Pozdravljeni. Hči obiskuje 4. razred OŠ. Pred časom se je vsako jutro jokala, da noče v šolo. Težava se je v cca 1 mesecu izboljšala in ni bilo več težav. Po počitnicah, pa je zjutraj spet ista pesem. Jok zjutraj in pregovarjanje, da je v šolo pač treba. Pravi, da se nihče noče igrati z njo, da je med odmori sama. Če se hoče priključiti skupini punc, jo le-te “napodijo” da jih je že dovolj za igro, ki se jo igrajo. Veliko se pogovarjam z njo, bila sem tudi že v šoli, kjer razredničarka ni opazila nič nenavadnega.
Kako naj ji pomagam?
Hvala

Spoštovana,

Prvi cilj je razumeti vzroke za to, da se hčerka v šoli slabo počuti. Včasih so ti praktične narave in zadostuje pogovor z otrokom in z učitelji, včasih pa je dobro razumeti širše ozadje otrokovih težav.

Pravite, da ste se že pogovorili s hčerko in učitelji. To je seveda prvi korak, vendar včasih tako otrok kot učitelji težko pojasnijo ozadje problema. Otroci pri tej starosti še niso sposobni tako kompleksnega razumevanja sebe, da bi točno ločili vzroke od posledic, misli od čustev itd, skratka da bi lahko jasno povedali kaj je vzrok težav. Učitelji pa gledajo s svojimi očmi, so preobremenjeni in se nimajo časa spuščati v razmišljanje o ozadju težav določenega otroka. Pa tudi zato niso usposobljeni.

Zato je naslednji korak pogovor s svetovalno službo v šoli. Tam lahko naletite na zelo dobrega svetovalca, lahko pa tudi ne. To boste sama ocenila.

Nalsednji korak pa je, da za eno uro najamete uveljavljenga strokovnjaka s tega področja. Moje izkušnje kažejo, da je pogosto že ena ura dovolj, da oceni izvor težave in predlaga ustrezne ukrepe. Ti se običajno dotaknejo otroka pa tudi staršev oziroma cele družine.

Iz vašega zapisa ne morem trditi, da to velja za vašo hčerko. Lahko pa vam povem v katerem grmu običajno tiči zajec, kadar gre za situacije, podobne vaši. Otroci so v domačem okolju ljubljeni, sprejeti, oboževani itd. Bližnji vedno pridejo do njih, jih poljubčkajo, pohvalijo in povabijo k igri. Otroci posledično s svojo otroško logiko nekje zaključijo, da je to normalno, da tako v življenju je in da je z njimi nekaj narobe, če se ljudje v okolici ne vedejo tako. Potem naenkrat pridejo v vrtec ali šolo, kjer pa se ljudje obnašajo ravno obratno. Nihče več jih ne vabi k igri sam od sebe. Zato otrok verjame, da je z njim nekaj narobe in se slabo počuti. Lahko bi rekli, da doživi malo travmo javnosti. Ukrep v taki situaciji je, da starši otroka opremijo s socialnimi veščinami potrebnimi za delovanje v javnosti. Recimo:
– da je normalno, da se v javnosti vedno najde kdo, ki nas ne mara (za razliko od doma)
– da otroka z zgledom naučimo kako se sam priključi igri. Tako, da gremo popoldan na igrišču skupaj z njim k skupini otrok in rečemo “Zdravo, to je Manca in bi se rada igrala z vami. Vam je to ok?” Da ga naučimo kako se to reče, da bodo težko rekli: ne. Da ga naučimo kako regirati, če otroci vseeno rečejo: ne.
– otroku sporočamo, da je on v redu, tudi če ga kdo zavrne, ne pride do njega itd. Da je to pač drugače kot doma in da z njim ni nič narobe.
– ga učimo še drugih socialnih veščin. Kako povedati, kaj hoče, kako reči ne, kako izraziti prizanje drugemu ….

Lep pozdrav,
Uroš Drčić