Najdi forum

Pozdravljeni!

Sem na točki, ko se je življenje ustavilo. Ne vem več kako naprej, ne vem več kaj naj naredim. Enostavno ne vem več kdo je moja boljša polovica. Sem jaz čuden? Živim jaz v nekem drugem svetu?

Na nek način imava tipično zgodbo, zaljubljenost, vse se je odvijalo precej hitro, skupna selitev, otrok,… Noro lepa leta. Po porodniški je zamenjala službo, velik izziv, hkrati pa veliko obveznosti, delavnik vse dni, nedelje, praznike, še ko je doma so maili in klici… Ampak mi ni bilo težko postoriti stvari doma, preživljati čas z otrokom, poskrbeti praktično za vse in hoditi v službo, ki je tudi zahtevna in naporna. Vedno sem jo vzpodbujal in hkrati upal – še malo stisnemo pa bo bolje. A čas je tekel… Vedno bolj sem se počutil kot tipična gospodinja, ki doma čaka moža s kosilom, njega pa ni. Pospravil, opral, skuhal, tudi likal, poskrbel za otroka, poskrbel za hišo, nakupe, jo pričakal z nasmehom… ona pa vedno samo utrujena in pogovor o službi. Intimnosti praktično ni bilo, poredko je pokazala željo da bi preživela kakšen večer sama. Ko sem predlagal da greva za vikend kam sama, da se lahko v popolnem miru posvetiva en drugemu, je bilo vedno polno izgovorov, zakaj ne. Začelo me je dušiti, šla je samozavest, šla je želja po dotiku, vsak pogovor na to temo se je obrnil v očitke kako je ne razumem, kako sem hladen do nje, kako preveč kompliciram,… Poizkusil različne pristope, jo pustil pri miru in šel z otrokom, jo čakal da se odloči kako bi preživeli prost dan, jo presenetil z večerjo, masažo,… skoraj nič efekta. Zavestno sem nehal delati določena opravila doma, da bi na ta način dojela da ni vse samoumevno, pa je začelo prej mene motiti in sem potem vseeno naredil. Od bežnih znancev sem dobival tudi vprašanja če sem samohranilec. Spoznal sem, da se je tesnoba pričela odražati na zdravju, in končno začel delati nekaj zase. Zatekel sem se k stvarem, ki sem jih počel pred otrokom, vzel dan dopusta zase, pa kljub temu poskrbel za otroka, hišna opravila,… Na kratki rok sem se seveda počutil bolje, ampak skoraj vedno je zvečer prišlo do istih občutkov.

Sedaj me že dober mesec tišči v prsih in ne vem, koliko še lahko zdržim. Sprašujem se, kaj sploh imava skupnega, če ne upoštevam otroka? Ne znam našteti ene skupne aktivnosti. Ko sem jo vprašal kaj si želi v življenju če odmisli otroka, mene in službo… ni bilo odgovora. Ko tema nanese na službo, pa je na 110%… Zadnje čase ji grejo že vsi na živce, od moje familije, njene familije, sosedje, prijatelji,… Ko se skregava, sem vedno jaz tisti, ki naredi prvi korak nazaj. Vedno mi na ta način kaže, da sem jaz kriv za vse… Ne razumem… Ne vem kaj naj še naredim. Mislim da tudi otrok že čuti vse to, kar me še bolj boli. Odhod? Vztrajanje? Igranje srečnega očeta? Premlad sem da bi tako živel. Kaj pa ko bova enkrat sama? Nočem pa ji postavljati pogojev v stilu služba ali jaz, ker ima res rada svoje delo in se bo potem nezadovoljstvo odražalo drugje.

Kakšna misel? Nasvet? Hvala!

lp

Spoštovani,

Vidim dva scenarija. Eden je, da oba vidita, da je družina v resnih težavah in sta jih pripravljena reševati skupaj. To bi bilo fino, ker bi lahko partnerka raziskala in razkrila svojo notranjo logiko, ki je privedla do tega, da vidi službo kot edino pomembno v svojem življenju, vse ostalo pa več ali manj kot oviro pri doseganju ciljev v službi. Mogoče se bo primorana, tako kot so se tudi številni drugi, na boleč način naučiti, da dobro življenje pomeni ravnotežje med delom, sprostitvijo in dobrimi odnsi z bližnjimi. Če bi se problema lotila skupaj, bi recimo dala na mizo vsak svoj koncept zveze (kako si predstavljata zvezo): koliko kdo dela, koliko zasluži, koliko sta intimna, kdo skrbi za otroka, koliko sta skupaj in koliko vsak zase itd. Potem bi pogledala ali lahko zbližata koncepta, ki sta ta trenutek očitno zelo različna. Eden od mojih prvih praktičnih nasvetov bi bil, da si uredita pomoč v gospodinjstvu in pri varstvu otroka. Pri delu s pari pogosto opazim, da zaslužijo dovolj, vendar jim je zaradi vzorcev iz otroštva težko najeti pomoč. S tem bi se oba razbremenila gospodinjskih obveznosti in bi veliko lažje uskladila interese.

Po drugem scenariju pa problem rešujete sami. Iz vašega zapisa je videti, da partnerka ni pripravljena sklepati kompromisov, hkrati pa je videti tudi, da ste jih vi še preveč. Videti je kot, da nekje globoko nosite prepričanje, da morate ustreči drugim in težko rečete NE! Tako daleč ste šli, da vas stiska v prsih, da se je življenje ustavilo, še vedno pa ne želite poskrbeti zase, ker ima partnerka rada svoje delo in bi bila lahko potem nezadovoljna. Ali ta stavek drži? Kako gledate na to?

Torej moj praktični nasvet za vas bi bil – poskrbite zase. Veste kot tista navodila v letalu, najprej kisikovo masko sebi, potem ostalim. Lahko napišete tri verzije družinskega življenja: (1) kakšno bi si želeli; (2) kakšno ste še pripravljeni tolerirat in (3) kakšne pa niste več pripravljeni tolerirat. Pogovorite se s partnerko, ampak tudi suvereno vztrajajte pri svojem. Če so za vas konflikti in to, da poskrbite zase, preveč boleči, vam predlagam, da raziščete kaj je v ozadju. Namreč konflikti in tudi trda pogajanja so sicer neprijeten ampak normalen in potreben sestavni del kvalitetnih odnosov.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

No zelo si bil priden…
Mas medaljo..ne
Mas cast..ne
Mas kje ponos, se ti kdo klanja
Neeee
En del svojga lajfa si prezivel, zdej ko si se zbudu te caka drug del…
Zdej pa…ce ves, da tvoja dejanja niso prinesla sprememb…a si glup, da hoces spremembe pa delas enako.
Tak sok ji spust v tisto lepo glavco egoisticno…da bo spet zena in mama.
Al pa pojd pa si ured in se bos spet smejal…al kako????

nova
Uredništvo priporoča

Imaš tri možnosti,
Ena,
je pogovor s partnerom, kjer si rekel ni uspeha.
Druga,
Najdi si ljubico.
Tretja,
Se loči od nje.

Tako kot imaš, boš sam samo propadel. Se grizeš, kriv pa nisi nič.
Partnerica ti nima nobene samopodobe in karakterja. Trpiš pa zato ti.
Ukrepaj, dokler še lahko, drugače boš copata in preddispozicija alkoholičarja, zagrenjenega dedca. Moškega.

_______________________________________________ SAMOZDRAVLJENJE S KANABINOIDI V SLOVENIJI https://m.facebook.com/groups/438014413832415/?multi_permalinks=548310252802830&notif_t=group_highlights&notif_id=1613462320193479&ref=m_notif Zdravilec s konopljo in zdravilnimi rastlinami. _______________________________________________


Joj, strašno grdo bo, kar bom napisala, ampak ko sem prebrala tvojo zgodbo, sem začutila za ščep zlobne privoščljivosti. Tvoja zgodba je zgodba desettisočev slovenskih žen in mamic in da se to dogaja tebi, je potrditev, da nismo ženske zahtevne in nemogoče, ker takšne pač smo, ampak smo takšne zaradi tega, ker nas v to prisili razporeditev vlog v družini. Ti si sprejel, kar je tradicionalno ženska vloga, in rezultat je takšen, kakršen je. To pove ogromno.

Oprosti, ker nimam pametnega nasveta, kako bi rešil družino. Ne moreš prisiliti partnerja, da te ima rad in upošteva tvoje želje. Imam samo praktične in cinične nasvete, ki pravijo: brala sem zgodbe o moških, ki so dobili skrbništvo s tem, da so ženo spodbujali, da se še bolj angažira v službi, da se ukvarja s hobiji in da gre za nekaj časa v tujino. In potem so prikorakali na sodišče z dokazi, kako so oni primarni skrbniki otrok, ker se njihova mati bolj posveča karieri. Kot si rekel, mlad si še, ampak življenje pa kar polzi mimo.

New Report

Close