Imam neznanske probleme z odnosi ne samo do žensk ampak tudi na splošno sklepanje prijatelstev druženje z ljudmi vse kar terja nek globji odnos.

Enostavno nemorem, ne znam zgraditi pristne čustvene odnose z ljudmi okrog sebe, še posebno z ženskami najprej jih šarmiram potem pa ko jih imam UJETE v svoji narcistični mreži, kjer mi napihujejo svoj EGO ki ga tako ali tako nimam, potem ko jim postanem všeč in je čas za naslednji korak začnem enostavno nekako v podzavesti ne, da bi hotel ampak enostavno si nemorem pomagati, jih začnem zavračati, igro spremenim v neko Love and Hate, sladek kot med naslednji trenutek mrzel kot led igro v kateri sem tako ali tako jaz na slabšem.

Tako hudo si želim izkusiti pravo ljubezen tisto, za katero se je vredno boriti, ampak kako naj človek izkusi nekaj takšnega če v življenju ni imel nikakršne ljubezni. Kako naj človek odpre svoje zakrnelo srce, ki je bilo tolikokrat izdano s strani njegovih staršev, ki to tudi nikoli niso bili ampak IZRODEK ČLOVEŠTVA ljudi, ki bi jih morali kastrirati ob rojstvu, saj tem svetu prinašajo samo nepopisno bolečino in trepet, kako naj ima potem takšna nepopolna, napol živeča oseba pristne odnose z ljudmi.

Zavedam se, da je vse v glavi, da je vsak odgovoren za lastna dejanja za svoja čutenja in navsezadnje za svojo lastno srečo. Po zadnjih nekaj letih samo analize sem prišel do spoznanja, da imam Mejno osebnostno motnjo darilo mojih tako imenovanih ˝Starših˝.

In kako sedaj naprej? Kako se naj človek spremeni v neko funkcionalno osebo z pristnimi odnosi, saj verjamem, da le te dajejo človeku pravo bogastvo in smisel v življenu.

Se lahko spremenimo ne samo naše vedenje samo zato, da bi bili drugi srečni ampak zaradi nas samih za svojo lastno srečo in notranji mir, ali lahko spremenimo tako imenovan Afekt se lahko poglobimo tako daleč vase in spremenimo ne samo svojo podzavest ampak tudi svoj organizem, ki kriči po osvoboditvi in ljubezni.

Se splača BORITI za Ljubezen…

Spoštovani,

Najprej želim izrazit spoštovanje do vašega dela, ki ga vlagate z namenom izboljšati kakovost svojih odnosov in s tem svojega življenja. Iz vašega zapisa sklepam, da zelo verjetno nimate mejne osebnostne motnje (MOM). Delal sem s številnimi klienti z MOM, pa nihče od njih ni imel tako dobrega uvida v svoj problem kot ga kažete vi. Poleg tega ne navajate pomembnih znakov, ki so značilni za MOM.

Ključno iz vašega zapisa se mi zdi to, da niste zadovoljni s odnosi, ki jih vzpostavljate in da hočete to spremeniti. Ali lahko? Seveda. Imate dobre pogoje za to. Zavedate se, da je problem na vaši strani in ne na strani drugih. Nekateri bi krivili druge, vi pa ne. To je dobro, ker pomeni, da je tudi moč za spremembe na vaši strani. Zavedate se, da problem izvira iz vaše primarne družine in ste ga že v ranem otroštvu zakoreninili nekam globoko.

Do svojih staršev izražate jezo zaradi vsega, česar ste bili oziroma niste bili deležni kot otrok. Za to fazo vaše osebne rasti je to dobro. Če boste nadaljevali z osebno rastjo, boste ugotovili, da je to jeza za nazaj. Nekako kot bi želeli, da se starši v preteklosti spremenijo. In veste kdaj oseba emocionalno odraste? Ko sprejme, da se starši ne bodo spremenili. Je pa to seveda enostavno napisat, zahtevneja pa doseč. Lahko bi rekli: manj, ko boste starše krivili za svojo nesrečo, več moči boste imeli sami za urejanje lastnega življenja. Počasi boste pustili starše za sabo in živeli bolj avtonomno, bolj svoje življenje.

Odnose, kakršne opisujete, vzpostavljate s točno določenimi razlogi. Kot ste sami zapisali, ima vaša psiha neko nezavedno logiko, s katero urejate odnose. To logiko ste si v otroštvu na podlagi izkušenj zgradili sami. Danes lahko to logiko v nekem svetovalnem ali psihoterapevtskem procesu raziščete in nadomestite z ustrezno, odraslo. Ilustracija – otrok bi lahko zaključil: »Ljudje, ki bi so mi blizu, me ogrožajo in mi povzročajo bolečino. Zato nikoli več ne bom spustil ljudi preblizu.« Tak nezavedni zaključek, bi se lahko v odraslosti kazal kot opisujete vi. Od zunaj so taki odnosi videti problematični, ko pa se poglobimo, vidimo, da mogoče oseba s tem le ščiti sebe pred hudo bolečino.

Če zaključim z odgovorom na vaše vprašanje: »Kako se naj človek spremeni v neko funkcionalno osebo z pristnimi odnosi?« Tako, da si poišče dobrega psihoterapevta in skupaj z njim razišče logiko in jo nadomesti z odraslo – recimo: »Danes vem, da ne bom ogrožen, tudi če koga spustim blizu.«

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljeni

Najprej hvala za vaš čas in temelit odgovor, omenjate, da verjetno nimam MOM Mejne osebnostne motnje tukaj se morda ne strinjam z vami saj sem po dolgih raziskavah – prebranih knjig in vseh gradiv, ki nanašajo na človeško psihologijo končno spoznal kje tiči problem v mojem odnosu do ljudi, do življenja nasploh, saj se najbolj prepoznam prav v tej motnji kot tudi svoje bližnje sorodnike, ter ˝starše˝.

Izpolnujem tudi vse kriterije, ki se nanašajo na samo motnjo in sicer:

· impulzivno in tvegano vedenje (tvegana vožnja, tvegana spolnost, igre na srečo, popivanje, drogiranje …),
· prizadevanje za preprečevanje dejanskega ali namišljenega zapuščanja (hiter začetek intimnih – telesnih ali čustvenih – razmerij ali izogibanje komunikaciji, če pričakujejo zapuščanje),
· intenzivna čustva, ki pogosto nihajo iz skrajnosti v skrajnost,
· intenzivne, vendar kratkotrajne epizode anksioznosti ali depresije,
· neustrezne izbruhe jeze, ki se včasih stopnjujejo vse do telesnega napada,
· težave pri nadziranju čustev ali impulzov,
· izkrivljeno ter nestabilno samopodobo in identiteto,
· samomorilno vedenje, samopoškodbeno vedenje,
· strah pred izgubo in samoto,
· občutek praznine,
· nestabilne medosebne odnose,
· blago obliko paranoidnosti, nanašalnosti.

Vedno sem imel izkrivljen pogled na življenje zaradi moje vzgoje katere praktično sploh ni bilo ali pa je bila katastrofalno napačna in sedaj jaz plačujem ceno za to, da se prav razumemo ne krivim samo svojiih staršev, da sem kjer sem v trenutni situaciji, to me je pripeljalo izključno prek svojih lastnih odločitev ampak enostavno ne zmorem nadzorovati svojih notranjih občutij svoje praznine, svoje nepomembnosti neskončno iskanje samega sebe lastne identitete, ki nebo nikoli najdena saj ravno starši dajo otroku njegovo identiteto prek zrcaljenja, kako naj sedaj najdem svoj pravi obraz?

Že od nekdaj čutim nepopisno praznino v sebi nepomebnost kot, da sploh ne obstajam bolečine, ki jo čutiš na fizični – organski ravni, ki ti ohromijo telo znova, ter znova kako naj spremenim svoj Afekt oz, ali se da priti tako globoko, da lahko človek spremeni svoj organski zapis ne samo kognitivo, da se enkrat za vselej znebi svoje notranje bolečine.

Ali je tak človek obsojen na propad lastnega pekla, ki živi v njemu…

Lp