Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Prevelika pričakovanja ali nekompatibilnost?

Default avatar

Elvita

Da še tukaj vprašam za mnenje...

Torej... Stara sva 38 in 42 let in se dobivava nekje 9 mesecev. Preden sva se spoznala, sva bila oba nekaj let sama. Dobiva se 2x na teden in si znava narediti kar lepo, ostale dni se slišiva, kakšen dan vmes pa tudi ne. Kot človeka sva si precej različna, a kljub temu imava nekaj skupnih točk in želja za prihodnost. Všeč sva si, njemu je vse fajn, meni ne. Jaz sem precej čustvena oseba, zadeve doživljam precej globoko, pomembno mi je, da ob človeku, še posebej partnerju, čutim notranjo povezanost, toplino, varnost, pripadnost, željo, strast… On je hitro zadovoljen, se ne matra z raznoraznimi vprašanji in razmišljanji glede najinega odnosa, nima izrazitih čustvenih reakcij, ne govori o svojih čustvih.

Muči me, ker ne čutim notranje povezanosti, topline, strasti. Nimam občutka, da partnerja sploh imam. Želim si več stika, fizičnega in čustvenega. On je bolj pasiven, ne čutim njegove seksualne energije (jaz si spolnosti želim bolj pogosto, želim si več raziskovanja, njemu je ok nekaj standardnih zadev in je to to, nima idej, želja okoli tega). Po drugi strani pa je good guy, zanesljiv, umirjen, uravnovešen, pripravljen sodelovati za odnos, se znava skupaj nasmejat.

Večkrat se sprašujem kaj mu sploh pomenim, ali si me sploh želi, zakaj je z mano, zakaj je tako mlačen. Je to le stvar karakterja? Sva imela večkrat pogovore na to temo, sem mu povedala kako se počutim, kaj se sprašujem... ponavadi pravi, da se bo potrudil in to je to. Vidim, da se trudi, a povezanosti, topline, strasti ni… pogosto se počutim prazno. Ugotavljam, da morda tega z njim sploh ne bom mogla doseči… ali pač, sčasoma? Je problem mogoče v meni zaradi izkušenj v primarni družini (čustvena hladnost, nedostopnost, čustveno zanemarjanje)? Sprašujem se, ali imam prevelika pričakovanja glede odnosa, ali pač to ni to, nisva kompatibilna?

Ne vem, v dilemi sem... sprašujem se, če bi bilo najbolj pametno odnos prekiniti (zaenkrat te opcije še ne čutim dovolj) ali lahko še kaj naredim, da se bom bolje počutila v njem?
Default avatar

Uroš Drčić

Spoštovana,

Hm, bom začel pri vašem stavku; »Nimam občutka, da partnerja sploh imam.« Padlo mi je v oko, da se po 9ih mesecih še vedno dobivata 2x na teden. Mogoče imata za to kake objektivne razloge. Lahko pa, da se iz nekega razloga pač še nista odločila za skupno življenje, za 'polno' odraslo partnerstvo. Tako, da tudi jaz nimam občutka, da partnerja sploh imate. Vendar ne zaradi nekih zunanjih razlogov, ampak ker se sami za to še niste odločili. Tudi sami pravite, da ste v dilemi: ja ali ne. Čisto za hec lahko vzamete list papirja ter napišete 7 točk, ki govorijo v prid partnerstva, in 7 točk, ki govorijo v prid prekinitve odnosa. Potem vsako točko ovrednotite s številko med 1 in 10, kolikor je pomembna za vas. Potem seštejete in vidite kaj je več, za ali proti.

Pravite, da pogrešate občutek povezanosti, varnosti, pripadnosti in strasti. Prvi trije občutki, povezanosti, varnosti in pripadnosti, se gradijo skozi leta 'polnega' partnerstva. Če se 9 mescev dobivata 2x na teden, je normalno, da teh občutkov še ne čutite. S strastjo je pa tako. Beseda strast ima isti koren kot beseda stradati. Enako kot angleška beseda 'passion' izvira iz latinske beseda 'patio', kar pomeni trpljenje. Pri delu s pari opažam kako močno smo zaznamovani z romantičnimi predstavami o zvezi. Recimo, da mora kvalitetna odrasla veza vključevati ne vem koliko strasti. To ne drži. Temelj kvalitetne veze je nek občutek tihega zadovoljstva in povezanosti ne pa strast. Izjemno močna čustva do partnerja so značilna za fazo zaljubljenosti, kar pa nima nobene veze z ljubeznijo. Gre za popolnoma različne psihološke mehanizme. Ljubezen je veliko bolj blaga in tudi veliko bolj stabilna.

Celoten vaš zapis kaže, da imate dober uvid v vašo situacijo in da zrelo razmišljate o vašem odnosu. Enako vaš stavek, da je vaš današnji odnos mogoče povezan z odnosi v vaši primarni družini. To bi lahko sklepala, če večkrat izbirate partnerje, ki se potem do vas obnašajo hladno in nedostopno. To je ena možnost, druga pa je kot tudi pravite – da zaradi primanjkljaja v primarni družini danes več zahtevate.

Če zaključim, pogumno sprejmite odločitev. Če ostajata s partnerjem v takem pol-pol statusu, niti ne moreta vedeti kako bi se počutila v resnem partnerstvu. Če ocenite, da vas težave v odnosih močno ovirajo na več nivojih, ter da ne pomaga pogovor s prijateljico, se je smiselno oglasiti pri strokovnjaku in raziskati vplive iz primarne družine.

Lep pozdrav
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar

Elvita

Uroš Drčić je napisal/a:
Spoštovana,

Hm, bom začel pri vašem stavku; »Nimam občutka, da partnerja sploh imam.« Padlo mi je v oko, da se po 9ih mesecih še vedno dobivata 2x na teden. Mogoče imata za to kake objektivne razloge. Lahko pa, da se iz nekega razloga pač še nista odločila za skupno življenje, za 'polno' odraslo partnerstvo. Tako, da tudi jaz nimam občutka, da partnerja sploh imate. Vendar ne zaradi nekih zunanjih razlogov, ampak ker se sami za to še niste odločili.
Hvala za vaš odgovor.

Glede skupnega življenja sva se že pogovarjala in si oba v prihodnosti želiva živeti skupaj. Kdaj se bo to dejansko zgodilo pa ne vem. Jaz si želim iti živeti skupaj prej kot on. Tudi to, da si želim, da se večkrat vidiva, da si želim več stika z njim, sem mu že povedala. Se je strinjal in bom videla, kako bo.
Kljub temu, da sva si karakterno precej različna, "sumim", da sva si globoko v sebi precej podoba - oba sva navajena živeti sama in se sedaj vsak na svoj način privajava dvojine, mislim tudi, da naju je oba strah.

Napisali ste, da nimam še občutka, da partnerja imam, ker se za to še nisem (ali verjetno kar oba) odločila - kako to mislite? V smislu, da tega v sebi še nisem sprejela, da me nekaj zadržuje, da bi se polno predala odnosu?
Ali ni tako, da to ni samo moja stvar? Tudi on se mora odločiti, mar ne?

Jaz sem odločena, da bom še vztrajala na najinem odnosu, nisem še pripravljena obupati.
Default avatar

Uroš Drčić

Pozdravljeni,

"Napisali ste, da nimam še občutka, da partnerja imam, ker se za to še nisem (ali verjetno kar oba) odločila - kako to mislite? V smislu, da tega v sebi še nisem sprejela, da me nekaj zadržuje, da bi se polno predala odnosu?"

Ja, tako sem mislil, kot ste napisali. Sklepal sem tudi iz vašega zapisa na koncu, da ste v dilemi. Dobro za vas, da ste sprejeli odločitev.

"Ali ni tako, da to ni samo moja stvar? Tudi on se mora odločiti, mar ne?"

Prebrali ste mi misli :). Skoraj sem v prvem odgovoru že začel pisati stavek, da bo partnerstvo bolj kakovostno, če bo odločitev sprejel tudi partner. Se mi je zdelo, da bo že preveč stvari naenkrat. Seveda imate prav.

Omenili ste strah obeh pred življenjem v dvoje. Če bosta našla primeren čas in prostor in se odkrito pogovorila teh strahovih oz. skrbeh, bosta naredila ogromno za vajino partnerstvo.

Na forumu imamo dogovor, da na isto temo odgovarjamo največ 2x, tako da sva s tem izčrpala kvoto.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar

Ilonina

Če si to želiš, poskusi. Predaj se odnosu in tudi brez odlašanja načni zadeve, kjer čutiš nekakšen primanjkljaj. Pri tem se je dobro zavedati, da ti on praznine oz. občutkov, ki ti manjkajo, ne more dati, ampak se morajo vzbuditi sami v tebi - on jih lahko sproži ali pa tudi ne. Sama najbolj veš, koliko je tole res: Je problem mogoče v meni zaradi izkušenj v primarni družini (čustvena hladnost, nedostopnost, čustveno zanemarjanje)?
Glede na to, da zrelo pišeš o teh rečeh, najbrž veš, da dediči takih okoliščin pogosto iščemo prav tisto, kar nas je bolelo in prizadelo - in nas zavedno ali nezavedno še vedno boli. V takih razmerah prepoznavamo ljubezen, po drugi strani pa nas vleče k preigravanju iste travme v upanju, da bomo končno "zmagali", dosegli "happy end" ipd. Oba razloga sta jalova in škodljiva.

Težko je kar koli napovedovati - v vsakem primeru, sploh pa tako, na podlagi dokaj skromnega opisa - lahko ti samo povem svojo izkušnjo, ker se v marsičem, kar si napisala, prepoznam, pa tudi svojega partnerja v tvojem, tako v njegovih plusih kot minusih. Dokler sva obiskovala terapijo in potem jo je še nekaj časa sam, je bilo boljše. Postal je vsaj malo "živ", aktiven, vsaj malo me je spustil k sebi, manj je lagal (oprosti za tole, ampak komur je "vse fajn", ta laže - sam sebi in drugim), občasno je pokazal zrnce empatije in razumevanja. Ko je prenehal, ker pač ne živimo v svetu, kjer bi si lahko privoščil doživljenjsko ali vsaj recimo petletno terapijo, je šlo navzdol in se hitro vrnilo na izhodiščno točko. Tak način življenja, mišljenja, "čutenja" je tako globoko vgraviran vanj, da ne more drugače. Življenje s takim človekom je izredno naporno, saj ni zaupanja, tudi zanesti se ni mogoče kaj dosti nanj, ker bo pozabil, ker nima občutka za čas, ker ni navajen prevzemati odgovornosti, držati obljub itd. Njegov prvi refleks je še vedno laž/izgovor, pa četudi ga pes na repu prinese. Do čustev, ki jih je bil nekoč primoran zakopati, ni prišel kljub vsem terapijam. Tak človek ti ne more vzbuditi občutkov povezanosti in topline, ker je to vzajemno čutenje, in tudi če jih sama v sebi čutiš in želiš deliti, ni iz tega nič, če druga stran ne odreagira. Plasti samoslepljenja je toliko, da ni upanja, da prišel do resnice. V najboljšem primeru je tak odnos zame utrudljiv, iskreno rečeno pa tudi nezadovoljujoč. Zavedam se, da me nikoli ne bo poznal, kot bi me lahko in bi me za resnično intimo tudi moral, pa ne zato, ker bi bila jaz zaprta knjiga, ampak ker nima interesa. Kljub nenehnim zatrjevanjem, kako me ima rad. Ko povem kaj o sebi, vsaj polovico stvari presliši. Povem čez mesec dni še enkrat, mu je povsem novo. To boli. Ko pa gre za stvarne zadeve, pa ne le boli, ampak povzroča čisto realno škodo. Zanj je bližina nekaj smrtno nevarnega, kompenzirati jo skuša z mehanizmi, ki si jih naštela tudi ti, a to lahko deluje le pri površnih odnosih. V partnerstvu pa se hitro pokaže, da to ni to.
Jaz sem se sprijaznila, do neke mere. V resnici nikoli ne neha boleti. Marsikdaj se počutim izkoriščano, predvsem pa kar naprej ogoljufano, saj živim v samih lažeh. Žal se je zadeva prenesla na otroka in zdaj sem s treh strani bombardirana z lažmi in izgovori. Včasih se mi zdi, da živim v peklu. Mislim, da me imajo radi, kolikor pač zmorejo. Zavedam pa se, vsaj pri partnerju, da njegova prioriteta je še vedno laž, ki mu omogoča, da se skriva pred mano in pred vsemi, tudi pred samim sabo, da se mu ni treba spopasti z demoni iz otroštva, laž je njegov vitez na belem konju, ki ga bo - tako misli - obvaroval pred nadaljnjo bolečino - da pa s tem neznosne bolečine povzroča drugim, mu je daleč drugotnega pomena oz. dvomim, da je to sploh sposoben dojeti.
Pasivnost pomeni, da je en del človeka nekje drugje. Ta del ti bo vedno nedostopen, zato zaman iščeš resnično bližino pri takem človeku. Na začetku deluje zanesljiv, a ko zaživita skupaj, se pokaže, da ni. Ne more biti, ker ne more biti na dveh koncih hkrati. Ampak ker si na začetku poti, imaš še veliko upanja, energije in volje, zato upaš, da ga boš spremenila oz. da se bo sam spremenil v odnosu. Mogoče se bo. Ne rečem, da se nihče ne. Kot sem rekla, povem ti lahko le svojo izkušnjo. In ta nosi grenko sporočilo: spremenil se ni in se ne bo. Ali najdeš način, da lahko s tem živiš, ali pa boš nekoč morala potegniti črto. Srečno pa s tem živeti ne moreš. Lahko se le tolažiš: ne pije, ne tepe me, je prijazen itd.; bom pač prenesla tiste njegove minuse na račun plusov. Jaz se niti tolažim ne več. Živim iz dneva v dan in pač upam, da bo ta dan minil, ne da bi me zasula grmada laži. Bližine pa ne iščem več.
Žal mi je, da tole zveni tako črnogledo. Kot rečeno, smo različni, lahko bo za vaju drugače, predvsem če si bosta lahko privoščila dolgotrajno psihoterapijo.
Default avatar

Elvita

Ilonina, hvala za tvoj zapis osebne izkušnje. Verjamem, da ti ni lahko, ker tudi meni površinski odnos z moškim ne bi bil zadovoljujoč. Ravno o tem kar si napisala se sprašujem in glede tega imam pomisleke.
Tak človek ti ne more vzbuditi občutkov povezanosti in topline, ker je to vzajemno čutenje, in tudi če jih sama v sebi čutiš in želiš deliti, ni iz tega nič, če druga stran ne odreagira. Plasti samoslepljenja je toliko, da ni upanja, da prišel do resnice. V najboljšem primeru je tak odnos zame utrudljiv, iskreno rečeno pa tudi nezadovoljujoč. Zavedam se, da me nikoli ne bo poznal, kot bi me lahko in bi me za resnično intimo tudi moral, pa ne zato, ker bi bila jaz zaprta knjiga, ampak ker nima interesa. Kljub nenehnim zatrjevanjem, kako me ima rad.
Pasivnost pomeni, da je en del človeka nekje drugje. Ta del ti bo vedno nedostopen, zato zaman iščeš resnično bližino pri takem človeku. Na začetku deluje zanesljiv, a ko zaživita skupaj, se pokaže, da ni. Ne more biti, ker ne more biti na dveh koncih hkrati.
A ni vse samo na njemu. Zavedam se, da tudi jaz v sebi nosim neka prepričanja, vzorce, ki v ozadju delujejo in lahko vplivajo na moje dojemanje in delovanje v odnosu. Ne vem, lahko da tudi jaz (še) nisem pripravljena pustiti njega blizu, lahko da me ovira strah pred bližino. Tudi v meni je verjetno še veliko neraziskanega. Zato ne bi še rada obupala.
Lahko se pa na koncu izkaže, da bo ravno tako kot pri vama. Res težko reči.

Napisala si, da sta skupaj obiskovala psihoterapijo. Koliko časa sta bila skupaj, ko sta jo začela obiskovati? Ali si ti tudi hodila individualno na terapijo?
Default avatar

Ilonina

Skupaj sva bila dvanajst let. Mogoče se zdi čudno, da nisem prej "opazila" - seveda določene stvari sem, a sem bila tudi sama ujeta v zanikanje, samoslepljenje, olepševanje, racionalizacijo idr. obrambne mehanizme. Včasih pogrešam tiste čase, tisto svojo zasvojenost, ki mi je omogočala (sicer lažen) občutek varnosti in resnične ljubezni. Vseeno veliko bolj cenim resnico. Ampak pregovor pravi, da resnica boli, in to kar prepogosto tudi drži. Sem pa približno štiri leta pred terapijo začela že sama precej delati na sebi, na stvareh, ki sem jih sama že prepoznala, tako da sem bila v času, ko sva začela hoditi na terapijo, že "pripravljena" - manjkali so mi samo zadnji, a bistveni "dodatki", ki jih sam res težko izpelješ, na terapiji pa je šlo dokaj hitro in zlahka. Ampak terapija je proces, ki bi moral trajati več let, in še potem je treba vsak dan posebej določene stvari "ponoviti" (kot šolsko snov :). Midva si tega nisva mogla privoščiti, zato je šlo navzdol. Vidim pa razliko - pri meni je dovolj nekaj "dregljajev", da se vrnem vsaj malo navzgor, on pa niti do dna še ni prišel in si tudi ne upa, ne zmore, in tu je največji problem. Nihče pa ne more tega storiti namesto njega.

Glede na to, kar si zapisala o tem, da se skušaš pogovoriti z njim, nisem imela občutka, da imaš strah pred bližino. Ampak to seveda najbolj veš sama. Je pa zelo verjetno, da te vleče k njemu zaradi primarne izkušnje (čustvena hladnost, nedostopnost). Dolgoročno te tak mlačen odnos izsrka. Pa ni treba nobenih prepirov in dram, vse teče na videz mirno in dovolj skladno. A pride trenutek, ko se zaveš, da npr. ne ve nečesa ključnega o tebi, čeprav si mu to večkrat povedala. Ali še bolj banalne stvari - že desetletje živita skupaj, pa ne ve, kje so povoji. In si kot vlečni konj, ki mu oni, ki leži na vozu, občasno vrže otep slame in obljubo, da se bo "potrudil". Pri čemer niti sam ne ve, kaj bi ta trud sploh bil - zanj je "vse v redu". Na površju, seveda. Globlje pa noče, ne more in si ne upa.
Default avatar

Elvita

Evo, se javljam po malo več kot osmih mesecih.
Razšla sva se, šlo je samo še navzdol, dokler nisem dokončno obupala in se odločila, da v takem partnerskem odnosu ne želim več biti.
Nisem več zmogla te pasivnosti, nedostopnosti, hladnosti, izgovorov, laži. Večino časa sem čutila, da je nekje drugje, da ni zares zraven, da mi daja le drobtinice, po katerih hlastam in me nikoli ne nasitijo, da se ni odločil za odnos, zame. Pogosto sem se kot ženska počutila zavrnjeno in nerazumljeno. Bila sem vedno bolj nezadovoljna, on pa se je vedno bolj umikal. Celo na terapijo sva šla, a ko bi se moral malo bolj poglobiti vase, je prekinil, češ, da tega ne rabiva in da ne vidi smisla. Nima želje, volje, energije se poglabljati v karkoli, jaz pa v površinskosti in na distanci s partnerjem ne morem biti. Imava drugačne prioritete.
Tako kot rečeno že milijonkrat, se ni in se ne bo spremenil. Težko mi je, ker sva imela tudi lepe momente in me vleče nazaj, a od teh momentov ne morem živeti in biti zadovoljna.