Najdi forum

Motnja iz otroštva

Za vas imam eno vprašanje .Ko boste napisano prebrali vas bi prosila kako se imenuje moja težava ,ki sem vam jo opisala in sicer iz razloga, da bom lahko delala na sebi in odpravila vzroke za moje težave .
Ko sem imela okoli šest let, bilo je še v vrtcu ,sem se silno želela družiti z neko deklico ,zato sem kar naprej pogledovala kaj ta deklica počne ali se bo obrnila k neki drugi deklici in se družila z njo .Zdi se mi kot bi jo imela pod kontrolo in sem jo hotela zadržati ob sebi . Ta deklica se je sicer družila z menoj vendar je imela rajši neko drugo deklico .Zato sem jo zatožila nekemu fantu , da se noče družiti z menoj ta pa me je začel izsiljevati češ kaj mu dam ,če ji reče naj bo z menoj . Imel je isto starost kot jaz ,torej šest let in od doma sem mu nosila majhne čokoladice v zameno za to . Deklica je pozneje prijateljevala s svojo prijateljico z menoj pa ne več ostala pa je vljudna in prijazna do mene .V bistvu se je šlo bolj zato da bi se v vrtcu igrala z menoj izven vrtca pa je nisem imela potrebe iskati . Od tega časa dalje pa se me je polotil neki notranji občutek sramu , zapuščenosti in misel ,nihče noče biti z menoj ,nimam prijateljice . V bistvu so bili vsi radi z menoj v družbi tudi pozneje v šolskih klopeh, vendar me za stalno in tesno prijateljico ni izbral nihče vedno so si izbrali koga drugega . Zdi se mi da od takrat nekaj pogrešam in da sem drugačna kot drugi v svoji notranjosti ,ker se mi zdi ,da sem polna ran ,ki pa ne vem od kod izvirajo .Bila sem v rejništvu .Mama me je zapustila finančno pa je lepo skrbela zame . Rada bi nekako povezala odhod moje mame z mojimi travmami ampak v bistvu ne verjamem v to daje to razlog ,čeprav mi je do sedaj že veliko ljudi to omenilo .Zdi se mi da krivdo valim nase mama pa kot bi prav storila ,čeprav mi v ozadju kar kriči da ni ustrezno čustveno poskrbela zame . Rejniki so bili dobri so me pa besedno včasih poniževali kot naprimer: iz tebe ne bo nič ,nič ne znaš ,še najesti se ne znaš, pojdi od mize…itd …Niso me pa tepli ali kako drugače grdo ravnali z menoj . Zato me ves čas spremlja neka notranja nepojasnjena bolečina . Tudi partnerja sem si našla takšnega ,ki me vara ,manipulira z menoj in je sam v sebi neurejen in neustrezen za zakon .Manjka mu odgovornosti ,zvestobe in očetovski lik . Ob nesoglasjih se najrajši umakne jaz pa ostanem sama v vsem . Kot tista deklica v vrtcu ki ni imela potrebe za druženje z menoj .

Spoštovana ga. Brenda70,

v svoji zgodbi opisujete življenje zapuščene deklice. Govorite o čisti zapuščenosti (zavrženosti, zavrnjenosti) s strani staršev ter posledicah te travme. Zapuščenemu otroku, čeprav ste odraščali ob skrbnikih, je od zgodnjih let manjkala varna baza, primarno zatočišče staršev, ki bi vam pomagala izgraditi notranji občutek varnosti, želenosti, sprejetosti, ljubljenosti. Ker niste imeli ob sebi matere, ki bi poskrbela za nežnost, naročje, čustveno varnost, in očeta, ki bi vas učil, da je svet varen, ki bi vas zavaroval, ste se vseskozi počutili manjvredno, zanemarjeno, nezadostno, neprimerno, nesprejeto. To so tisti vaši občutki, ki vam pravijo, da vam stalno nekaj manjka. Manjkajo osnovne potrebe po pozornosti, ljubezni, sprejetosti s strani staršev, ki so ostale neuresničene, in ste jih želeli zapolniti v drugih odnosih, npr. med vrstniki. Te vaše otroške rane so zelo globoke in boleče. Niste imeli možnosti navezati se na mater niti na očeta ne kot primarno pomembno osebo (čeprav ni podatka, kaj je bilo z očetom). Neskončno ste lačni čustvene bližine, ljubezni, pozornosti, naklonjenosti drugega, pogrešate občutke ljubljenosti, nežnosti, da bi vas nekdo imel zares rad. Manjka podatek, ali ste kljub vsemu imeli kaj stikov z materjo. Ker je vaša največja bolečina zapuščenost, jo zaznavate vsepovsod, v vseh odnosih. Zanjo ste zelo občutljivi, saj je to vaša izkušnja, ki ste jo doživeli. Zato ste zelo senzitivni že na najmanjše namige na to, da se drugi tesneje družijo in da vas ne marajo. To je nekaj, kar vi tako občutite zaradi lastne rane, čeprav je nemara resnica povsem drugačna. Ohranjate lažni občutek, da ste povezani z materjo, da je ona dobra, tako, da razloge za zapuščenost pripisujete raje sebi, prav tako si nalagate krivdo, da ste verjetno sami bili povod za to, da so vas zapustili, da morda niste bili dovolj pridna deklica ipd. To vam je veliko lažje sprejeti/verjeti, kot sprejeti dejstvo, da vas je mati zapustila. Zelo razumljivo. Ker so te teme izredno travmatične, je resnično zelo, zelo težko dojeti, da ste bili zares zapuščeni, saj to za seboj potegne najglobljo, najsvetejšo resnico o vaši vrednosti, vašo celotno vrednost, osebnost, samospoštovanje, vse, kar vi Ste, vaš celoten obstoj. Prav tako izzove razloge, okoliščine za to izkušnjo.

Dejstvo, da so vas starši v otroštvu zapustili, je, da so bili vaši starši v veliki stiski. Ni naravno, da starši svojega otroka zapustijo, temveč v ozadju tudi sami nosijo veliko čustveno breme, ki je lahko vezano na kar koli. Če imate možnost vzpostaviti stike z materjo (ali drugimi sorodniki), svojo zgodbo lahko še bolj sestavite, predvsem z vidika razumevanja razlogov za vašo travmo. Nikoli ni prepozno. Prav tako vam odkrivanje vaše zgodbe lahko pomaga zmanjšati bremena, ki si jih vseskozi nalagate v smislu nizke samopodobe, nesprejemanja sebe, zavračanja sebe, občutek manjvrednosti, nezaupanja, nesposobnosti ipd.

V zakonu se vam ti občutki vedno znova prebujajo, kar kaže na to, da teh ran še niste predelali, ozavestili. Tudi partner vas s prevarami vsakič znova zavrne, zavrže in zapusti. Prekinja stik z vami. Ponavlja se vaša travma. Njegov odnos do vas je izredno ponižujoč, nespoštljiv, je pa vprašanje, zakaj odnos še naprej ohranjate in dovolite nove prevare, kako sploh reagirate nanje. Morda vas je strah, da bi znova ostali sami, morda se bojite znova občutiti občutek zapuščenosti, odhoda….in ste zato raje v takšnem odnosu, kot pa sami. Plačujete visoko ceno. Vaši dogodki in odnosi v življenju vas učijo, da se morate začeti sprejemati takšno kot ste, s senčnimi in sončnimi deli vas. Da si začnete tudi bolj zaupati, se bolj ceniti in spoštovati, da ste dovolj dobri takšni, kot ste, da imate svoje dobre lastnosti, vrline, sposobnosti, na katere ste lahko ponosni. Da o ničemer in nikomur ne sodite, temveč dovolite tudi drugim, da so, kakršni so, saj smo si med seboj različni. Da vnesete v odnose več spontanosti, več zaupanja, sprejmete različnosti mnenj in osebnosti. Da začnete vnašati spremembe v svoje sedanje življenje, npr. da ne dovolite več neiskrenosti, laži, poniževanj – če tega v odnosu ni moč ustaviti, se lahko odločite za drugo pot.

Vsekakor bi vam svetovala, da si poiščete obliko pomoči, npr. vodene terapije, kjer boste ob izbranem terapevtu lahko postopoma odkrivali in spregovorili o vaših preteklih in otroških travmah ter težkih izkušnjah, ki so vas zaznamovale. To je proces, ki ne prinese sprememb čez noč, temveč počasi, postopoma, kolikor bo za vas varno. Je pa smiselno, saj se tekom procesa posameznik sooča z raznimi strahovi, čustvi, dogodki in pridobiva globlje razumevanje svoje življenjske zgodbe. Ko nekaj razumemo in ozavestimo, nam tega ni treba več nevede ponavljati v življenju, lahko odpustimo in v svoje življenje ter odnose vnesemo stvari, po katerih hrepenimo, ki omogočajo občutek rasti, občutek življenja in radosti, vrednosti in samospoštovanja. Vaše izkušnje vam prinašajo predvsem lekcije na področjih, kako se sprejeti, kako se imeti rad, spoštovati, kako zaupati sebi, drugim, dati sebi to, kar ste najbolj pogrešali. Ko boste te rani zdravili, bodo tudi odnosi bolj lahkotni in prijetni.

Želim vam veliko moči in zaupanja v vaše korake. Srečno.

Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka www.bodisprememba.si tel. 031 30 90 60 FB: https://www.facebook.com/bodisprememba.si

New Report

Close