Najdi forum

Naveličana in zmedena

Pozdravljeni,

sem v večletni partnerski zvezi, ki se je razvila iz prijateljstva. Lahko rečem, da sem se za zvezo odločila bolj racionalno. Zaljubljenost in ljubezen sta prišli kasneje.
Partnerja imam rada, vendar zadnje leto dvomim, ali je to to, kljub temu, da ni nič zares narobe. Enostavno se mi zdi, da ‘ga ne ljubim več’ – njegove ‘napake’ me vse bolj motijo in se mi zdi, da bi ob sebi rabila drugačnega človeka. Kot da sem jih dolgo lahko prenašala, zdaj sem se pa naveličala. Pa so to ‘male’ stvari. Ni alkohola, nasilja, varanja, žalitev ali podobnega očitnega problematičnega obnašanja.
To me spravlja v hudo stisko. Ker ne vem, ali je to samo faza, rutina, ki pride z vsako dolgo zvezo in imam neuresničljive ideale glede zveze in bi morala samo vztrajati in se bolj potruditi. Ali pa sem (sva) se spremenila in je čas, da greva narazen. Partner je z zvezo zadovoljen. O mojih občutkih sem mu povedala, ampak mislim, da bi moral on postati druga (drugačna) oseba, da bi bila jaz zadovoljna in tega ne morem zahtevati. Lahko se spremeni malo. In malo jaz. Ampak ne vem, če je to dovolj. Sva se veliko krat pogovarjala, kaj bi si želela, ampak se je trudil kakšen teden, potem pa nazaj isto. Zato razmišljam, da tak je in se kaj dosti ne more spremeniti. Kar je logično. Meni pa tudi zato zmanjkuje motivacije za trud.
Kako naj si pridem na jasno, kaj je zdaj v tej situaciji prav? Je to razlog za iti narazen? Ali samo ne znam ceniti kar imam? Moje prijateljice imajo v zvezah večje probleme, pa so dovolj zadovoljne, da v teh zvezah vztrajajo. Vem, da to ni merilo, ampak se zato vseeno počutim čudna. Zmedena sem. Ne morem ali ne znam ne naprej ne nazaj.

Hvala za vaša mnenja.

Spoštovana,

odlično ste opisali svojo situacijo, ampak brez ene same konkretne ilustracije (npr. ‘jaz v nedeljo rada dolgo spim, on pa najraje ob prvem svitu odhiti v hribe’), ki bi se je bralec (no, podpisana bralka) lahko oprijel. Kar pa je tudi čisto v redu, da se ne zatikamo ob drevesa, ampak lahko gledamo gozd kot celoto 🙂

V preteklosti, ko je bil močan dejavnik zakonske skupnosti zaželena večja ekonomska stabilnost in z njo prav tako povezani otroci, ko je bilo bistveno, da je ženska pripravljala hrano za moškega, ki je ves dan delal v gozdu, in da je moški iz gozda dejansko pripeljal drva, da družina ni hirala v mrazu, bi takšne misli, kot ste jih tu napisali, verjetno ohranili globoko v srcu, če bi jih sploh imeli. Ne pije, zvest je, ne pretepa je, pa še denar prinese domov – boljšega ne bi mogla najti!

Danes je drugače. Več navidezne svobode, večja navidezna izbira. Navidezna svoboda, ker si jo še vedno omejujemo sami s svojimi vzorci, prepričanji, vrednotami, predsodki; in navidezno večja izbira, ker še vedno izbiramo partnerja v skladu s svojim imagom, predstavo, ki smo si jo oblikovali ob svojih najzgodnejših skrbnikih.

Kakorkoli, nekaj vas muči. Kaj pa – ugibam – če vas muči to, da nimate resnično izoblikovane predstave o tem, kaj bi radi (konkretno: kakšnega partnerja)? V tem primeru lahko vzamete papir in pisalo (ne, ne tipkovnice 🙂 in začnete pisati seznam želja, ki jih imenujete ‘neuresničljivi ideali’. Ali so ti ideali vrednote, brez katerih si življenja ne predstavljate? Ali pa je v vajini zvezi zadovoljena vaša potreba po varnosti, ne pa tudi po živosti? In bi radi imeli več živosti, vendar vas je strah izgubiti občutek varnosti?

Pa še ena misel. Pravite, da vam zmanjkuje motivacije za trud. Verjamem. To je naravno. Ampak v čem je problem? Kaj če bi se kar takoj prenehali truditi – pustili, da se ves vajin odnos pokaže v pristnih, naravnih barvah brez umetnih dodatkov – pa boste videli, kam bo to pripeljalo.

Lepo in sveže novo leto vam želim.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

Spoštovana gospa Lavtižar,

hvala za napisano.

“Ali pa je v vajini zvezi zadovoljena vaša potreba po varnosti, ne pa tudi po živosti? In bi radi imeli več živosti, vendar vas je strah izgubiti občutek varnosti?”

To drži. Partner je starejši od mene 2 leti, ampak se mi včasih zdi, da 20. Je miren, zadržan, tih, pasiven. To me je na začetku zelo privlačilo. Dalo mi je občutek varnosti. V prejšnji zvezi sem to pogrešala. Zdaj pa se mi zdi, da mi zmanjkuje energije, za vedno biti ‘živa polovica’ para.
In tu pridem do tega, da se sprašujem, ali kompliciram. Noben ne bi bil popoln. Vsak bi imel lastnosti, ki mi ne bi bile všeč. Če poiščem nekoga, ki bo bolj živ, bom verjetno pogrešala občutek varnosti. Čeprav ne vem, ali se varnost in živost vedno izključujeta. To je ta ideal. Za katerega mi racio pravi, da je nedosegljiv. Zato me je seveda strah, da želim ne mogoče in bom izgubila nekaj dobrega. Kot tisti vic, v katerem ženska hoče boljšega in boljšega partnerja, ker zares ne bo nikoli zadovoljna. Mogoče sem jaz ta ženska iz vica.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena,

običajno le berem in spremljam ta forum, tokrat pa sem se odločila da tudi odgovorim. Zelo čutim tvojo situacijo, saj sem bila pred leti (zdaj že 11 leti) v zelo podobni. Prav tako sem se spraševala ali sem jaz čudna, kaj je narobe z mano, da nisem zadovoljna ipd.

Ključno se mi zdi poudariti predvsem ta vidik racionalnega vpletanja in iskanja odgovorov. Ko sem sama sebi priznala da to ni to je bila pot potem enostavna, do takrat pa sem potrebovala kar nekaj časa, raziskovala svoje občutke, pisala sem dnevnik in se srečala z vprašanjem ali ga ljubim? To mi je bilo najtežje priznati sama sebi, za tem pa se je skrival strah pred samoto, da me nihče več ne bo ljubil (slaba samopodoba), sprejemal-najprej sem morala to razčistiti sama pri sebi. Meni se ta trenutek niti ne zdi ključno, da bi morala vedeti kakšen je pravi partner zate, ampak raziskati kaj čutiš do tega partnerja, se vidiš z njim v prihodnjosti in najprej to razrešiti. Vsaj pri meni je bilo tako, šele potem sem iskala kaj želim od partnerja, pa tudi to nisem ugotovila zgolj skozi racio ampak sem eksperimentirala, ker sem šele v odnosu videla kaj mi je ok in kaj ne, postajalo mi je vedno jasneje in zanimivo zdaj sem že 9 let s partnerjem, ki sem ga že prej poznala pa racionalno, ko sem se družila z njim ga nikakor nisem videla kot partnerja. Pa še to sem ugotovila skozi svoje raziskovanje, da kjub temu, da nisem imela predstave pravega partnerja zase, sem v tistem trenutku iskala nekoga s podobnimi interesi, to naju še danes dopolnjuje, nekje sem v tistem času prebrala, da ko zaljubljenost mine, morajo ostati skupni interesi, da se imata skupaj lepo.

In ja, lahko imaš skupaj varnost in živost, saj živost ni nujno nek ekstremizem, je energija, volja do življenja, nekaj kar vleče naprej.

Hvala tudi vam, Misa_88, za odgovor.

Ja, strah me je, da bom v eni točki odkrila in si morala priznati, da ga ne ljubim več. Samote me ni strah, ker sem že bila velikokrat v življenju sama, tudi par let. Občutek imam, da bom zavrgla nekaj, kar je v resnici dobro, pa tega ne vidim ali ne znam biti s tem zadovoljna. Mogoče tudi zaradi kakšnih težav, ki bi jih morala sama rešiti s sabo. Zapustila bom partnerja in se čez eno leto tepla po glavi, kako sem bila neumna.
Po drugi strani pa se mi zdi, kot da je to, da ‘ga ne ljubim več’ nek ‘izi way out’ iz zveze. Da se potem ne bo treba ukvarjati z vprašanji, kaj je res narobe. Kaj se da izboljšati. Kaj želim.
Resno so moje misli in čustva zelo zmedena. Verjetno bi morala do kakšnega terapevta.

New Report

Close