Najdi forum

Pozdravljeni.
Stara sem 30 let. Poročena, ima dva krasna otroka, 7 in 9 let. Partner je 11 let starejši od mene. Začela sva hoditi, ko sem bila v srednji šoli. Prva ljubezen.
Zadnjih 5 let sva se enostavno izgubila. Težave so se začele kmalu po rojstvu drugega otroka. Po porodniški sem začela s prvo službo. Bilo je naporno, dva majhna otroka, v službi me je kot ‘novinca’ doletelo veliko dodatnega dela. Mož dela dvoizmensko, tako da sem vsak drug teden sama za vse, saj pride domov malo pred 23.00. Tako dela od kar ga poznam. Ampak meni je počasi tega dovolj. Občutek imam, da sem za vse sama. Ko rečem, naredi marsikaj, ampak… Z ničeser več nisem zadovoljna.
Po rojstvu drugega otroka smo se preselili na svoje. Po starih starših je dedoval hišo, ki jo počasi obnavljamo. Ko je popoldne doma, vedno ‘najde’ kakšno delo. Če ne najde dela, si zna brez težav vzeti čas za kavč. Jaz imam občutek, da si ga ne morem vzeti. Večerni ritual traja včasih dve uri! Večerja, umivanje, priprava oblačil za zjutraj, pravljica, crkljanje … On se v tem času (predvsem pozmi) že dodobra naspi! Tudi ko dela zunaj, dela sam. Jaz ves čas vse počnem z otrokoma.
Karakterno sva si vedno bolj razična. Njemu je TV višek uživanja. Jaz pa sem se tu nekje izgubila in si sploh ne znam več predstavljati, da bi prosti čas preživela z njim. Kaj šele brez otrok, torej samo z njim. K babici gresta prespat 3 na leto, če se res zgodi, da nujno rabiva varstvo.
Odajila sva se tudi v spolnosti. Začelo se je z njegovim neumornim gledanjem TVja. In če si je že želel kaj več, bi najraje na kavču poleg televizije. In sva iz enkrat na mesec prišla na … 1x na pol leta.
Po eni strani nimam kaj slabeg reči o njem, le popolnomansva se izgubila. Ni slaba oseba, ampak enostavno si ne želim njegove bližine. Mislim, da sem se pred leti trudila za njegovo pozornost. Ostala sva vsak na svojrm bregu, jaz pa sem se nehala truditi. Njemu se je verjetno zdelo, da je vse ok.
Včasih mi je bilo naporno, ko je delal popoldne, zdaj se tege veselim. Nikoli nisva reševala težav s pogovorom. Ko mu kaj ni po godu, je dan, dva tiho in potem je zanj vse ok. Mene moti vedno več stvari. V mislih mu tudi ‘očitam’, da bi lahko vedel, da pri 17ih letih, še malo prej, nisem bila pripravljena na resno zvezo za vse življenje. Ampak vem, da sem za to odgovorna sama. Razmišljam, kaj naj. Ko pomislim, da moram tako živeti do konca življenja, mi je slabo. Včasih si rečem, da vem, da to ni to in da ne vidim drugega izhoda kot ločitev. Po drugi strani pa mi je hudo zaradi otrok, staršev, sorodnikov in tudi tega, kaj bodo pa drugi rekli. Ločitev na vasi. Top trači! Ker na videz smo verjetno prav srečna družina. Jaz pa v sebi umiram. Vsak dan.

Vem, da moram začeti pogovor z možem. Ampak … tako dolgo se nisva pogovarjala, da ne vem kako. In pred sabonimam samo ločitev. Nič druga. In potem slaba vest …

Saj ne vem, kaj sploh pričakujem od odgovora … Spodbudo. Brco v rit. Ker ne želim, da otroka gledala to. To ni srečna družina. Ne želim, da v svet odneseta tako podobo družine.

Spoštovana,

vaš zapis kaže, da imate izjemno zrel in objektiven uvid v svoje življenje pa tudi malo v to kje leži izvor težav. Imate vse potrebno, da krepko dvignete kvaliteto svojega življenja. Odločitev, ločitev ali ne, bo seveda ostala vaša. Lahko pa takoj direktno povem, da izvor težav vidim drugje, ne toliko v moževem vedenju. Ženske se pri nas zelo pogosto znajdejo v situacijah, ki so podobne vaši.

Moja hipoteza je, da so znaki, ki jih opisujete: nezadovoljstvo, občutek umiranja v sebi, pripisovanje krivde partnerju in seveda posledično zmanjšana želja po bližini, partner se umika … posledica ene same zadeve: vašega močnega dolgotrajnega izčrpavanja brez prave regenaracije. Sprejeli ste kronično preobremenitev (najbolj zahtevna leta v službi, dva otroka, vsak drugi teden cel teden sama, tisti drugi teden pa tudi sama za otroke in gospodinjstvo, obnavljanje hiše, ….).

Lahko naredite naslednje. Vzamite zadnje tri mesece svojega življenja in si iz njih zamislite povprečen teden. Potem pa ure budnega stanja tega tedna (112 se mi zdi) razdelite v tri skupine: delo, počitek in zabava. S tem, da zabava je strogo samo to, kar počnete edino z namenom lastne zabave in prijetnega počutja. Recimo, če greste v savno, poslušate muziko, greste s prijateljicami na prijeten klepet itd. Če vam je prijetno se pocarkljat z otrokom, to vseeno spada pod delo. Počitek je pa samo počitek, ko ne počnete nič drugega. Če na kavču berete kuharski recept, kaj bi skuhala, je to delo in ne počitek. Kakšno razmerje dobite med temi tremi kategorijami? Kakšnega bi si pa želela oz. kakšno bi bilo tisti ravnovesje, da bi lahko spet dobro funkcinirala?

Če bi prišli k meni na svetovanje, bi se najprej o tem pogovorila. Ker trenutno je v smislu preobremenjenosti videti kot da živite na vojni fronti. In zdaj sprašujete: kako naj s pogovarjam z možem, ne želim si več seksa, ampak bolj miru. Ja seveda, če sta pa na fronti in letijo krogle okoli vas. Najprej zapustite fronto, potem boste šele videli pri čem ste, recimo ali imate partnerja še radi ali ne?

Seveda, vprašanje kako se razbremenit v vaši situaciji ni tako enostavno. Ampak se da in tudi na nek način ste primorani. Če boste izgorela, bo to postal veliko večji problem, ko jih doživljate zdaj. S tem ne minimiziram vaše trenutne zagate, ampak poudarjam, da so posledice izgorelosti izjemno hude.

Z možem imata različna koncepta veze, različno si predstavljata vloge partnerjev. Napišite na papir svoj urnik, kot bi si ga želela oz. kolikor obveznosti lahko prevzamete, da je to še vzdržno za vas. Obvezno vključite nazaj v svoje življenje sprostitev, zabavo in počitek. To je v nasprotju s trdicionalno slovensko vzgojo, ki pa je tukaj v zmoti. Zabava in počiteki sta iz psihološkega vidika zelo pomembno. Na ta način se med drugim nekje globoko aktivira življenjska energija, elan s katerim zjutraj vstanemo. S tem pojdite k možu in lahko rečete: “Glej, rada te mam, ampak jaz se tako ne grem več. To bi bilo preveč za vsakogar in je tudi zame. Tukaj sem napisala, kaj lahko jaz prevzamem. A si zato, da se pogovoriva in poiščeva neke rešitve, da zadiham nazaj na vsa pljuča. Potem pa bova videla kako naprej.” Ideje so babice, varuške, hišne pomočnice, nečakinje, naj mož kaj organizira…

Če ne bi zmogla ‘poskrbeti zase’ in za svoje meje, potem je smiselno raziskat, s čim si to preprečujete. Pogosto smo namreč vzgojeni z nekimi globokimi zmotnimi prepičanji. Recimo:
– če prosim za pomoč, sem slabič
– vse moram sam. Drugi bi morali sami opazit in ponudit pomoč.
– počitek in užitek je za ničvredneže
– če poskrbim zase, sem sebična

Lepo pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si


Televizija je beg pred intimo;
Pretirano delo, čeprav “za vas” je umik,
Tišina je pometanje pod preprogo…

Ko boš na koncu življenja gledala nazaj, ne boš videla sosedov, znancev in širše družine, ampak sebe in svoje odločitve… Lahko živiš kot je všeč okolici ali pa kot je všeč tebi. Pa ne govorim da se loči, ampak pogovori in odloči.

nova
Uredništvo priporoča

Cofka pozdravljena. Moram ti povedat da sem sama tudi v podobni situaciji. S partnerjem sva skupaj iz srednje sole. Imava dva otroka. In se zmeri bolj oddaljujema. Ko gledam za nazaj se mi zdi da on ni nikoli, razen prvo leto bil zainteresiran zame. Ne vem ali sem bila jaz toliko bolj zainteresirana za njega in ga je to mogoce odbijalo… zdaj zadnje leto pa se mi zdi da naju nic vec ne povezuje razen otrok. Nikamor n grema ven da bi bila malo sama, sex tudi ni vec kot 1x na mesec… zelo pogresam strast, zanimanje zame, ali pa da bi me kdaj kej pohvalu…

Kako tipičen potek dogodkov povprečnega slovenskega para. Najprej sanjska poroka in živela bova srečno do konca svojih dni. In sta sama, sama eden z drugim, imata ves čas na tem svetu. Nakar se zgodita dva čudovita otroka in do prvega razreda najmlajšega čudovitega otroka sta oba že na smrt skregana, razžaljena in uzamorjena.

V sanjski vsakdan udari realnost, še posebej ženskam je veliko težje v boju po službah, ki družinam in otrokom niso niti najmanj naklonjene, preživeti dve nosečnosti, obdobja z majnimi otroki. In ob tem že obdržati službo ter imeti zraven še čas, tisti čas, ki sta ga imela, ko sta bila sama.

Realnost udari tudi na moža. Žena ni več to, kar je bila. Kje je tista ženska, ki sem jo imel rad, ki me je obsipala s pozornostjo in je živela samo zame, četudi so tedaj bila občasna nesoglasja, so se regenerirala. Sva se posvetila temu.

Ko iz dvojine nastane družina, so nesoglasja kar naprej, a nobene volje več, da se rešujejo. Nobene volje ne energije, da se rešujejo problemi tukaj in zdaj.

In potem se je treba ločiti. Ker on / ona ni izpolnil/a mojih pričakovanj. To ni več tisti moški / tista ženska, ki jo / ga poznam. Se jo / ga moram znebiti in potem bom srečen / srečna.

Pa dajta se pogovoriti in rešiti zadeve. Kako preprost nasvet, ki pa je (skoraj) neizvedljiv, ker je ostalo toliko neizrečenega, da ni več kaj povedati. Ker vsak tak pogovor je eden drugemu napad – ti si kriv, ti si kriva. J’accuse.

A je tako težko sprejeti / sprejemati eden drugega? A je tako težko sprejeti / sprejemati drugačnost? Eden (on ali ona) gre v napad. Če se boš spremenil / spremenila, te bom zapustil / zapustila in te kaznoval / kaznovala, tako da ti bom vzel / vzela otroka.

A je tako težko malo potrpeti eden z drugim? V partnerstvu se izmenjavajo oddaljevanja in približevanja, A je tako težko malo potrpeti in vzdržati?

A potem ko se ločiš, pa misliš, da boš srečen / srečna, ki si se znebil/a razloga svoje nesreče?!

Ločitev prinese toliko gorja. Razbita družina na dveh koncih, potem še vse sorodstvo ločeno na ene in na druge. Ker sporazumnih ločitev skoraj da ni. Vse so bolj ali manj vojne zakoncev Rose.

Poleg samih zakoncev, ki po ločitvi niso nič bolj srečni, mogoče le kratek čas “zmage”, ko sem se jo/ga znebil/znebila, potem pa te preplavi spet isto nezadovoljstvo – koga boš pa zdaj krivil, ker ni več zraven razloga tvoje nesreče in nezadovoljstva? Ko moraš le to poiskati v sebi, ne v nekom drugem, da te nahrani.

Rane otrok ločenih staršev pa se ne zacelijo nikoli. Otroke ločitev staršev zaznamuje za vse življenje in v vseh odnosih, v katere vstopajo tekom življenja,

oooo Cofka,

kako te razumem…
mi2 sva se tudi nekje izgubila in zdaj enostavno ne znava poti nazaj; se pogovoriva, drži par dni, tednov in spet po starem;
tudi sama sem veliko SAMA z tremi otroci, dva šoloobvezna in en vrtčevski, poleg tega v službi kjer imam veliko odgovornosti in tudi dela, vodilno mesto; vse uskalditi: hišo, otroke, službo, treninge – ne vem kje se me drži glava; kaj je nežnost, intima že dolgo ne vem več;
ko se spreva on reši z dvo-tridnevnim molkom in pol se ko idiot po hiši;
poleg tega je ta večji otrok v najstniških letih z motnjo pozornsti in koncentracije, kar zahteva od mene dodatno organiziranost, nadzorovanje nad nalogami, šolo, njegovimi obveznostmi in njemu se to zdi vse ok; a jaz ne zmorem več;
sva že načela tudi temo o ločitvi in odgovor je bil: mogoče bi bilo tako najbolje…a jaz ločitve ne želim, želim nekoga da se mu izpovem, da povem kako mi je, kaj čutim,

ne vem kaj ti svetovat saj niti sebi ne znam pomagat, morda bi bilo dobro da obiščem kakšnega terapevta in se izpovem, morda mi bo kaj dobrega svetoval in predlagal kako naj se tega ˝problema˝lotim

želim ti vso srečo

Pozdravljene
vse,ki veste,da pa v vašem zakonu,vezi nekaj hudo ne špila.
Tudi v moji je tako pa čeprav navzven vse oh in sploh.
Tako nas vidijo drugi.
V meni pa že celo življenje:Kaus in main Haus
Če zbereš pogum:-mario20- sem pod ZS
lp vsem pozitivnim

New Report

Close