Najdi forum

Poročena sva okrog 30 let. Mislim, da smo bili kar normalna družina, hčerki sta že odrasli in sta na svojem. Kot v vseh družinah, se tudi midva z možem včasih sporečeva, v glavnem zaradi čisto nepomembnih stvari. Problem nastane, ker mož vsak spor jemlje zelo tragično, drži jezo, pogovarja se najnujnejše, kar ga vprašam. Če načnem problematiko zaradi katere sva se sprla, začne očitati vse stare zamere. Seveda misli, da sem vedno jaz kriva za vse spore. Omenja, da je najin zakon slab, da bo že poskrbel zase ipd. Ker se ga bojim izgubiti, vedno prevzamem krivdo nase, se opravičujem. Ker je zelo hitre jeze, se vedno bojim kdaj se bo zaradi kakšne malenkosti razjezil. Nisem najboljšega zdravja in to me še bolj ubija. Priznam, da mojega moža pri meni tudi kaj moti, predvsem bi on več potoval, hodil okrog. Sem skrbna gospodinja, resna in svojega moža imam zelo rada. Povejte mi, kako naj se rešim tega strahu pred konflikti oz. kako jih reševati, da mož ne bi šel po svoji poti.

Spoštovana,

Bom odgovoril v dveh delih. Najprej »kako naj se rešim tega strahu pred konflikti«. Pretiran strah pred konflikti je zelo pogost, pri ženskah še bolj kot pri moških. Izvor tega strahu so običajno nezavedna prepričanja iz otroštva. Recimo:
– punčke se ne smejo kregat in jezit, če ne, so grde;
– če se kdo jezi name, pomeni, da me nima rad in me lahko zapusti;
– nikoli se ne bom kregala, ker sem bila priča kreganju svojih staršev in je bilo grozno neprijetno, itd.

Pretiranega strahu pred konflikti se oseba reši tako, da razišče ta neustrezna ‘otroška’ prepričanja in jih nadomesti z ustreznimi ‘odraslimi’. Recimo:
– vsak konflikt je neprijeten, ne ogroža pa mojega življenja;
– konflikti so nujna sestavina kvalitetnih odnosov med odraslimi osebami;
– včasih lahko samo s konfliktom dobim kar hočem, itd.

To bi lahko bil prvi korak k vašemu cilju, da se rešite pretiranega strahu pred konflikti. Neko zmerno mero strahu oziroma neprijetnega občutka pred konflikti čutimo namreč vsi.

In še drugi del vprašanja: »kako jih reševati, da mož ne bi šel po svoji poti«. Iz vašega zapisa sklepam, da mož zmotno verjame, da vsako nestrinjanje z njim pomeni ali da je on sam neumen ali da ga ta oseba nima rada. Tudi tukaj gre za neustrezna prepričanja, ki so posledica nekih bolečih situacij iz otroštva. In on dejansko doživlja vsako nestrinjanje kot zelo boleče.

Predpostaviva, da vi začnete spreminjati svojo pozicijo: se lažje spustite v konflikt in bolj suvereno vztrajate pri svojem. Taka sprememba bi bila za moža vsekakor boleča. Ali tako boleča, da bi bil pripravljen ostati brez dolgoletne partnerke? Ne vem. Moje izkušnje kažejo, da lahko partner na take spremembe reagira pozitivno in tudi sam naredi korak naprej k večji kvaliteti odnosov, lahko pa tudi, da je zanj preveč in zapusti zvezo.

Mogoče lahko poskusite z majhnimi koraki in potem vidite kako naprej. Recimo: »…imam te rada, se pa s tem in tem ne strinjam. Se pač v tem ne strinjava, nič hudega…«

Upam, da vam ta izhodišča olajšajo sprejemanje odločitev. Za kaj bolj konkretnega bi moral podrobneje poznati vaše in moževo ozadje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

*** mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt *** m: 031 336 452 *** e: [email protected] url: revitacenter.si

Pozdravljena,

glede strahu pred konflikti ti je terapevt že super odgovoril.

Glede moža in tvojega strahu, da bi odšel, pa so stvari kar globoke in kompleksne (malo poguglaj strah pred zapuščenostjo, soodvisnost v odnosih ipd., je pa to odlično opisano npr. v knjigi Sanje Rozman Umirjenost). Iz tvojega zapisa je namreč mogoče sklepati, da gre pri vama za “peklensko gugalnico” (kar je tudi naslov ene izmed knjig Sanje Rozman). Zasvojenosti je veliko in mnoge so nekemične (torej ne alkohol, mamila, tablete …). Zasvojenost z odnosi je zelo pogosta. Mož si skuša dvigati samozavest oz. potlačiti težave s tem, da dominira nad tabo s psihičnim nasiljem (to, kar opisuješ, je namreč vrsta psihičnega nasilja), ti pa si “kupuješ” njegovo “ljubezen” oz. občutek, da te ne bo zapustil, s tem, da popuščaš, se opravičuješ itd. Pogosto to sčasoma postaja vse bolj skrajno, boleče, ker tako kot alkoholiku ne zadostuje več pol litra žganja dnevno, tako tudi pri drugih zasvojenostih narašča količina dejanja, ki ga moramo izvajati, da še učinkujejo. Nekoč je – dajem le kot primer – možu zadostovalo, da je eno uro kuhal mulo in ti dal vedeti, da je močnejši od tebe (ignoriranje je oblika pasivnega nasilja in manipulacije oz. čustvenega izsiljevanja – vse to lahko poguglaš), danes jo kuha ves dan ali še dlje, sicer zanj ni pravega “učinka” (občutka večvrednosti oz. moči). V sebi je ranjen, verjetno zelo podobno kot ti (govorim o ranah iz otroštva), samo vajine reakcije so različne. Taki ljudje se radi najdemo, ker drug drugemu odigravamo travme iz otroštva (verjetno poznaš kak primer otroka iz družine alkoholikov, ki si je tudi sam našel partnerja alkoholika). To je dobro pojasnjeno v omenjenih knjigah.

Prvi korak je, da se zaveš, da imaš težavo, ki ji nisi kos (npr. strah pred zapuščanjem, nesposobnost postavljanja zdravih meja). Drugi, da to ozavestiš in poiščeš vzroke (praviloma izhajajo iz otroštva). Tretji, da začneš prepričanja, ki so jim botrovala, obračati (podobno, kot ti je glede konfliktov zapisal terapevt). Da to zares razumeš in začutiš. Običajno razumsko gre kar hitro, dlje traja, da to dojameš na čustveni ravni. Ampak prav čustva so tista, ki krojijo večino naših ravnanj, odzivov, mišljenj!

Skratka: delo na sebi. Najboljše, da s pomočjo psihoterapevta. Možu ti ne moreš pomagati oz. ga spremeniti, lahko pa to stori sam, seveda le, če najprej sploh ugotovi (si prizna), da ima težavo. Vedenje, ki si ga opisala, je zelo nezrelo, in pri takih letih je to nesprejemljivo – razen v soodvisnem odnosu, kjer greš preko vsega, samo da ne bi ostala sama. Žal smo še v obdobju in mentaliteti, ko se verjame, da je vse to “normalno” in da k psihologu/psihiatru/psihoterapevtu hodijo samo “norci”. No, resnica je kvečjemu obratna, a do tja je še dolga pot za našo družbo, sploh dokler bo psihoterapija plačljiva.

Da ne zaidem preveč. Tvoja druga možnost je, da ostane, kot je, oz. da se sprijazniš, da bo še hujše. Mož bo potreboval vedno več ostrine za svoj “zadetek”, ti boš morala prenašati vedno več. Bo pa verjetno ostal s tabo, ker to potrebuje – potrebuje nekoga, nad katerim se lahko tako znaša. Misli, da bolj ko tebe potlači, višje je sam (na boljšem, močnejši, sposobnejši …). Pod tem pa je v resnici njegov strah, kar kaže tudi izjemna občutljivost na kritiko.

Vsaj meje postavi, če že ničesar drugega. Ob tem te bo morda najprej strah, se boš tresla, a kmalu se boš tega privadila. Npr. ob njegovi “hitri jezi” rečeš: Ok, vidim, da zdaj ni pravi trenutek, pogovoriva se raje, ko bova bolj mirna. (To je zelo mili način.) Ali: O tem bi se res rada pogovorila, ampak ne tako, z jezo in vpitjem in očitki. Kaj pa ti meniš? Ali (če nič ne zaleže in njegova jeza ne popusti): Če boš vpil, se ne bom pogovarjala s tabo. Z veseljem pa, ko boš miren. — Vse to moraš seveda izreči z mirnim, trdnim glasom, tudi telesna govorica mora biti taka, in če ni učinka, moraš zapustiti prostor pogovora. In vztrajati pri teh mejah.

Srečno!

New Report

Close