Partnerjevi otroci
Pet let sem v partnerski zvezi. Moj partner ima dva otroka iz prejšne zveze. Ves čas od kar sva skupaj so z njima težave. Bivša partnerica se je prva štiri leta neprestano vmešavala v njegove stike z raznoraznimi maili. On je postal nervozen v trenutku, ko je dobil mail in to pošiljanje se nikoli ni končalo. Vsebina mailov je vsebovala konkretna navodila za delo z otrokoma in njune želje. Ves čas je spreminjala urnik stikov in organizirala razne aktivnosti otrok v času stika. Kljub temu, da partner ne želi stikov z njo, ona vztrajno pošilja in išče kontakt. Predlagala je, da bi se dobivala na kavi, da bi reševala težave njunih otrok. Partner jo po njegovih besedah ne prenaša, ona pa ne preneha in želi da vsi živimo po njenih navodilih, vključno z mano. Sedaj sta otroka prišla v puberteto in starejši sin je zelo problematičen, dobil je ukor, ne hodi v šolo, moti pouk, krade. Z mlajšo še ni nekih težav. Sin je očeta ves čas izsiljeval na način, da ne bo več hodil k njemu. Ko pride se zapre v svojo sobo z mobitelom, in pride iz nje le na kosilo in po sladkarije. Tudi mlajša se velikokrat nezadovoljno drži, čeprav se jima v vsem ustreže. Izgovarjata se, da se dolgočasita, sama pa si ne najdeta nobene aktivnosti, niti se ne učita. Mama ju med stikom ves čas kontaktira na mobitel. Sedaj pa se je med prazniki zgodili sledeče. Prišla sta že slabe volje, hči se je spakovala kako jo je oče na cesti pozdravil, mene niti ne pozdravita zunaj hiše. Po kratkem sporu sta se zaprla v sobo. Oče je postal zamorjen , sama sem odšla na sprehod. Ko pridem nazaj ona dva kraljujeta v dnevni sobi, dobro razpoložena in iščeta sladkarije. Oče leži v spalnici depresiven in tudi sama bi se na božični večer lahko ulegla le še spat. Počutila sem se izrinjeno, oče pa nemočen. Občutek imam, da mama in babica manipulirata z otrokoma, da je skupno bivanje težavno. Situacija uničuje najin odnos, čeprav se imava rada. Bi moj odhod izboljšal sinovo problematičnost in vedenjske težave ter odnos z očetom ali je vse skupaj zgolj izsiljevanje otrok in njune matere za prevlado. Hvala za nasvete in mnenja.
Spoštovana,
Bistven je vaš stavek, da se imata z možem rada. To je zdrav temelj in ne vidim zakaj bi razmišljali o odhodu. Sinove vedenjske težave in njegov odnos z očetom niso vaša odgovornost. Vem, da se to grobo sliši, ampak mislim, da so ravno odgovornosti in osebne meje bistvo vaše težave.
Najprej, kdo je odgovoren za vzgojo otrok? Starša. Pika. Iz vašega zapisa sklepam, da je mož tisti, ki težko reče otrokoma ne, da težko od njih zahteva določeno vedenje in pri tem vztraja, da težko uporabi neprijetne vzgojne ukrepe kot so recimo grožnja s kaznijo in kazen. Kot pravite tudi bivši ženi ne postaviti odločno meje. On ima seveda za to svoje razloge. Vendar pa je jasno, da je njegovo vedenje nekako izvor te zmede v donosih med njim in otroci ter med njim in bivšo ženo. Največ za izboljšanje situacije lahko naredi on, če bi se odločil raziskati zakaj tako težko reče ne in to potem spremenil. Običajno se ljudje težko postavijo zase, ko nezavedno mislijo, da jih potem drugi ne bodo imeli radi, jih bodo zapustili ali pa mogoče da so oni sami slabi, če komu rečejo ne.
Kar je pa vaša pravica in odgovornost, ja pa postaviti svoje meje. Z možem sta ustvarila novo družinsko celico in otroka se morata ukloniti vašim zahtevam. Čeprav niste odgovorni za njuno vzgojo. Se pravi, če se vidva z možem dogovorita, da tako bo, imate to pravico od njiju tudi zahtevati. Določena mera uporniškega vedenja je pri najstnikih zdrava. Kar pa vi opisujete, je pa že več kot to. Pogosto je to posledica ravno nedoročenenih pravil. In najstniki so hvaležni, če jim nekdo postavi meje, čeprav tega ne bodo pokazali. Za njih to pomeni občutek varnosti.
Včasih vidim kako 6 let stari otroci premagajo starše. Potem vsi trpijo in tudi za otroka je to slabo. Težko je, vendar se izplača. Predlagam, da z možem združita moči, se usedeta in določita pravila vedenja tako za otroka kot za bivšo ženo. Potem pa rečeta: »do zdaj je bilo tako, od zdaj naprej pa tako …« in potem pri tem vztrajata, čeprav bo nekaj časa težko.
Lep pozdrav
Uroš Drčić