Najdi forum

je čuden on (zame) ali jaz?

pozdavljeni
Ne vem niti kako bi se moje vprašanje glasilo, pa vendar se počutim da se vrtim v začaranem krogu iz katerega ne znam in bi bilo dobrodošlo mnenje nekoga….
S partnerjem sva skupaj cca 10 let, imava dva majhna otroka. Že od začetka je najina veza bolj porinjena kot tekoča. Na neki točki se ujameva, imava občutek, da se imava rada, sva rada eden z drugim, ko pa je življenje v redni rutini pa ne gre več tako. Vmes v zvezi je bilo veliko vsega, od oddaljevanja, nepogovarjanja, varanja, šla sva narazen, pa spet skupaj, na koncu sva šla tudi do terapevta in nekako se prebijava naprej. Z vsakim korakom sicer napredujeva in sva veliko stvari začela zavestno delati in videti. Nekako sva ozavestila zvezo. Problem ki pa mene tare še vedno pa je, da imam občutek kot da od njega ne dobim nič zase. Saj mi je začel pomagati pri gospodinjskih opravilih, kolikor lahko, začel me je tudi bolj poslušati, razumeti,….veliko se je spremenilo, vendar jaz ostajam tako pasivna do njega. Zelo redko se mi zazdi, da bi se stisnila k njemu, da bi ga objela, imela občutek, da ga sploh imam rada. Občutek imam, da ga rabim samo še zato, da mi pomaga pri otrocih, drugače pa mi je prej v breme in mi je napoti. SE tudi veliko pogovarjava, saj sem mu to tudi povedala. Od tu naprej pa se zatakne. Ne vem sploh kaj rabim od njega, ali imam morda nerealna pričakovanja glede partnerja, ali sem morda ustvarjena za samsko življenje,…? Naj omenim še to, da sem od desetega leta naprej živela sama z mamo, kasneje v dijaškem in študentskem domu pa sem tudi živela s cimrami. S fanti nisem imela posebnega odnosa pred partnrjem. Vsi so mi šli po dveh mesecih na živce. Razmišljala sem tudi, da mogoče je tudi kaj na tem, da ne znam živeti z moškimi na splošno in jih ne morem poslušati in nisem navajena njihovega načina razmišljanja,…Bi bilo to možno?
Motijo me njegovi hobiji, ne morem ga sprejeti v celoti takega kot je, ker hitro najdem nekaj kar mi gre pri njem na živce in mi poruši vse. Vem da ne more biti idealen, pa vendar moja notranjost ne more sprejeti malenkosti ki so zame “njegova napaka”. Zakaj sem vesela, ko vem, da bo prišel domov, potem ko pa pride mi je pa pogovor z njim odveč…. no upam da sem dovolj objasnila situacijo in prosim če mi lahko kdo pove kako lahko pridem do tega, da človeka sprejmem in se ob njem počutim vredu.
hvala

Spoštovana,

Imate zrel in poglobljen pogled na svoj odnos s partnerjem. V vašem zapisu se mi zdi ključen podatek, da se vam je v odnosih z moškimi večkrat ponovilo, da so vam šli po določenem času na živce.

Iz tega sklepam, da verjetno nekje globoko nosite določena prepričanja, ki vplivajo na odnose z moškimi. Taka prepričanja so večinoma nezavedna, izrazijo pa se lahko tako kot opisujete. Lahko se nanašajo na moške, na sebe kot žensko ali na partnersko zvezo. Za ilustracijo: otrok pri 10-ih ostane brez očeta. S svojo otroško logiko lahko nekje globoko zaključi, da so moški slabiči in te zapustijo. Ta oseba potem nezavedno izbira moške, ki ustrezajo zapisanemu scenariju in potrjujejo omenjena prepričanja. Opozarjam, to je samo hipoteza za ilustracijo. Za potrditev, bi moral vedeti več o vas. Če so v ozadju taka prepričanja, potem je odgovor na vaše vprašanje: »kako lahko pridem do tega, da človeka sprejmem in se ob njem počutim vredu.« – tako, da v svetovalnem procesu raziščete to ozadje in otroška prepričanja, ki so nekoč igrala pomembno vlogo, nadomestite z odraslimi oz. ustreznimi današnji stvarnosti. Eno prvih vprašanj takega raziskovanja bi bilo: Kaj pridobim s tem, da pri moških hitro najdem vsaj kako napako? V svoja prepričanja o moških lahko pokukate, če na hitro brez razmišljanja dokončate stavek: »Moški so …«

Tako bi tudi videla ali vam gredo določene stvari pri partnerju na živce, da bi se s tem izpolnil nek nezavedni scenarij, ali pa je vaša jeza ustrezna, ker ga partner pač ‘biksa’. Potem bi se bilo tudi lažje odločiti in sprejeti partnerjeve lastnosti. Ali pa se seveda odločiti in poiskati partnerja, ki bi ustrezal drugačnim merilom – vašim avtonomnim odraslim.

Če se iz nezavednih globin dvigneva v praktični vsakdan, omenim še tole. Mogoče je, da ste kot mati dveh majhnih otrok preobremenjena. To lahko močno vpliva na odnos, zmanjšuje željo po bližini, smo bolj razdražljivi itd. V tem primeru bi bila naloga za vas poskrbeti zase – predvsem za dovolj počitka in zabave.

Lep pozdrav

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

New Report

Close