanj ali pa celo trkov.

Ti si problem že ozavestila oz. razbrala ključ, kakšne partnerje izbiraš. Nisi pa še našla ključavnice za ta ključ. Ta je v tebi. Zakrit pod plastmi raznih prepričanj, med njimi zagotovo tudi napačnih, popačenih, “olepšanih” … Ta vzorec partnerstva, kjer je en partner zelo aktiven, drugi pa hudo pasiven, si morala nekje videti, se naučiti, da je to ljubezen, zato te vleče k takim (pasivnim) moškim – obenem pa od njih pričakuješ ljubezen, predanost, iniciativo, odprtost – tega pa pri pasivnih partnerjih ne boš našla. Zunanji opazovalec bi morda laično dejal, da iščeš take moške, ker hočeš biti v odnosu “glavna”. Ti pa tega nočeš – rada bi bila enakovreden partner, rada bi ravnovesje. A do tega ravnovesja bi prišla po svojih metodah in pravilih (pogovor) – ki pa tvojim moškim ne ustrezajo. Pa je krog sklenjen.

Morda en del tebe v pasivnih moških prepozna (ali išče) potencial, da jih dvigneš na svoj nivo aktivnosti; morda se ti nehote zdi, da boš take lažje “spremenila”, “navadila”, da bodo komunicirali in razmišljali podobno kot ti. A to je sizifovo delo. Tako kot bi od tebe partner pričakoval, da boš taka, kot je on – da ne boš mignila s prstom, ujeta v sanjarjenje, zasvojena z digitalnim svetom, v odnosu prisotna s stopalom ene noge. Bi zmogla? Bi te to izpolnilo? Osrečilo?

Premisli – morda s terapevtsko pomočjo – o odnosu, ki je bil vzor tvojim odnosom: torej o odnosu med svojimi starši. Kje si se naučila, da se je treba “zaletavati v stene” čustvene nedostopnosti? To je igra (vsaj ena od njih), ki jo igraš in preigravaš v odnosih – v upanju (podzavestnem), da se bo igra tokrat iztekla drugače.

Srečno!

Ilonina, rada preberem tvoje prispevke, tudi tisti, ki si jih napisala v moji temi pred kratkim (prav tako se sprašujem kako naprej, glede na to, da je partner bolj pasiven in čustveno oddaljen) so mi dali misliti.

V odgovoru avtorici si napisala: “Morda en del tebe v pasivnih moških prepozna (ali išče) potencial, da jih dvigneš na svoj nivo aktivnosti; morda se ti nehote zdi, da boš take lažje “spremenila”, “navadila”, da bodo komunicirali in razmišljali podobno kot ti.” Poraja se mi vprašanje: zakaj misliš, da obstaja ta (verjetno podzavestna) težnja, po tem, da bi jih dvignila na svoj nivo aktivnosti in čustvene dostopnosti? Samo zato, da bi bil izid tega “igranja vlog” ali “zaletavanja v steno” drugačen kot je bil v primarni družini? Ali je lahko še kaj drugega?

Jaz zase ne morem rečt, da je izbira pasivnega partnerja pri meni vzorec. V bistvu imam občutek, da sem prvič naletela na takšnega, prej sem bila bolj jaz tista, ki se je umikala. Je pa ta težnja iz prejšnjega odstavka v meni sedaj prisotna in si je ne znam razložiti: je to le želja in sluteči potencial, da iz najinega odnosa nastane nekaj lepega, ali gre za kaj drugega?
Mi je pa zanimivo, da so mi zadnji trije moški (vključno s trenutnim) rekli, da se jim zdi, kot da bi v odnosu z mano spet oživeli, kot da bi jih zbudila iz nekega spanja, hiberniranja.

Hvala, Elvita.

Zakaj misliš, da obstaja ta (verjetno podzavestna) težnja, po tem, da bi jih dvignila na svoj nivo aktivnosti in čustvene dostopnosti? Samo zato, da bi bil izid tega “igranja vlog” ali “zaletavanja v steno” drugačen kot je bil v primarni družini? Ali je lahko še kaj drugega?

Verjamem, da je eden glavnih razlogov prav ta – da bi v “igri”, ki jo igramo že vse od otroštva dalje, “zmagali”. Ker mislimo, da bi s tem zacelili tudi rane iz otroštva. To je v bistvu dvojna prevara (samega sebe): skoraj nemogoče je “zmagati”, tako da se trudimo zaman in se s tem odmikamo od rešitve; in če bi že slučajno “zmagali”, to še vedno ne bi zacelilo naših prejšnjih ran, samo začasno bi jih utišalo.

Zakaj še obstaja ta težnja? Gotovo tudi zaradi tega, kar omenja že terapevt in kar lahko ubesedim tudi tako: dokler se ubadam z drugimi in z njihovimi problemi, s tem, kako bi spremenila njih, se mi ni treba ubadati s sabo, s svojimi problemi in s spremembami sebe. Tudi jaz sem mislila, da nimam posebnih težav, da se mora spremeniti samo partner, da sem imela srečno otroštvo … Ampak ko se ti zgodi nekaj hudega ali prepoznaš/uvidiš neki boleč, neprijeten, celo škodljiv vzorec, te v bistvu podzavest potreplja po rami in ti reče: “Še enkrat premisli!”

Med vzroki je lahko tudi iskanje moči. V tako neuravnoteženem odnosu, kjer je en partner 80 in več % aktiven, drugi pa v isti meri pasiven, pride neizogibno do tega, da aktivni partner vsaj občasno (lahko pa tudi pogosto) občuti, da je močnejši od pasivnega, kar ga na neki ravni zadovoljuje. Seveda pa je to lažna moč, saj temelji na primerjanju z drugim in ne na vrednotenju lastne moči. In ker temelji na neravnovesju energije, ki jo partnerja prispevata v odnos, se tudi hitro izčrpa, zlasti ko aktivni partner ne dodaja samo 30 % svojega, da bi bilo 50 : 50, ampak skuša vložiti še več in več, da bi tako izvlekel pasivnega iz apatije oz. spravil odnos “v tek”. Sledi pobitost, občutek izsrkanosti, otopelosti, obupa. Do partnerja se začnejo razvijati (zavedno ali nezavedno) jeza, zamera, užaljenost, obsojanje … Iz teh čustev pa ne bo belega kruha – to potem vodi v vedno večji prepad, ki ga tudi pogovor, če bi že prišlo do njega, težko premosti.

In ali se res znamo pogovarjati o svojih čustvih? Meni se je vedno zdelo, kako “na izi” jaz govorim o sebi in svojih čustvih. Potem pa sem ugotovila, da sem govorila tako: “Kako si lahko tako hladen do mene? A me res nimaš nič rad? Ti sploh kaj pomenim? Nikoli me ne poslušaš.” Se pravi – same obtožbe, očitki, sama “ti-sporočila”. To ni noben pogovor. Pogovor o čustvih je, ko rečem: “Počutim se tako osamljeno. Marsikaj bi ti rada povedala, ampak včasih se mi zdi, da me ne poslušaš. To me prizadene, včasih do solz. Objemi mi ogromno pomenijo, ko me objameš, se takoj bolje počutim. Zdi se mi, da sem ti bliže in da čutim tvojo toplino. Res si želim, da bi me večkrat objel.” (Jaz-sporočila, pojasnitve, mnenja, ne sodbe.) In potem čakam, da odgovori. Tudi če bo najprej “minuta molka”. Mnogi težko zberejo misli in spregovorijo o svojih čustvih (sploh moški). In poslušam. Ne razmišljam, kaj bi mu zdaj rada odgovorila. Samo poslušam, skušam se vživeti vanj.

Med razlogi je lahko tudi (lažni) občutek varnosti in ljubezni. Če se v primarni družini naučimo, da je čustvena nedostopnost ljubezen, se bo treba v odraslosti tega “odučiti”, sicer bomo iskali ljubezen na napačnih krajih. Če smo se naučili, da je pasivna oseba varna (skrajni, a lahko predstavljivi primer: mati je na nas kričala, nas morda tudi tepla ali drugače poniževala, oče pa je bil tiho, nikoli nam ni stopil v bran, vendar pa nas tudi nikoli ni napadel), bomo podzavestno iskali pasivnega (torej po naši logiki varnega) partnerja. Potreba po varnosti in potreba po ljubezni sta osnovni potrebi vsakega človeka od rojstva dalje, in skušamo ju zadovoljiti za vsako ceno, tudi za ceno tega, da pač sprejmemo, kar nam je na voljo, in temu nabijemo etiketo varnosti in ljubezni. Bolje “varni” starš, ki zame ne stori ničesar, kot napadalec, ki me zlorablja (fizično, psihično, čustveno, spolno). Otrok ne zmore sprejeti, da ga nihče nima rad oz. mu ne nudi prave varnosti in resnične ljubezni, zato v svojem popačenem svetu te vrednote prilepi staršu, pa če je ta še taka “zverina”.

V osnovi pa gre za to, kar je skupno vsemu naštetemu – iskanje sreče zunaj sebe.

Upam, da sem kaj razjasnila. 🙂

Ena je stara ženska romantična zasvojenost: “Oh, kako bom tega moškega rešila (spremenila).”
Če je še takšna školjka, bo razmišljala: “Z dovolj nežnosit, pozornosti in iskrene ljubezni, bom gotovo odkrila biser!”

Dr. Janez Rugelj je na takšna “reševanja” ponavadi brutalno odgovoril: “Kako boste drugega reševali, če še sebe ne morete?”

Neplavalec ne more rešiti utapljajočega v oceanu.

Drug potencialni vzrok je: idealen izgovor, da lahko igramo vlogo žrtve. Češ, saj se trudim, pa se samo takšnile lepijo name!
Zavestno se odločimo za neprimerne partnerje, da smo potem lahko razočarani oz. da nam ni potrebni DEJANSKO biti intimni.
Navzven se predstavljamo za super športnika, za partnerje jemljemo kriple.
Nekja tu ne štima, ane?

Tretji vidik je tisti histerični, ki pa se navezuje na oba prejšnja. Histeričarka želi biti drugemu želja, hkrati ostati nedosegljiva. Investicija v zapečkarsko školjko že v osnovi ni velika, zato tudi povratno poželenje ni ravno “energetsko”.
V bistvu gre za energetsko varčno histerično pričakovanje. Po eni strani se točno zaveda, da bo večno nedosegljiva (saj se školjka ne bo zganila, ležala bo na morskem dnu), hkati pa iz oklepa ni ravno veliko razbrati, koliko želje po njej sploh je v tej školjki.

Četrti vidik so dekleta v otroški dobi, ki se zaljubljajo VARNO. Zaljubljajo se v risane junake ali pa oddaljene filmske igralce, pop idole. Nekaj nedosegljivega, kjer lahko varno “trenirajo”. Fantazirajo. In morda s časom prenesejo na kakšno resnično osebnost. Vendar spet, varno, v fantaziji in na daleč.

Petič.. Realnih vzorov manjka. In če v primarni družini in ustrezni okolici ni bilo ustreznega vzora in zgleda.. ostajajo romantične puhlice iz šund romanov in Hollywoodkse produkcije “romantike”. Vzor so tako nekajurne sličice, nepovezane z realnostjo.

V relativno zdravi družini se deklice taktik zapeljevanja in ostalega učijo tudi na očetu, ki to seveda pravilno dojame in mami to ne povzroča tegob.
V manj zdravih okoliščinah dejanskih družin, te treningi odpadejo, ker starša tega “šolanja” ne moreta ponuditi zaradi lastnih tesnob, ki jo takšno “osvajanje” povzroča.
In ne samo, da nimajo svojega mini simulatorja, tudi starša in bližna okolica ne ponujajo realnega modela, po katerem bi se lahko zgledovalo.

Zaključek
En cel niz manjkov.. gledano šolsko: kot, če bi v šoli izpustili polovico predmetov (če ne celo več) medčloveških odnosov – potrebnih za partnerstvo.

Kdo nam bo torej “privlačen” poleg standardnih tehničnih* vzrokov?
Tisti osebki, ki imajo enak osnovnošolski manjko.

Manjko v čustvovanju, čustveni komunikaciji.. intimnosti ter odkritosti. Iščemo sebi enake, da bi skupaj lahko odšepali naprej, se učili drug od drugega – gledano pozitivno.
Takšen par tako manjko nadoknadi, svoje “komfortne zone” razsširi in skupaj znata več, kot sta na začetku vsak zase. Sta skupek svojih maksimumov, z minimalnim vplivom strahov.

V negativnem razpletu okoliščin, pa se partnerja uklonita strahovom, ne upata osvojiti manjkov.. in tako drug drugega vlečeta, zavirata in omejujeta. Sta skupek svojih minimumov, pod vplivom maksimuma strahov.

ŠE (konstantni) ZUNANJI VPLIV
Družbe tega sveta, predvsem religije z vsemi varijaciami krivd, vse bazirajo na strahu. Koliko šans ima toliko posameznik, da tem lažnim strahovom, upre.. jim uide?
Paru, kot tudi posamezniku, je tako lažje podleči strahovom.. izbrati navidezno “najlažjo pot” in lepo ostati v kletki družbenih dogem.

Par in posamezniki, ki živijo takšno življenje, gravitirajo proti minimumu.

*Tehnično so nam privlačni osebki, ki reklamirajo zdravje (višina, simetrija, polt, dolžina las..) in imajo od nas dovolj različen imunski sistem (bolj, ko je različen, boljše šanse preživetja imajo potencialni potomci).

De omnibus disputandum..

Še eno kratko pojasnilo, povezano z zapisanim višje:

[img]https://i.pinimg.com/736x/c6/ed/4a/c6ed4ad5cf1a004f7f1db81f239211fb.jpg[/img]

De omnibus disputandum..

Ilonina, hvala za obsežen odgovor.

AitA, ali se ti zdi, da so ti moški v nekaterih potezah in lastnostih podobni tvojemu očetu?
Mogoče je tukaj ključ do vprašanja, zakaj te privlačijo in zakaj izbereš takšne moške.

Jaz sem trenutno tudi v zvezi z moškim, ki je čustveno oddaljen in pasiven. In vedno bolj ugotavljam, da je precej podoben mojemu očetu. In ne vem, kaj naj pravzaprav naredim s tem spoznanjem, tako da ti težko svetujem kaj narediti.

Ne, niti najmanj. Saj zato mi je tole še večja uganka.

🙂 Le redko je tako preprosto. Mnogi mislijo (nekoč sem tudi jaz), da – vsaj če smo heteroseksualni – si hčerke odmerjajo partnerja po zgledu očeta, sinovi pa po zgledu matere. Ampak spol ni tako odločilen. Odločilno je, kateri od staršev je “glavni” (ne nujno v njunem odnosu, čeprav to pogosto sovpada) v odnosu do otroka. Čigava sporočila se bodo v otroku najbolj usedla. Poznam primer, kjer je bil oče “neškodljiv”, a pasiven, hči pa se je do tridesetega leta zapletala v zveze s tipi, ki so bili karakterno in vedenjsko podoba njene matere (prijazni, ko je “treba”, sicer pa čustveno nedostopni). To je uvidela šele med terapijo; najprej jo je zgrozilo, ko je ugotovila, laično rečeno, da v moških “išče mamo”, in celo po več letih še vedno pravi, da en del nje še vedno samodejno presoja, ocenjuje, išče in hlepi po tistem, kar je od mame dobivala tu in tam, po koščkih, nikoli v celoti in brezpogojno. Ampak to je zelo težko odkriti. Dokler ne raziščemo, kakšen je v resnici odnos med nami in našimi starši (in kakšen je bil), tavamo v slepi ulici. Seveda je mogoče, da je naš “vzor(ec)” tudi kdo drug (stari starši, tete, strici), najpogosteje pa je to ožja družina.

Stvar je še bolj kompleksna. V partnerjih iščemo drobce obeh staršev in za nas pomembnih odraslih oseb, na podlagi manjka ali presežkov našega otroštva in mladosti. Večina lastnosti bo morda kazala na enega starša, celota na oba.

De omnibus disputandum..

Točno tako, Volk!

Super tematika. Kar sem imel punc, simpatij vse so imele isti predznak- brez očeta ali umrl ali na delu v tujini ali pijanec …
Kot da bi se zavohala, vedno po istem kopitu.

Očeta nisem nikoli poznal, bivši je mama umrla ko je imela 14 let. Je možno da je v meni iskala močnega moškega kot je bil njen oče, jaz pa ji tega nisem mogel dati?
Poleg tega vprašanje glede iskrenosti. Če bi ji vse po pravici povedal še v fazi, ko sva komaj navezala stik, najbrž sploh ne bi pristala skupaj.

New Report

Close